Igrivo, hudomušno, iskrivo, duhovito, ironično, domišljijsko in domišljeno nagovarjajo gledalce plakati in druga vidna sporočila Radovana Jenka, ki so ta čas na ogled v Cankarjevem domu. Več kot dvesto razstavljenih del je le delček iz skoraj štiridesetletnega opusa tega grafičnega oblikovalca.
Avtor je tako plodovit v najširšem spektru vidnih sporočil, da je na kakšno od njegovih del vsaj enkrat v življenju spontano naletel precejšen del Slovencev, v tujini pa z njihovimi predstavitvami ni skoparila stroka.
Ne le da je imel velikokrat priložnost razstavljati in da so njegovi plakati v stalnih zbirkah več muzejev, ampak je tu in tam puščal za seboj sledi tudi tako, da so njegova dela ostala pri kolegih in ustanovah, ki jim jih je prišel pokazat, in tako so hkrati z ljubljansko razstavo v Ukrajini razstavili njegova dela, ne da bi sam to vnaprej vedel. Radovan Jenko (60) pač sodi v vrh grafičnega oblikovanja v evropskem prostoru.
Od plakatov do jedilnih listov
Kako smo se z Jenkovimi deli srečevali Slovenci, se je mogoče prepričati v Cankarjevem domu – poleg plakatov, ki so bili desetletja paradna disciplina vizualnega komuniciranja, je oblikoval novoletne voščilnice, naslovnice knjig, ovitke za zgoščenke, koledarje, grafične podobe za podjetja in ustanove, jedilne liste restavracij, letna poročila podjetij, zvočne knjige ...
Oblikoval je tudi zvezke, na katerih ni bilo motivov Hello Kitty ali kakšnih drugih trendovskih, marveč so bile iskrive Jenkove domislice. Skoraj vsa naklada teh, resda nekoliko dražjih, zvezkov je ostala neprodana in bi šla na deponijo, če jih ne bi opazil neki Bosanec, ki so mu bili tako všeč, da je kupil polovico zaloge in jo uvozil v Bosno. Na razstavi so tudi primerki teh zvezkov, ki so hkrati primerki Jenkovega smisla za ilustracijo.
Večplastnost
Nič manj kot oblikovalec je Jenko tudi slikar in po tej dvojnosti, značilni za prav vsako njegovo delo, se razlikuje od številnih grafičnih oblikovalcev. Ne zato, ker bi bila kombinacija slikarske in besedilne prvine njegov zaščitni znak, prenekateri oblikovalci so dobri risarji, temveč zato, ker Jenko sliko oziroma ilustracijo vselej vkomponira v sporočilo na zelo specifičen način. Jenko nima rad ničesar, kar je preprosto, na prvo žogo, in njegovih sporočil velikokrat ni preprosto razbrati na mah, še zlasti ne likovno neveščemu očesu.
Toda ko si gledalec vzame nekaj časa in poveže sporočilne elemente, ki tvorijo slikarsko perfektno kompozicijo, ko na primer tudi v na videz zgolj besedilnem plakatu v črkah opazi drobne risbe, je nagrajen. Sporočila so skoraj vedno večplastna.
Lep primer tega je naslovnica, iz katere je nastal tudi plakat, za Coelhovo knjigo Ob reki Piedri sem sedela in jokala. V prvem hipu opazimo zgolj krajino, katere sestavni del je tudi naslov, in šele ko bolje pogledamo, vidimo, da je del krajine tudi deklica, sedeča na rečnem bregu, reka pa se kot lasje vije ob njenem telesu.
Bistvo je komentar
Vse to je najbrž v kontradikciji s pravilom, da mora biti komuniciranje z javnostjo čim bolj preprosto in jasno, toda Jenko kot profesor na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje tega ne zabičuje svojim študentom. Bistvo vsake oblikovalske naloge – naj ima komercialnega naročnika ali je plod osebnega vzgiba – je komentar, interpretacija. Jenko je kot družbeno občutljiv človek včasih kar samemu sebi naročnik in takrat naredi družbeno angažirani plakat – najraje na teme okolja, globalizacije in potrošništva.
Na razstavi ni prav nobenega političnega plakata, kar je nenavadno, saj so malone vsi vidnejši oblikovalci njegove generacije naredili vsaj kakšen plakat za kongres katere od družbenopolitičnih organizacij v SFRJ. V tistih časih ni bilo pomembnejšega političnega dogodka brez celostne grafične podobe.
Jenko je na to pripomnil, da ga politika ne zanima, da ne spremlja dnevnega dogajanja in da vsa njegova obveščenost izhaja iz sobotnih izdaj Dela. Ampak en politični plakat je vendarle oblikoval – za deseti, zadnji kongres Zveze komunistov Slovenije, ki se nam z današnje perspektive lahko zdi, kot da je z razpadlo tipografijo napovedoval razpad partije.
Domišljija namesto obveščenosti
Jenko torej ni na tekočem z dogajanjem, kar bi se pri njegovem delu lahko poznalo. Pa se ne. No, knjigo, za katero dela naslovnico, vedno prebere do konca, po nekaj straneh jo odloži le, če je zelo dolgočasna.
Perfekcionist, kakršen je, je pozoren na najmanjše podrobnosti, tako na primer na naslovnici Bartolovega Alamuta, ki se dogaja v Perziji v 11. stoletju, konjenik ne prijezdi na bojno prizorišče z leve, kakor bi ga upodobili na Zahodu, temveč z desne, kakor teče tudi arabska pisava. Kako je torej mogoče, da se oblikovalčeva ignoranca za dogajanje okrog njega ne odraža na njegovem delu? Ne more biti drugega, kot da to nadomesti s senzibilnostjo, domišljijo in radoživostjo.
Glede senzibilnosti je dovolj pogledati naslovno ilustracijo Zgodbe o mačku, ki je naučil galebko leteti. Mačke so sploh eden njegovih najpogostejših motivov, tudi ko kar tako riše med telefonskimi pogovori in dolgočasnimi sestanki. Riše nenehno in tudi to, kar nastaja spontano, kaže na razstavi. Prav zanimalo bi ga, kaj bi poznavalec psihe razbral iz teh njegovih spontanih čačkarij, pravi.
Na pripombo, da riše veliko mačk, se je začudil: A res? Hm, mogoče zato, ker so karakterno izraznejše od na primer psov. Jenkovo domišljijo je razbrati iz res nenavadnih miselnih povezav in govorice simbolov, radoživost pa po lucidnih oblikovalskih rešitvah in barvah.
Se v vsem tem zrcalijo tudi značajske lastnosti, me zanima. Vsekakor, pravi, dober bralec zna izluščiti, kakšen človek je oblikovalec. Pa za intelekt gre najbrž tudi? Kajpak, saj je treba vsako nalogo najprej analizirati. Vsaka Jenkova analiza in rešitev sta osebni, tudi številne prvine, ki jih vključi v dela, so iz zasebnega življenja.
Vizualizacija v glavi
Podobe vedno do potankosti najprej vizualizira v glavi. Ko se odloči za sliko in tipografijo, sledi odločanje, kaj bo delal z roko – morda črko in bo za ilustracijo izbral fotografijo. Doda barve. Iz teh odločitev se rodi atmosfera, ki je bistvena za sporočilo. Jenko si ne dela utvar, da njegovi še tako angažirani plakati lahko spremenijo ljudi, pomembna pa se mu zdi interaktivnost med njim in gledalcem, da se gledalec vsaj malce zamisli. Od plakatov, ki dajo misliti, izstopa tisti na temo rasizma, ki sporoča, da je v vsakem človeku mali Hitler.
Slikarsko nadarjeni in šolani Jenko ne omalovažuje oblikovalcev, ki komunicirajo samo s črkami. Tudi ti morajo imeti pravi občutek za likovno v prostoru, ki je lahko plakat, znamka ... V tem prostoru je treba znati videti. Oblikovanje so namreč medsebojni odnosi med posameznimi likovnimi elementi v tem prostoru. Ti so lahko dobri ali slabi.
Če so samo črke na beli podlagi, je odnos zelo preprost, vendar ga je treba vseeno ustvariti. Za kompleksno sliko, sporočilo, je potrebnega več znanja, kako to postaviti. Znanja o vzpostavljanju odnosa med elementi se po Jenkovem prepričanju ne da naučiti, za to je potreben notranji občutek. Ideja je neizogibna za začetek dela, da pa bo oblikovna rešitev opazna v širši javnosti, je enako pomembna likovna izvedba vidnega sporočila.
Jenko živi za svoj poklic, nobena naloga se mu ne zdi dolgočasna.
Digitalizacija
So bili potemtakem zlati časi slovenskega oblikovanja tudi posledica bolj prosvetljenih ljudi na vodstvenih položajih? Jenko pravi, da niso bili nič bolj prosvetljeni od današnjih, le tehnologija ni omogočala, da bi se s tem ukvarjal kdorkoli. Danes je pomembno le, da je poceni.
Jenko se kljub sposobnim računalnikom in izkušnjam še vedno rad posvetuje s tiskarji pri vsaki tiskovini. In računalnik kajpak ne more nadomestiti roke, s katero daje Jenko pečat svojemu delu. Če namesto risbe uporabi fotografijo, vsaj črke napiše z roko. Res izjemoma je ne uporabi. Z roko naredi tisto, česar drugi ne znajo ali naredijo drugače.
Radovan Jenko je po srednji oblikovni šoli začel delati v Aeru Celje kot oblikovalec in šel zatem na študij v Varšavo. Nekoč so podjetja zaposlovala oblikovalce. Ravno na dan odprtja razstave je šel Aero v stečaj. Bodo šli v stečaj tudi grafični oblikovalci? Vse manj jih je, ki se lahko preživljajo s svojim delom, in razstava v Cankarjevem domu zveni tudi kot hommage velikim oblikovalskim stvaritvam nekih minulih časov.