Francija: Vse manj cerkva in več džamij

Katedrala Notre Dame je spomenik zgodovine Pariza in celotne Francije več kot osem stoletij. Ni največja, najstarejša niti najlepša katedrala na svetu, pa vendar je ena najbolj znanih. Stoletja je bila priča najpomembnejšim dogodkom v francoski zgodovini: osemdesetim kraljem, dvema cesarjema, petim republikam in dvema svetovnima vojnama, med francosko revolucijo pa je bila okradena in skoraj uničena. V njej so kronali petindvajset kraljev.

Dva milijona evrov na leto, kolikor zanjo namenijo iz državnega proračuna, pa zadošča le za sprotno vzdrževanje objekta.

Magnet za turiste

Notre Dame na leto obišče okoli dvanajst milijonov turistov, 854 let od začetka gradnje pa je pred novim izzivom. Čas in izpostavljenost vremenskim vplivom sta na njej pustila posledice, zato je potrebna obnova cerkve, ki so jo leta 1991 uvrstili na Unescov seznam kulturne dediščine.

Temeljni kamen so položili leta 1163, gradili pa so jo sto osemdeset let, do leta 1345. Gradnja je precej obremenila ljudstvo, saj so jo financirali z davki, vernikom, ki so prispeli denar zanjo, pa so duhovniki podeljevali odpustke. Nasprotovanje ljudi je leta 1223 preraslo v upor proti duhovščini, ki se je končal s posredovanjem papeža in kaznovanjem upornikov. Gradnjo so kmalu zatem nadaljevali, a ni potekala hitro.

Leta 2013, ob 850. obletnici začetka gradnje, je francoska vlada zamenjala štiri dotrajane zvonove z osmimi novimi, od katerih vsak tehta tono. Nove zvonove so namestili, da bi spet zvonili tako ubrano, kot so nazadnje pred francosko revolucijo, v kateri so revolucionarji zvonove pretopili v topovske krogle, nadomestni iz 19. stoletja pa niso bili dobri. Edini zvon, ki ga med revolucijo niso pretopili, je Emmanuel v južnem stolpu, ki so ga namestili leta 1685 in danes velja za enega najlepših v Evropi.

Za dediščino gre

Nadškofija, ki samo uporablja cerkev v državni lasti, se je obrnila po pomoč za obnovo katedrale na organizacijo Prijatelji Notre Dame in pričakuje, da bodo v prihodnjih petih do desetih letih zbrali okrog sto milijonov evrov. Ni dela zgradbe, ki ne bi bil načet, je zapisano na spletni strani te organizacije, in tudi to, da pri tem ne gre za vero, temveč za dediščino.

Notre Dame je gotska katedrala, posvečena Devici Mariji. Leta 1160 je Pariz dobil novega škofa, Mauricea de Sullyja, ki se je zavzemal za gradnjo katedrale, dovolj velike, da bi sprejela vse vernike v mestu. Tako so porušili dve bližnji majhni cerkvi in začeli graditi novo.

Notredamski katedrali se je skozi čas marsikaj zgodilo. Med francosko revolucijo so bili uničeni tudi vsi kipi na fasadi. Leta 1793 je francoski filozof Henri de Saint-Simon hotel kupiti katedralo, da bi jo dal porušiti. S prihodom Napoleona na oblast so dokument o prodaji razveljavili. Napoleon je s papežem Pijem VII. leta 1801 podpisal sporazum, po katerem je Francija priznala krščanstvo kot prevladujočo vero v državi, cerkev pa se je v prid Napoleonu odrekla ozemljem, osvojenim z revolucijo. Napoleon je ukazal dodatno okraševanje Notre Dame, ker je bilo v njej načrtovano njegovo kronanje leta 1804.

Arhitektura katedrale je nekaj posebnega. Izstopa s simetričnostjo ter uravnoteženostjo arhitekturnih elementov in je ena od prvih zgradb na svetu z zunanjimi podpornimi loki. Ta petladijska zgradba je dolga 130 metrov, široka 48 in visoka 36 metrov. Krasi jo 2230 kipov v gotskem slogu.

Posebnost katedrale so številni detajli, od vhodnih vrat, na katerih je vklesan sodni dan, prek skulptur, ki govorijo o skušnjavah Adama in Eve, 28 kipov kraljev, visokih 3,5 metra, do veličastne notranjosti, ki jo krasijo tri velika okna s čudovitimi vitraži, velikanske orgle in druge umetnine.

Nekako velja, čeprav gre morda zgolj za anekdoto, da ima pisatelj Victor Hugo zasluge za to, da cerkev Notre Dame sploh še obstaja. V 19. stoletju so jo nameravale francoske oblasti porušiti, ker je bila precej poškodovana. Hugo naj bi z romanom Notredamski zvonar prebudil zavest ljudi o njeni vrednosti in s tem vplival na njeno poznejšo obnovo. Zvok zvonov katedrale je v romanu očaral grbavega zvonarja Quasimoda.

Rušenje cerkva

Slavni katedrali danes ne grozi več rušenje, se bo pa po lanski odločitvi francoskega senata to zgodilo več kot dva tisoč cerkvam po državi. Nekatere so stare stoletja in stroški njihove obnove bi bili večji od stroškov rušenja. Nekatere cerkve so v preteklih letih že porušili, med njimi leta 2013 neogotsko mojstrovino v mestu Abbeville iz leta 1868. Rušenje je stalo 350.000 evrov.

Zaradi nenehnega zmanjševanja števila avtohtonih Francozov, nizke rodnosti, številnih priseljencev pa seveda tudi zaradi sekularizacije se je občutno zmanjšalo število katoliških vernikov. V številnih francoskih mestih, predvsem kjer so katoličani v manjšini, in še ti ne obiskujejo verskih obredov, in kjer so visoke cene zemljišč, na katerih stojijo cerkve, se župani raje odločijo za rušenje kot za prenovo. Zemljišča prodajo ali na njih naredijo na primer parkirišča. Hkrati zaradi naraščajočega števila muslimanov gradijo vse več džamij.

Država in občine

Odnos med cerkvijo in državo je v Franciji urejen na poseben način. Leta 1905, ko je francoska tretja republika razglasila ločitev cerkve od države, so nacionalizirali cerkveno premoženje, torej tudi vse cerkve, zgrajene do takrat, ki so tako prešle v državno last. Država jih brezplačno daje v uporabo župnijam. Cerkev je lastnica samo cerkva, zgrajenih po letu 1924. Mnogim so spremenili namembnost ali jih uničili. Danes je v državni lasti le majhen delež najznamenitejših cerkva, v glavnem katedral, večina je v lasti občin, zato jih vzdržujejo država oziroma občine. Stroški vzdrževanja so visoki, in če cerkve niso ravno kulturni spomeniki, jih slabo ali pa sploh ne vzdržujejo, tudi zato, ker je veliko praznih. Tako je cerkva vse manj in džamij vse več, zaradi česar se spreminja tudi arhitekturno-urbanistična krajina, kar je, vsaj za zdaj, nepredstavljivo recimo v Italiji.