Inventura 2017: Celovita predstavitev Marija Preglja

Retrospektiva: V Moderni galeriji najbolj izčrpna razstava del enega osrednjih slovenskih modernistov.
Objavljeno
29. december 2017 18.23
Jožica Grgič, Jela Krečič
Jožica Grgič, Jela Krečič

Marij Pregelj je eden najpomembnejših avtorjev modernizma v tem prostoru, ki je še za življenja veljal za vrhunskega slovenskega in jugoslovanskega umetnika. Ob 50. obletnici njegove smrti je ­Moderna galerija pripravila veliko ­retrospektivo njegovih del.

Razstavljenih je približno 300 del v vseh medijih, v katerih je Marij Pregelj ustvarjal – slikarstvo, risba, grafika, knjižna ilustracija in monumentalni stenski mozaiki. Tako je predstavljen umetnikov celoviti opus, sestavljen iz del nacionalne zbirke Moderne galerije v Ljubljani in Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu, kjer je po umetnikovem volilu približno polovica njegovega opusa, nekatera dela pa so si za razstavo izposodili iz drugih slovenskih javnih in zasebnih zbirk. Razstava tako prvič po Pregljevi posthumni razstavi v Moderni galeriji leta 1969 predstavlja umetnikov opus s tako izčrpno postavitvijo.

Pri razstavi je pomembno tudi to, da je to po dolgem času prvo konkretno sodelovanje oziroma izposoja del iz Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu, saj je bilo to prekinjeno po razpadu Jugoslavije in desetletje dolgi obnovi stavbe do oktobra letos. V muzeju iz leta 1965 je veliko imenitnih del slovenskih umetnikov iz časa Jugoslavije. Žal Moderni galeriji ni uspelo v Beogradu dobiti Pregljevega Diptihona, ker je uvrščen v stalno zbirko najboljšega jugoslovanskega modernizma.

Umetnikov razvoj je predstav­ljen kronološko – od začetnih del pod vplivom študija na zagrebški akademiji z zglednimi primeri barvnega realizma (portret, krajina, avtoportret in tihožitja), prek vojne taboriščne izkušnje, ko Pregelj zasnuje ključne motive taboriščnega omizja in ko ga izkušnja nemških in italijanskih taborišč sooči z resnično naravo človeka, do povojnega obdobja (do leta 1957), v katerem se njegova likovnost od zmernega realizma prevesi v modernistično formalno analizo slike.

Poudarek razstave je na najboljšem obdobju Pregljevega ustvarjanja med letoma 1957 in 1967, ko so nastala mojstrska dela slovenskega modernizma s ključno avtorjevo motiviko – omizja, avtoportret človeška figura, ženske figure, arhitektura. Na razstavi so najbolj zastopane slike, umetnikovo predstavitev pa bogatijo projekcije, ki prikazujejo ključne spomenike njegovega monumentalnega javnega slikarstva.

Med mozaiki naj omenimo Ljubljano v boju, ki ga je leta 1958 naredil za poslopje republiške skupščine oziroma današnjega slovenskega parlamenta. Marij Pregelj (1913–1967) se je rodil v Kranju v družini pisatelja Ivana Preglja. Po študiju v Zagrebu se je pridružil klubu Neodvisnih. Med drugo svetovno vojno je bil v nemškem in italijanskem vojnem ujetništvu, nato je od leta 1947 poučeval na različnih ljubljanskih gimnazijah in na šoli za umetno obrt.

Leta 1948 je bil imenovan za docenta na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1963 je postal izredni, leta 1966 pa redni profesor na tej akademiji. Za svoje ustvarjanje je bil večkrat nagrajen, razstavljal je doma in na tujem, nekajkrat tudi na Beneškem bienalu.

Umetnost imena

Leta 2007 so se trije slovenski umetniki preimenovali v Janeza Janšo. Dejanje je sprva delovalo kot politična provokacija. Letos jeseni, torej deset let pozneje, so v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) odprli retrospektivno razstavo teh treh umetnikov z naslovom Janez Janša®, ki odpira drugačen pogled na njihovo preimenovanje.

Na razstavi so zbrani projekti, ki so jih trije umetniki – posamično še vedno ustvarjajo tudi vsak na svojem umetniškem področju – napravili skupaj. Še več, njihova skupna umetniška dela druži prav ime kot osrednji umetniški objekt njihovega opusa. V desetih letih so skozi svoje umetniško delovanje razprli različne dimenzije imena: tako vprašanje razmerja med državo in njenimi državljani kot to, kaj pomeni v umetniškem svetu.

Na eni svojih prvih skupnih razstav Name-Readymade v Gradcu so razstavili svoje osebne dokumente. Ti so prav z vstopom v umetniško institucijo dobili kompleksnejši­ status: so veljavni in uradni dokumenti ter obenem umetniški artefakti. Trenutno so na ogled tudi na retrospektivni razstavi.

V projektu Podpis so razstavili serijo podpisov vseh treh Janš, ki jih je naslikal Viktor Bernik, trije umetniki pa so jih ustvarili v različnih kombinacijah, z novimi in starimi imeni. S tem projektom so opozorili na dimenzijo, ki je v umetniškem sistemu ključna; umetnikov podpis namreč že stoletja jamči za avtentičnost umetnine, obenem pa je gibalo tržne vrednosti dela. Različne dimenzije osebnega imena in preimenovanja so sicer razdelali v dokumentarnem filmu Jaz sem Janez Janša (2012).

Njihovi zadnji projekti, prav tako na ogled na razstavi, se dotikajo bančnega sektorja in potrošništva. Njihov triptih na razstavi Vse o tebi, sestavljen iz serije bančnih in kreditnih kartic, je nastal na podlagi možnosti, ki jih banke ponujajo komitentom, za izdelavo personalizirane kartice. Janše so z vztrajnim menjavanjem kartic zgradili triptih (veljavnih in preklicanih kartic), ki upodablja njihove osebne izkaznice.

Njihovo delo lahko vidimo tudi kot komentar čedalje večjega približevanja državnih institucij potrebam zasebnih (finančnih) organizacij. V zadnjem projektu 350 steklenic Janez Janša so umetniki izkoristili možnost personaliziranega potrošništva. Naročili so namreč steklenice priljubljene pijače s svojim imenom. Projekt, vreden kakšnega Andyja Warhola, je še en primer tega, kako ime v tovrstni umetniški obdelavi proizvaja nove (tudi komične) učinke.

V kontekstu tega, kako pomembno vlogo igra ime v intimi, družbi in umetnosti, ne čudi, da so trije umetniki registrirali ime Janez Janša kot blagovno znamko. Ali kot je registracijo komentiral eden od njih v pogovoru za Delo: »Umetnikovo ime prej ali slej postane blagovna znamka njegovega dela; ta prenaša njegovo delo in komunicira za njegovo delo.«