»Jasno je, da samo v Ljubljani!«

Jutri bo teden dni, odkar so v Moskvi, v tamkajšnjem razstavišču Garaža, odprli razstavo Slovnica svobode/pet lekcij: dela iz zbirke Arteast 2000+.

Razstavo so kurirale Zdenka Badovinac, Snejana Krasteva in Bojana Piškur, zasnovali pa so jo v tesnem sodelovanju z Moderno galerijo v Ljubljani. Na razstavi se z deli od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes predstavlja več kot šestdeset umetnikov in umetniških skupin ali kolektivov.

Slovnica svobode se osredotoča na povezave med vzhodnoevropskimi in ruskimi umetniki, tako na njihove medosebne odnose kot na skupno opiranje na dediščino ruske avantgarde.

Zdenka Badovinac, sokuratorka razstave v Moskvi, je dejala, da so moskovski organizatorji razstave tiskovno konferenco in odprtje opisovali s presežniki. Na dan odprtja se je tiskovne konference udeležilo kar štirideset novinarjev, kar se po njihovih besedah prej še ni zgodilo.

»Veliko zanimanje medijev in umetnikov verjetno temelji na dejstvu, da je naša zbirka praktično prva celovitejša predstavitev vzhodnoevropske umetnosti v Rusiji. Muzeju sodobne umetnosti Garaža zdaj vsi v Moskvi čestitajo, da je z našo razstavo opravil svojevrstno pionirsko delo,« je povedala Badovinčeva.

Na odprtju je bilo veliko mladih ljudi, jedro moskovske umetniške in intelektualne scene, prišlo je tudi precej pomembnih ruskih umetnikov, kot so Jurij Albert, Oleg Kulik, umetniki iz skupine Čto delat, kustosi Viktor Misiano, Josif Bakštejn. Prišli so tudi nekateri tuji kustosi in novinarji.

Postavitev je zasnovala skupaj z Bojano Piškur in Snejano Krastevo v paviljonu znanega japonskega arhitekta Shigeru Bana, ki se je izkazal za zelo ustrezen prostor za razstavo. Badovinčeva je poudarila, da so precej visoke stroške razstave v celoti pokrili ruski organizatorji in da so razmere za delo v muzeju Garaža – še zlasti glede na število zaposlenih, tehnično opremo in sredstva – neprimerno boljši kot v Sloveniji.

Koncept razstave je bil zasnovan na ideji svobode in na nujnosti njene ponovne definicije. Zato so seveda najbolj zgovorna dela, ki opisujejo potrebo po večji svobodi. V tem smislu Zdenka Badovinac opozarja na Franca Purga in njegov projekt z revnimi ukrajinskimi otroki, na Tadeja Pogačarja in njegov Code Red, povezan z družbeno in ekonomsko marginalizacije seksualnih delavk, na delo Nike Autor s tematiko beguncev ...

Po drugi strani pa izpostavlja tudi dela, ki ves čas poudarjajo pomen mednarodnih komunikacij umetnikov in to še zlasti umetnikov iz marginaliziranih in izoliranih prostorov – s tem se npr. ukvarja skupina Irwin – pa na usodo idej iz perifernih prostorov, kar najdemo na slikah Saša Vrabiča.

»Sicer pa je treba na razstavo gledati kot na celoto, saj nismo posebej izpostavljali dela glede na njihovo nacionalno pripadnost, čeprav smo pazili, da smo v Moskvi predstavili več ukrajinskih umetnikov in seveda več tem, ki se tičejo (ne)svobode,« je povedala Badovinčeva.

Razstavo bo poleg običajnega javnega programa s številnimi vodstvi spremljala tudi mednarodna konferenca z naslovom Kje je črta med nami?, in sicer 21. marca, na kateri bodo poleg ostalih nastopili tudi Boris Groys, Rastko Močnik in Anthony Gardner.

Po Moskvi se razstava vrača domov v MSUM, kjer jo bodo v prirejeni, manjši obliki poskušali čim prej predstaviti. Zanimanja za dela iz te zbirke ves čas obstaja, tako da jo, če že ne z velikimi razstavami, kot je trenutno moskovska in je bila pred tem leta 2011 v muzeju sodobne umetnosti MACBA v Barceloni, promovirajo s posamičnimi deli, ki ves čas potujejo po različnih koncih sveta.

Slovenska umetnost, mednarodna zbirka Arteast 2000+ in Moderna galerija moskovski umetniški sceni trenutno služijo kot zgled tega, kako se morata umetnost in njena institucija obnašati v zahtevnih družbeno-političnih situacijah in kako je mogoče suvereno vstopati v mednarodne dialoge tudi z obrobnih prostorov.