Fotograf domačega dvorišča

Stojan Kerbler je umetniški svet zaznamoval predvsem s svojimi podobami Haloz in Ptuja izpred desetletij, ko je bilo življenje še bolj počasno. Tudi v temnico, ki jo ima urejeno doma na Ptuju, se še pogosto zapre, v toplih pomladnih dneh pa čas najraje preživlja na Ptujski Gori, kjer je pravkar obrezal brajde, vse več pa je tudi dela na vrtu.

Več kot šestdeset let že fotografirate, pravkar ste za izjemno delo prejeli Prešernovo nagrado. Najbrž se spomnite svojega prvega fotoaparata?

Seveda, dobil sem ga od mame, ko sem si v tretjem razredu nižje gimnazije, ki sem jo obiskoval v Lovrencu na Dravskem polju, zlomil nogo in sem moral izpustiti celo šolsko leto. Mama mi je podarila družinski fotoaparat, da se ne bi doma preveč dolgočasil, in tako sem začel. Ko sem obiskoval četrti razred na Ptuju, sem že začel razvijati filme in izdelovati fotografije v temnici Foto-kino kluba Ptuj.

Preberite še:

Slovenski Cartier-Bresson? Morda, predvsem pa avtentični haloški kronist

Fotografije Stojana Kerblerja pozna ves svet

 

To je bilo nekaj let po vojni, fotoaparat je bil gotovo prava redkost. Kako to, da je bil pri vaši hiši? Najbrž so bili starši napredni?

Mama Antonija in oče Simon sta bila učitelja na Ptujski Gori. Nista bila domačina, a v tistih časih so učitelje pošiljali na delo, kjer je pač bilo. Mama je bila Ljubljančanka, leta 1916 je maturirala na ženskem učiteljišču in prvo službo dobila v Kočevju. Potem je nekaj časa poučevala v Trstu, od koder pa so leta 1919 Slovence nagnali, in od tam je šla na Ptujsko Goro. Oče, ki je bil s Paškega Kozjaka, je leta 1912 končal moško učiteljišče v Mariboru, na Ptujsko Goro pa je prišel leta 1923 kot nadučitelj.
Tako sta se spoznala na Ptujski Gori, se poročila in ustvarila družino. Njun prvi otrok, moj starejši brat Branko, je umrl za davico. Mamo je zelo prizadelo, ker ni imela sinovih fotografij, zato je pozneje, ko je bila znova noseča, kupila fotoaparat.

Katerega uporabljate danes, digitalnega ali analognega?

Oba. Digitalnega uporabljam za dokumentiranje svojih razstav in domače fotografije, z njim fotografiram različne prireditve, na primer vinske viteze, katerih član sem, pa gasilce. Fotografije za razstave pa še vedno delam z analognim fotoaparatom.

Tudi filme razvijate sami in izdelujete fotografije?

Seveda, pogosto delam v temnici. Poleg tega da razvijam svoje filme, sodelujem z Moderno galerijo, za katero izdelujem fotografije. Pravkar iz negativov, ki jih je posnel pokojni fotograf Božidar Dolenc, pripravljam fotografije, ki bodo predvidoma jeseni razstavljene v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Lahko rečem, da sem se specializiral za to delo, pri čemer ne gre samo za tehnično razvijanje, temveč se poskušam vživeti v fotografa, čigar delo nadaljujem.

Leta 1963 ste bili soustanovitelj skupine Fotogrupa ŠOLT v Ljubljani, pozneje ste delovali v Fotoklubu Maribor. Zakaj so bili v tistem času foto klubi tako uspešni in pomembni?

Članstvo v fotoklubih je zame pomenilo možnost šolanja v fotografiji. V teh klubih smo se združevali, razpravljali, se učili drug od drugega, izmenjevali izkušnje, poglede, poleg tega smo imeli možnost dela v temnici. Če si hotel razstavljati, si namreč moral fotografije sam izdelati. Sam sem sicer že zelo zgodaj imel svojo temnico. Že preden sem se leta 1965 poročil, sem vzel kredit, da sem jo lahko uredil doma.

Študirali ste v Ljubljani, niste nikoli pomislili, da bi ostali v mestu?

Ne, takoj po študiju sem se vrnil na Ptujsko Goro in se kot elektroinženir zaposlil v Kidričevem, v tovarni aluminija. Pozneje sem se z družino preselil na Ptuj, predvsem zaradi tega, ker sta hčerki dvojčici, ki sta se nama z ženo rodili leta 1966, kot nedonošenki potrebovali precej zdravniške oskrbe. Od podjetja sem dobil stanovanje, kjer živim še danes. Dovolj je veliko, da sem lahko uredil temnico v kabinetu. Takšna je kot pred več kot petdesetimi leti, zamenjal sem le nekaj tehnične opreme.

Njegove fotografije so nastajale povsem spontano.
FOTO: Alenka Kociper

S fotografijo se nikoli niste ukvarjali profesionalno. Vam ni manjkala tako opevana neodvisnost svobodnega umetnika?

Pravzaprav je to, da fotografija ni bila moj poklic, vedno bil moj privilegij. Tako mi ni bilo treba nikoli delati po naročilu, kar je lahko huda obremenitev, temveč sem fotografiral le to, kar sem sam želel. Mislim, da je to največja svoboda. Petintrideset let, od prvega dne pa do upokojitve, sem služboval v Kidričevem, pri tem pa sem se zavestno izognil vodstvenim položajem, da sem se lahko posvetil fotografiji.

Veliko ste razstavljali, tako doma, na območju nekdanje Jugoslavije, kot v tujini, med drugim ste imeli približno 180 samostojnih razstav v štirinajstih državah in prejeli okoli 540 nagrad na žiriranih razstavah. Ste zaradi fotografije videli veliko sveta?

Sploh ne, zelo nerad namreč potujem. Preprosto me ne vleče po svetu, tudi kot fotografa ne. Dovolj mi je, da grem na svojo Ptujsko Goro. Zato sem se udeležil le ene razstave v tujini, moje prve samostojne na tujem, ki sem jo imel leta 1972 v Sofiji kot predstavnik Jugoslavije. Pozneje sem le še nekajkrat potoval v Beograd, pa še to predvsem kot žirant razstav.

Teh ljudi, ki sem jih nekoč fotografiral, ni več.

Ni vas mikalo delati velikih fotografskih zgodb po svetu?

Ne, najrajši iščem zgodbe svojega okolja. Zato mi pravijo, da sem fotograf domačega dvorišča, kar povsem drži. Največ sem fotografiral v Halozah in na Ptuju. Beležil sem preprost in skromen način življenja, kakor smo ga živeli. V Halozah se je to ohranilo dlje, ker so bile odmaknjene od mesta. Vedno sem stremel k temu, da življenje prikazujem takšno, kot je, brez nekih ekscesov.

Najbrž so vam vaši portretiranci zaupali, ker ste domačin, in vam zato bolj sproščeno pozirali?

Pravzaprav mi niso nikoli pozirali, podobe na mojih fotografijah so povsem spontane. Medtem ko so portreti na ptujskih ulicah večinoma nastajali tako, da portretiranci niso opazili, da jih fotografiram, sem se v Halozah z domačini družil, spustili so me k sebi, v svoje domove, da sem spremljal njihovo življenje. Z mnogimi, ki sem jih spremljal več let, smo postali prijatelji.

Znani ste kot izvrsten portretist, v poznejšem obdobju pa se v vašem opusu pojavijo prazni prostori, na primer ptujska dvorišča, kjer ni nikogar. Kako to?

Vedno sem razmišljal, kaj v mojem okolju je vredno fotografirati, nekaj, kar bo izginilo in bom ohranil na fotografijah. Teh ljudi, ki sem jih nekoč fotografiral, ni več. Zdaj fotografiram ptujska dvorišča, ki danes ne živijo več, a kažejo na to, kako je bil Ptuj nekoč pomemben.

Morda bo spet pomemben, pravkar je namreč v postopku kandidature za evropsko prestolnico kulture 2025 prišel v drugi krog izbora, skupaj z Ljubljano, Novo Gorico in Piranom. So vas snovalci ptujske kandidature morda povabili k sodelovanju?

Da, v prijavni knjigi za kandidaturo so tudi moje fotografije mesta.

Kaj mislite, kakšna priložnost je EPK za Ptuj?

Če bomo znali pametno razporediti denar, ki bo na razpolago, da bomo povečali ponudbo kulture in umetnosti v širšem okolju, se bo čez čas pokazalo, da sta kultura in umetnost dobra naložba za razvoj gospodarstva.