Izšel Leksikon likovne teorije z okoli osemsto gesli

Dr. Jožef Muhovič (1954) je študiral slikarstvo, umetniško grafiko, likovno teorijo in filozofijo na Univerzi v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Magdeburgu in Berlinu, zdaj je redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer bo njegov Leksikon dragocen študijski pripomoček.

Leksikoni so običajno rezultat dela skupine strokovnjakov, redko nastane izdaja, ki jo podpisuje en sam avtor. Kako ste zmogli vse pojme, definicije izbrati in definirati sami?

Individualno avtorstvo leksikonov in slovarjev je res redkejše in se, kolikor lahko presodim, praviloma pojavlja v manjših kulturnih in jezikovnih miljejih, v katerih je tudi kadrovska zasedenost strok temu primerno manjša. Primer takega miljeja je slovenski kulturni prostor. Zato je v njem individualnega avtorstva na omenjenih področjih opazno več kot v tako imenovanih velikih kulturah, čeprav ga najdemo tudi tam. Za ilustracijo tega lahko služijo, denimo, Menašejev Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, Janžekovičev Filozofski leksikon iz leta 1981, koncizni Uletov Mali leksikon logike, še nepreseženi Doklerjev Grško-slovenski slovar, monumentalni Snojev Slovenski etimološki slovar na devetsto straneh in podobne publikacije.

V večjih kulturnih okoljih, zlasti pri velikih raziskovalnih institucijah in založbah z močnim finančnim zaledjem, je na področju slovarjev in leksikonov vsekakor v ospredju strategija z urednikom ali uredniškim timom in kolektivnim avtorstvom izbranih ekspertov. Predvsem zato, ker je za določeno področje mogoče­ dobiti več kompetentnih specialistov in ker tak način dela mnogo hitreje pripelje do založniškega rezultata, kar je v poslovnem smislu zaželeno.

Na drugi del vprašanja lahko odgovorim, da je izbor pojmov 'določala' naslovna veda, torej likovna teorija, verbalni opisi oziroma profili pojmov pa so – kot je to v terminologiji in leksikografiji običajno – stvar natančnega študija zgodovine pojmov, tako imenovane Begriffsgeschichte, in stvar vztrajnega raziskovanja njihove vsebinske strukture in koordinacije ter oblik terminološke aplikacije. Lahko rečem, da je bilo raziskovanje mestoma prava mala epistemično-biblio­grafska ­'detektivka'.

Ob tem se postavlja tudi vprašanje verodostojnosti. Menite, da so dovolj recenzenti?

Razumljivo je, da sodb o verodostojnosti ali neverodostojnosti Leksikona ne morem dajati jaz kot njegov avtor. O njem bodo na podlagi strokovne relevance, preciznosti in praktične uporabnosti formuliranih vsebin najbolj neprizanesljivo sodili njegovi uporabniki. Recenzenti so stvar založnika, ki so ga njihove ekspertize prepričale, da se je odločil za izdajo finančno zahtevnega in založniško tveganega projekta. Zanj so bili torej recenzenti, kot je mogoče sklepati iz tega dejstva, vsekakor dovolj.

Po kakšnem ključu ste izbirali likovnoteoretske izraze?

Na to vprašanje je bilo deloma že odgovorjeno. Kriterij oziroma ključ za izbor gesel je bil relativno preprost. Namreč, izbrati, zbrati in na eni lokaciji sistematično predstaviti ključne têrmine oziroma pojme, na katerih temeljijo epistemika likovne teorije in njene poddiscipline: fotologija, teorija barv, likovna morfologija, likovna kompozicija, likovna semiotika in formalna likovna analiza. In seveda ključne – infrastrukturne – pojme disciplin, ki likovnoteoretsko epistemiko podstavljajo, tj. pojme s področja optike, fiziologije, psihologije, filozofije, estetike, logike, semiotike, zgodovine umetnosti itd.

Ko gledam na Leksikon retrospektivno, vidim, da je bila temeljna spodbuda zanj pravzaprav misel, ki jo je na enkratno preprost način povedal nemški fizik in filozof Carl Friedrich von Weizsäcker v znamenitem bamberškem predavanju iz leta 1992: zelo pomembno je raziskati in razumeti, kaj je bilo povedano, ko je bilo nekaj rečeno.

Likovna teorija velikokrat uporablja za označevanje svojih vsebin oziroma pojmov preproste besede, na primer prostor, barva, točka, linija, kompozicija, velikost, teža, položaj, ravnovesje itd., katerih pomen nam je vsem poznan, dokler nas, če parafraziram filozofa Avguština iz Hipona, nihče ne vpraša po njihovem preciznem pomenu. Ko se to zgodi, postanejo tudi na videz znani izrazi neznanci, ki jih je treba pojasniti. Naloga Leksikona je, da vstopi v natančno takih trenutkih in te izraze operativno osvetli z likovnega ­stališča.

V radijskem intervjuju ste omenili izraza tekstura in struktura, ki ju študenti pogosto zamenjujejo. Zakaj? So še pojmi, ki jim 'ne gredo v ušesa'?

Pojme medsebojno zamenjujemo in mešamo predvsem v okolju vsakdanje, tj. nereflektirane rabe, še posebej, kadar sta zvočni sliki besed tako podobni kot pri pojmih, ki ju omenjate. Reflektirana raba izrazov, ki temelji na poznavanju njihovega strokovnega ozadja, postavi vsak pojem na unikatno profilirano semantično mesto. Takrat ni več pojmov, ki bi študentom 'ne šli v ušesa', kot pravite. Še več. Takrat se vzpostavi globinska refleksivno-operativna matrica, ki jo je enkratno opisal že Konfucij pred več kot 2500 leti: 'Če pojmi niso točni, besede ne ustrezajo; če besede ne ustrezajo, se dejanja ne uresničijo; če se dejanja ne uresničujejo, potem morala in umetnost ne uspevata; (...) Zato naj plemeniti skrbi za to, da bo znal pojme spraviti v prave besede in svoje besede uresničiti v dejanjih.'

Lahko bi rekel, da je Leksikon v celoti v službi tega arhetipičnega refleksivno-operativnega binoma – spraviti pojme v 'prave besede' in 'svoje besede uresničiti v dejanjih'. In vse v njem je po mojem smiselno ocenjevati samo glede na ta privilegirani ontični tüpos.

V predgovoru ste zapisali štiri citate, trije lepo ponazarjajo potrebo po izdaji tovrstnega leksikona, da Vincijev pa pravi, da je trud, da razlagamo stvari, ki pripadajo očem, zaman. 'Zakaj' torej leksikon?

Precizno branje Leonardovega citata pokaže ravno nekaj nasprotnega. Da bo to bolj razvidno, naj ga najprej v celoti navedem: 'Naj te spomnim: ne ukvarjaj se z besedami, če ne govoriš s slepim; če pa kljub temu želiš ušesom z besedami kaj dokazati, govori o bistvenih in splošnih stvareh, ne trudi pa se, da bi stvari, ki pripadajo očem, očem še posebej razlagal, saj te bo slikar v tem daleč prekosil.'

Če beremo natančno, zlahka uvidimo, da poudarek Leonardove misli ni v opuščanju metajezikovnega govorjenja o likovnosti kot nečesa, kar je vprašljivo ali celo nepotrebno, ampak v tem, da naj v njegovem okviru govorimo 'o bistvenih in splošnih stvareh', ko želimo ušesom, tj. umu, 'z besedami kaj dokazati'. Kaj to pomeni v praksi, dovolj jasno priča Leonardov Traktat o slikarstvu s svojimi paragrafi. Leonardo daljnovidno svari pred tem, da bi metajezikovni diskurz uporabljali redundantno, namreč za to, da bi z njim nadomeščali ali posiljevali neposredno vidnost, tj. resnične vidne prisotnosti, 'ki pripadajo očem', in s tem iz njih delali 'resnične vidne odsotnosti', če parafraziram naslov znamenite knjige Georgea Steinerja.

Zato Leksikon, ko govori o likovni umetnosti, govori o 'bistvenih in splošnih stvareh', 'na oči' pa se neredundantno obrača s slikovnim gradivom, tj. s slikovnimi prikazi, prostorskimi ponazoritvami in formalnimi analizami, ki ne potrebujejo besednih opisov, ker 'pripadajo očem' neposredno in povedo 'več kot tisoč besed', kakor pravi pregovor.

Napisali ste, da je to končano, a ne dokončano delo. Bi lahko že danes našteli nekaj izrazov, ki 'manjkajo'?

Lahko. Če naštevam brez vsake sistematike, so to na primer pojmi kot likovno raziskovanje, metodologija likovnega raziskovanja, likovna problemska situacija, barvna metrika, RGBA-, sRGB-, Adobe RGB-barvni prostor, preslikava gamuta (gamut-mapping), topološka perspektiva, vektorsko polje, vozelni prostor, matematična skulptura, estetska funkcija, retorika podobe, piktorialnost, piktorialni pojem, likovna pragmatika in podobni specialni têrmini. Vendar mislim, da je to naštevanje z bralčevega stališča relativno nepomembno. Morda je bolje počakati na čas, ko se bom odpočil od Leksikona, jih terminološko obdelal in objavil. Seveda pa bo, dolgoročno gledano, treba dopolnjevati tudi v Leksikonu že obdelane pojme. Deloma zato, ker bo na podlagi sedanjih formulacij mogoče stopnjevati njihovo kompleksnost, deloma pa zato, ker se bodo v prihodnosti spreminjale in dopolnjevale tudi njihove praktične uporabe, ki jih danes ni mogoče predvideti.

Pri definiciji pojmov vam je bilo zagotovo v veliko pomoč vaše znanje z drugih, ne zgolj likovnih področij, kot sta filozofija, umetnostna zgodovina ipd.

Se strinjam. Poleg praktičnih izkušenj z likovnimi problemskimi situacijami in poleg poznavanja likovnoteoretske epistemike je pri pisanju odigralo pomembno vlogo tudi poznavanje fundamentalnih pojmov in spoznanj iz že omenjenih 'infrastrukturnih' področij, kot so optika, fiziologija, psihologija, filozofija, estetika, logika, ­semiotika itd.

Ste s kolegi in študenti sproti preverjali preciznost in potenco­ artikuliranja, ko je Leksikon nastajal? Kako je to potekalo v praksi?

Natanko tako, kot je v navadi v humanističnih disciplinah, se pravi s strokovnimi argumentacijami in kontraargumentacijami, z debatami, polemikami, kritikami, z vizualizacijskimi verifikacijami, z metodami lateralnega in vertikalnega mišljenja, s simpoziji, kolokviji, predavanji, sprotnimi revijalnimi objavami, s pomočjo seminarskih diskusij in nalog ipd.

Kako, koliko ste si med pisanjem Leksikona pomagali s tujimi leksikoni?

Uporabljal sem jih praviloma komparativno, se pravi tako, da sem primerjal in proučeval razlike v njihovih pojmovnih opisih, kompleksnost njihovih vsebin, še posebej pa terminološke in aplikativne analogije. To ne pomeni, da je Leksikon kompilacija prevodov iz tujejezične strokovne literature, saj bi se ga v tem primeru sploh ne splačalo pisati, ampak preprosto prevesti. Formulacije v njem so avtorske, Leksikon pa vsebuje tudi precej avtorskih in avtohtonih vsebin ter matrico kompleksnih konkordanc, ki jih v tujejezični literaturi po mojem poznavanju ni najti.

Ko govorim o 'avtohtonih vsebinah', mislim na tiste, ki so zrasle v okviru raziskovanja slovenske likovne teorije in jih glede na majhnost stroke sploh ni tako malo. Naj v tej zvezi opozorim samo na gesla, kot so generativna shema temeljnih likovnih prvin, podobotvorni nazorni pojem, oblikotvorni nazorni pojem, likovni makroaksiomatski sistem, deiktični model interaktivne likovne interpretacije ipd.

Ali razmišljate o prevodu Leksikona v katerega od tujih jezikov?

Razmišljam, a trenutno v tej zvezi še ne morem povedati nič bolj konkretnega.

Edicijo je finančno podprla Fundacija Alexandra von Humboldta iz Bonna. Bi Leksikon ne mogel iziti brez njihove pomoči? Kako ste jih pridobili?

V inicialni fazi iskanja izdajatelja sem vsekakor predpostavljal, da lahko Leksikon izide v slovenski režiji in da je tako tudi prav. Potencialnih izdajateljev sicer ni manjkalo, ni pa bilo med njimi nobenega založnika, se pravi nikogar, ki bi bil dejansko pripravljen založiti svoj denar za izdajo publikacije. Po dveh letih iskanja sponzorjev in prijav na različne slovenske razpise sem obupal, ker je bil rezultat le zapravljanje energije in časa. Na Alexander von Humboldt-Stiftung sem se obrnil leta 2013 in uspel na njihovem razpisu za sofinanciranje znanstvenih objav. Potem so stvari stekle kot po asfaltni cesti.

Kdo bodo po vašem potencialni bralci, kupci Leksikona?

Delni odgovor na to vprašanje bi lahko prinesla analiza dovolj uspešne prednaročniške kampanje. Pisan pa je bil z mislijo na likovne profesionalce (slikarje, kiparje, arhitekte, oblikovalce), na študente likovne umetnosti, na študente znanstvenih disciplin, ki se ukvarjajo s proučevanjem likovne umetnosti, na likovne pedagoge na vseh stopnjah likovnega izobraževanja pa tudi na vse, ki si želijo svoje prijateljevanje z likovno umetnostjo s precizacijo še poglobiti.