Iskalci izgubljenih duš

Posebna razstava v Slovenskem etnografskem muzeju osvetljuje skrivnostne ljudi z daljnega severa

Objavljeno
05. maj 2019 09.00
Posodobljeno
05. maj 2019 13.32
Oblačilo šamanke iz leta 1909. Sovje perje priča, da je sova glavni duh šamanke pri njeni ritualni praksi, školjke na njenem pokrivalu so simboli plodnosti in moči. Fotografiji Jure Rus/SEM
Sibirija je neskončna. Gozdovi, gore, jezera, tajga, tundra, stepa. Led in sneg. Kratka obdobja poletnih dni. V času, ko so Egipčani gradili piramide, so v teh krajih še kraljevali mamuti. Na območju, ki pokriva kar 77 odstotkov površine Ruske federacije, živi petinštirideset ljudstev, vsako s svojim jezikom in kulturnimi značilnostmi.

Vsa poznajo šamane, posrednike med nebom in zemljo. O njih je pričal že Marco Polo, kasneje so o njih pisali ter jih proučevali različni antropologi, od Jamesa G. Frazerja, Clauda Lévi-Straussa in Lea Sternberga do romunskega pisatelja in religiologa Mircee Eliadeja.

Šamani znajo komunicirati z božanstvi in duhovi, razumejo in berejo naravo, razlagajo svet, napovedujejo prihodnost ter zdravijo telesa in duše ljudi.

V Slovenskem etnografskem muzeju bo do 20. oktobra na ogled razstava Šamanizem ljudstev Sibirije (vodja projekta je Nina Zdravič Polič), ki so jo pripravili z Ruskim etnografskim muzejem iz Sankt Peterburga, ki je eden od največjih v Evropi in je bil ustanovljen že daljnega leta 1895. O tem, da je zanimanje zanjo veliko, priča dejstvo, da so vsa mesta za javna vodstva po njej že nekaj časa zasedena. Na razstavi vidimo redke predmete: nenavadne amulete, bobne, šamanska oblačila, kipce, svete predmete, fotografije in kratke filme, nekateri so celo iz 30. tridesetih let, ki prikazujejo življenje in ekstatične rituale sibirskih nomadov Evnekov, Čukčev, Udehov ... Filmi so izjemen in nenavaden dokument časa, v enem od njih lahko vidimo, kako vsi, celo nekaj let stari otroci, strastno kadijo.

image
Šaman Fedor Polingus in njegovi duhovi pomočniki, vzhodna Sibirija, zbiratelj A. Makarenko. Foto Konstantin Maslenikov, 1907/08, Ruski etnografski muzej


Najboljši vodič skozi vse te skrivnostne predmete je kustodinja Valentina V. Gorbačova iz Ruskega etnografskega muzeja, velika poznavalka šamanstva in ­sibirskih ljudstev, ki je polna zgodb. Šamanizem je fenomen človeške civilizacije, saj se je pojavljal na različnih celinah od kamene dobe. Najbolj ohranjen je tam, kamor je sodobni čas stopil pozno. V času Sovjetske zveze je bilo šamanstvo prepovedano in preganjano, danes je tudi uradno priznano.


Na začetku je bila voda


Šamani iz Sibirije in Daljnega vzhoda imajo svoj pogled na kozmos, ki je po njihovem verovanju razdeljen na tri svetove: srednjega (zemeljskega), zgornjega (nebeškega) in spodnjega (podzemnega). Ta opis se zanimivo ujema s tistimi, ki jih najdemo v skandinavskih runah, v finski epski pesnitvi Kalevala in Homerjevi Odiseji. Na razstavi lahko vidimo fotografijo velikega svetega drevesa, ki je s krošnjo, deblom in koreninami najlepša prispodoba te razlage.

V zgornjem svetu živijo božanstva in junaki, ki so gospodarji elementov in naravnih ­pojavov – sonca, lune, groma, vetra in ozvezdij, za slednja so imeli, tako kot tisočera druga ljudstva na Zemlji, mitološke razlage. Mlečna cesta je, na primer, predstavljala sledi smuči kozmičnega lovca, ko je s psi zasledoval losa, ki je ukradel sonce, lovec pa ga je ugrabil nazaj in vrnil ljudem, dokler ga los ni spet odnesel. Lov je potekal vsako noč. Tako so si namreč razlagali, zakaj sonce zvečer zaide, zjutraj pa je spet na nebu.

Vse zgodbe o nastanku sveta so si podobne. Sibirska ljudstva so verjela, da je bila na začetku voda. Vse sta spremenila brata dvojčka, ki sta skupaj z živalskim pomočnikom ustvarila zemljo. Najpogostejši pomočnik je bil ponirek ali raca, ki se je potopila v vodo in z dna prinesla blato, ki se je spremenilo v zemljo.

V srednjem svetu so poleg ljudi in živali živeli tudi duhovi, ki so bili gospodarji tajge, vode ali doma in so največkrat imeli podobo živali. Od njih je bilo odvisno življenje plemena, saj je duh gozda lovcu pošiljal plen, duh vode pa je ustvaril ribe. Gospodarja tajge so si predstavljali v vlogi losa ali medveda.

image
Lesena figura, pokrita s kosom medvedje kože, je šamanov pomočnik – gospodar medvedov in tajge. Pleme Oročev je verjelo, da ta duh živi na Luni. Foto Jure Rus/SEM


V spodnjem svetu so živela božanstva, ki so povzročala smrt in bolezni, le šamani so znali, tako da so v posebnem ritualu padali v trans, odpotovati v te mračne kraje, imenovane vesolje, tam našli rešitev ter izgnali bolezen in kaos spremenili v red. Vhod v svet božanstev je na nočnem nebu predstavljala zvezda severnica ali Polaris, šaman pa je lahko vstopil v vesolje tudi skozi brloge ali votline.

Kot je povedala Valentina Gorbačova, je za sibirska ljudstva bistvo človeka predstavljala duša. Vsak ima dve duši, so verjeli, zunanjo, ki jo predstavlja senca ali človekova zunanjost, ter ­notranjo, ki je povezana z dihanjem in krvjo. Predstavljali so si, da duša živi v podobi ptice in pride v človeka skozi maternico ter se tam spremeni v zarodek. Če duša iz različnih vzrokov izgine oziroma jo ugrabijo zli duhovi, človek zboli, ima more, lahko se mu zmeša ali celo umre. Vrne mu jo lahko le šaman, ki pade v trans, se poda v spodnji svet ter jo pripelje nazaj na zemljo. Ko je v stanju ­zamak­njenosti, tudi njegova duša zapusti telo in naredi prostor duhovom pomočnikom. Ko pade v ekstazo, je ugotavljal Mircea Eliade, šaman spremeni stanje svoje zavesti.


Kdo pozna govorico duhov?


Novega šamana so izbrali tako, da so opazovali deklice in dečke, stare od dvanajst do štirinajst let. O tistem, ki se je najbolj čudno obnašal, ki je bil rad sam in je govoril v neznanem jeziku, kar je pomenilo, da se druži z duhovi, so bili prepričani, da je »zbolel« za šamansko boleznijo. Najstnika je vzel pod okrilje starejši šaman in ga poučeval o tehnikah ekstaze in obredov.
Beseda šaman izvira iz tunguško-mandžurskih jezikov in je povezana z glagolom sa, ki ­pomeni 'vedeti'. Iz turške besede kam ­(šaman) pa izvira beseda kam­lanje, ki opisuje posebno stanje šamana v času, ko navezuje stanje z duhovi.
Glavno šamanovo orodje je bil boben, z njegovim hipnotičnim ritmom je padel v trans. ­Bobni, ki jih vidimo na razstavi, so ­poslikani in opremljeni z zvončki, v tem ­inštrumentu se je skrivala ­šamanova sakralna moč, njegov ritem pa je simboliziral tudi dir živali, recimo konja ali losa, s katerimi se je šaman odpravil na pot. Če je v zgornjem svetu naletel na reko, se je boben spremenil v čoln. Šaman naj bi z udarjanjem na boben spreminjal tudi vreme: ustavil nevihto ali priklical dež, s stresanjem jelenje kože pa je z neba priklical snežinke. A le ritem za stanje transa ni bil dovolj, pomagal si je tudi s posušenimi mušnicami in tobakom.

image
Šamanovo obredno oblačilo iz ribje kože, ki je poslikano s podobami treh svetov: nebes, zemlje in podzemlja. Foto katalog SEM


Razstavljena so tudi šamanska oblačila – dolgi pisani plašči, najbolj dragocen je iz ribje kože in poslikan z živalskimi podobami šamanskih prednikov. Šaman ga je oblekel za obredni ritual, ki ga je posvetil porodnici – materi ­bodočega šamana. Pomembna so bila tudi pokrivala, ki so ­simbolizirala njegovega živalskega zavetnika, zato so na njih rogovi, kadar je bil to jelen, ali peresa ptic. Ko je padel v trans, je poklical na pomoč to svojo žival ter se z njeno pomočjo spremenil v jelena ali ptico. Kukavica, njen kipec je tudi razstavljen, je bila ena izmed glavnih duhov ­pomočnikov, saj so verjeli, da ima ta ptica selivka posebne sposobnosti in zna šamanu pokazati pot, zato so jo še pred ritualom poslali naprej, da bi jo poiskala. Šamani so bili ženske in moški, nekatera plemena so ­najbolj cenila tiste, ki so spreminjali spol – moški so si česali lase, nosili ženska oblačila in obratno. Ti šamani so veljali za ­najmočnejše.


Pregnati strah in bolezen


Ko so ljudje odšli v gozd ali na pot v tundro, je bilo tam toliko nevarnosti ter zlobnih duhov, da so s seboj vedno vzeli amulete. Nosečnice, mlade matere in otroci niso smeli nikamor brez ogrlic in zapestnic, kajti če so jih napadli zli duhovi, so se lahko njihove duše skrile v steklene kroglice ali bisere. Amuleti so bili tudi kamni nenavadnih oblik, ki so jih zašili v oblačila pastirjev ali jelenorejcev, ko so odhajali od doma.

Šaman je veljal za osebo, ki so jo izbrali duhovi.
Ogledamo si lahko osemdeset redkih etnografskih predmetov in štirideset arhivskih fotografij.
Razstava bo na ogled do 20. oktobra.


Vloga šamana je bila najpomembnejša, če je kdo zbolel, takrat se je spremenil v uspešnega zdravilca. Iz bolnika je moral pregnati hudobnega duha, ki je povzročil bolezen, največkrat je vanj zarezal majhno rano in hudobneža zvlekel ven ter ga pojedel ali ga preselil v psa, ki ga je imel s seboj. Bolezen je ­diagnosticiral na različne načine, v enem od ­dokumentarcev, ki sem si ga ogledala, je sodobni šaman naročil bolnici, naj prinese od doma steklenico vodke, se zazrl vanjo ter povedal, da ima težave z ­glavobolom, ker ima premaknjene kosti v vratu, in da bodo moški v njeni družini umirali mladi, dokler ne bodo našli nove ikone, saj je staro pred mnogimi leti izgubila njena prababica. Šamanstvo je ­namreč prevzelo nekatera verovanja iz drugih religij, recimo krščanstva ali budizma.

Novega šamana so izbrali tako, da so opazovali deklice in dečke, stare od dvanajst do štirinajst let. O tistem, ki se je najbolj čudno obnašal, so bili prepričani, da je »zbolel« za šamansko boleznijo.


Drugič je šaman položil pod vzglavje bolnika nož in v sanjah so mu duhovi povedali vzrok ­bolezni. Ti zdravilski obredi so potekali na domu obolelega in trajali tudi po več dni. ­Izganjanje duhov je bila tudi nekakšna ­psihoanalitična in ­terapevtska izkušnja. Ne samo da se je duša ­ponovno vrnila v človeka, ­premagal je tudi strah in nemoč ter se lažje soočil z vsakdanom.
Kljub težkim razmeram, v katerih so živela, so bila ta ljudstva neverjetno zdrava in trpežna ter tesno povezana z naravo. Vsakič, ko so ubili žival, posebno tisto, ki so jo žrtvovali, so to naredili tako, da je čim manj trpela. Na razstavi vidimo čudovito stkane preproge, s katerimi so prekrili glavo žrtvene živali. Lovci so se morali držati strogih pravil, recimo v sanjah nikakor niso smeli ubijati živali ali o njih grdo govoriti, prav tako se niso smeli bahati z lovskimi uspehi in vedno so ubili le toliko divjadi, kolikor so je potrebovali.

Razstava o šamanizmu je zgodba o tem, kaj vse zna človek, če poskuša razumeti naravo.