Tiskane izdaje
V panorami slovenske fotografije zaseda mesto fotoreporterja, ki je z občutkom za človeka, za heroje vsakdana, sestavil dragoceno vizualno kroniko turbuletnih povojnih let v Trstu, njegov opus pa je prepričal tudi večinsko prebivalstvo tega mesta.
Črno-beli svet Maria Magajne (1916–2007), fotografa, ki je prejel tako častni znak svobode Republike Slovenije kot red viteza za zasluge Republike Italije, se v Ljubljano vrača z razstavo v Galeriji Jakopič.
Da je fotografska zapuščina Maria Magajne prepričala Tržačane, med drugim odraža podatek, da so se mu ob predlanski stoletnici rojstva z retrospektivo poklonili v občinski palači Gopcevich – projekt Magajna 100 je bil sicer širši od razstave, pri njem so sodelovali tako tržaška občina in regija Furlanija Julijska krajina kot niz slovenskih partnerjev, Slovenski klub, Narodna in študijska knjižnica, KD Bubnič Magajna ter Slovenska kulturno-gospodarska zveza –, prav izbor s te razstave pa bo od danes aktualen v Ljubljani.
Odprtje projekta Mario Magajna: Fotograf bo v Galeriji Jakopič ob 19. uri, kustosa razstave sta Tržačana Robi Jakomin in Andrej Furlan, fotografije, ki bodo na ogled, pa izhajajo iz fonda Primorskega dnevnika, na katerega je bila vezana fotografova kariera. Ta fond sedaj hranijo v tržaški Narodni in študijski knjižnici.
Mario Magajna: Trst, 1.-7. julij 1961. Foto: Arhiv Narodne in študijske knjižnice v Trstu
Bel papir, črne podobe
»Črnobela je fotografija Maria Magajne, pa ne samo zaradi belega papirja in črnih podob na njem, predvsem zaradi kontrasta med svetlim upom množic, njihovega prizadevanja za jasnejše dni – in zaradi sipinega črnila, ki z razočaranjem zaliva to vero in delo. Seveda si ne delamo utvar, da je mozaična slika v tej kroniki objektivna; oko, ki je gledalo skozi lečo fotoaparata, je prav gotovo iskalo zorni kot slovenskega človeka v Trstu, pa vendar z vso možno dovzetnostjo in pozornostjo do vsega tistega v družbenem in kulturnem dogajanju tržaškega prostora, kar si prizadeva k vrednejšemu, kvalitetnejšemu življenju, predvsem pa k trajnemu sožitju in sodelovanju,« je že za časa fotografovega življenja v monografiji Mario Magajna; Trst v črnobelem, Fotokronika 1945-1980 svoj pogled na njegov opus strnil njegov someščan, literat Marko Kravos.
Beleženja trpkih trenutkov ljudi, potisnjenih v dramatične razmere med mirom in vojno, v nacionalne, razredne in druge napetosti, v revščino, nasilje, v Magajnovem opusu – ocenjujejo ga na orjaških 260.000 posnetkov, od katerih je objavljenih okoli 50.000 – res ne manjka. Ob kolegu Ediju Šelhausu, ki je otroška in prva povojna leta prav tako preživel v Trstu, je tisti fotoreporter, ki je slovenski vizualni kolektivni spomin najbolj odprl za podobe tržaških povojnih let.
Po rodu je bil iz Križa, prvo Kodakovo »škatlo«, kot se je je spominjal, je imel že kot otrok, resneje pa je v fotografski svet vstopil v 30. letih 20. stoletja, ko je delal v laboratoriju tržaške Foto-Radiottice. Med drugo svetovno vojno je v mestni bolnišnici fotografiral operacije, razvijal rentgenske posnetke in bil angažiran v mrtvašnici, kot fotograf pa je sodeloval tudi z Osvobodilno fronto, ki je potrebovala tako fotografije kot možnost fotografskega reproduciranja. Posnel je zavezniško bombardiranje Trsta leta 1944, maja leta 1945 končno tudi zadnje boje za Trst in osvojitev mesta s strani partizanov, vključno z množičnim proslavljanjem.
Na trgih, ulicah, smetišču ...
V letih, ki so sledila – po osvoboditvi je začel sodelovati s Primorskim dnevnikom, kjer se je leta 1946 zaposlil –, je dokumentiral povojno življenje, akcije za dokazovanje slovenstva ob obiskih mednarodne komisije v coni A, po drugi strani manifestacije Italijanov, eksodus prebivalcev Istre in taborišča za begunce, v letih lakote tudi proteste žensk v Trstu, ki so zahtevale delo in kruh.
Upodobil je berače in nezaposlene, pohabljence in pobiralce cigaretnih ogorkov, množične stavke, vrste za vodo, premog, drva ... Fotografiral je tudi posledice neofašističnih protislovenskih akcij ali po drugi strani pogosto otroke, do katerih je vzpostavil značilen fotografski odnos. Med igro niso odražali, da so se rodili v svet pomanjkanja, nerazumevanja. Fotografiral jih je na trgih in ulicah, na smetišču, tudi v duhovitejšem kontekstu, kako stojijo pred kinodvorano s plakatom, na katerem je pač pisalo, da je obisk mlajšim od 16 let prepovedan.
Zanimale so ga delavske proslave, leta 1954 končno začrtanje nove meje, zatem odhodi tisočev Tržačanov v tujino, kulturni in etnografski dogodki ... Seveda je kot časopisni fotoreporter objektiv usmerjal tudi v pomembneže. Največkrat v Tita, ob njem Naserja, Nehruja, Žukova, po drugi strani tudi v legende italijanske in mednarodne popularne scene. Fotografiral je igralke Silvano Magnano, Claudio Cardinale ali Vando Osiris, zmagovalko prvega festivala v Sanremu Nillo Pizzi, tudi legendarno ameriško plesalko Josephine Baker.
Karizma, legendarnost ...
Svojevrsten zvezdnik je postal tudi sam. »Bil sem navaden reporter in kot Slovenec sem za naše ljudi napravil, kar sem mogel,« so njegove besede, ki so jih za izhodišče – za vodilo in navdih – izbrali tudi oblikovalci tokratne razstave, a je, kot je zapisal novinar Primorskega dnevnika Peter Verč, tam, kjer se je pojavil, završalo.
»Gledali smo ga z velikimi otroškimi očmi, ko se je med tekmo minibasketa nenadoma pojavil v telovadnici. Takrat je završalo. Koga bo fotografiral? Mene, tebe? Rešitev uganke je bila fotografija v Primorskem dnevniku. Kakšno veselje in občutek ponosa sta te prevzela, če si se zagledal v časopisu! Čar medija?
Ne le to. Tudi – predvsem? – misel, da te je fotografiral gospod s plaščem in nečim, česar nismo znali opisati. Še danes je to težko poimenovati. Karizma? Legendarnost? Svetinja v obliki človeka? Posameznik, ki pooseblja skupnost? Slava? Priljubljenost? Pač, vse tisto, zaradi česar je fotografov škloc zanimivejši od strela v vrata,« je zapisal.
