Jože Beránek, velik likovni talent, ki je končal v breznu

Risar samouk, ki si je nabiral znanje s prerisovanjem starih mojstrov. Njegova dela so na razstavi o zgodovini slovenskega plakata.
Objavljeno
04. avgust 2015 19.08
Peter Bergant
Peter Bergant

Te dni je v Muzeju arhitekture in oblikovanja v Ljubljani razstava o zgodovini slovenskega­ plakata. Med drugimi so na ogled plakati, ki so nastajali­ med drugo svetovno vojno. Skupaj so razstavljeni tako ­partizanski kot domobranski plakati. Med slednjimi so tudi tisti, ki so vabili slovenske fante v svoje vrste. Risal jih je Jože Beránek.

V poročilu o razstavi je zapisano, da je bil imenovani verzirani oblikovalec na strani okupatorja. Etiketa, ki je prilepljena vsem, ki jih je usoda zadnje svetovne vojne neusmiljeno zavrtinčila v svoje mreže in odvrgla v prostor izdajalcev in izmečkov naroda. Največkrat po krivici. In takšnim so bila zaprta vrata v slovenski prostor in spomin.

Med tisoči zaznamovanih je tudi Jože Beránek. Takšna je tudi njegova podoba v slovenskem prostoru. Če je sploh še prisotna, saj je sedemdeset let od njegove nasilne smrti naredilo svoje. Večina slovenskega občestva Jožeta Beránka sploh ne pozna.

Velik risarski talent

Jože Beránek se je rodil 22. junija 1913 na Češkem, v kraju Písková Lhota. Oče Jan je bil avstro-ogrski vojak in glasbenik. Menda je igral klarinet. S tremi otroki je prišla družina najprej v Zagreb. Takrat je bil Jože star devet let. Po enem letu zagrebškega življenja so se leta 1922 preselili v Ljubljano, kjer so dobili malo hiško na Galjevici in jo postopoma odplačevali. Družina se je kmalu povečala še za dva člana. Sin Jože je leta 1930 končal meščansko šolo.

Pet let kasneje je diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo tehnične srednje šole v Ljubljani. Imel pa je očitno velik risarski talent. Zaprosil je za šolanje v Pragi, na likovni akademiji. Prošnjo so mu v Beogradu zavrnili, češ da je neutemeljena in ni napisana v cirilici. Kasneje so mu vendarle dovolili šolanje na Češkem. Žal ni mogel dokončati študija, ker mu je umrla mama.

Po enem letu se je vrnil v Ljubljano in zaposlil v Saturnusu, da je lahko finančno pomagal družini. Slikal je na embalažo. Ko se je začela vojna, so se v Saturnusu preusmerili na izdelavo čelad, zato je izgubil delo. Prijavil se je na natečaj takratne časopisne hiše Slovenec, kjer so iskali nekoga, ki zna risati. Ker je odlično opravil preizkus, je bil izbran.

Risal je za knjižne izdaje

Akademski slikar Marijan Tršar takole piše o njem: »Beránek je bil izjemno nadarjen in plodovit risar. Pravzaprav je bil samouk, ki si je nabiral znanje s prerisovanjem starih mojstrov in tedaj znanih risarjev slikanic. Dobro je obvladal anatomijo človeka in živali, že iz šole pa tudi perspektivne konstrukcije. To mu je omogočalo domišljati večje figuralne kompozicije, postavljene v prepričljiva realna prizorišča. Občasno je zahajal k akademskemu slikarju Božidarju Jakcu, ki mu je pomagal z nasveti in navodili. Ko je bila leta 1944 ustanovljena privatna risarska šola kiparja Franceta Goršeta, je postal njen vneti učenec.«

In Tršar nadaljuje: »Tam sem ga spoznal in postala sva več kot zgolj risarska kolega. Na njegovo željo sem ga začel uvajati v grafično ustvarjanje. Še posebej ga je navduševala tehnika suhe igle, v kateri je izdelal nekaj ljubljanskih motivov.«

Risal je veliko za knjižne izdaje Slovenčeve knjižnice, ki jih je začela izdajati časopisna hiša Slovenec. Tako je z naslovnico opremil že prvo njihovo knjigo pisatelja Janeza Jalna Trop brez zvoncev. In kasneje Ovčarja Marka, Začaranega romarja, Podkrnoškega gospoda, Moje ječe, Deklico s prisoj, Argonavte in druge. Veliko njegovih ilustracij bogati koledarje, ki jih je izdajal Slovenec. Najzgodnejše ilustracije pa so iz Domoljuba za povest Rada Murnika Matajev Matija.

Nepozabni so njegovi motivi planinskega življenja. Enkratne so ilustracije lovskih zgodb Stanka Lapuha Črni svatje iz leta 1944. Očitno je imel Beránek rad naravo in še posebej planinski svet.

Takrat so v nadaljevanjih izhajale v Slovencu tudi zgodbe in povesti Jožeta Tomažiča, ki jih je v stripovski maniri ilustriral Jože Beránek. Ilustriral je večino njegovih Pohorskih pravljic in Pohorskih bajk: Botro vilo, Dravsko rožo, Drvarko Marijo, Pastirčkova nebesa, Oglarjevega sina in druge. Leta 1943 je izšel roman v slikah Quo vadis.

Znani roman Henryka Sienkiewicza je priredil Edvard Traven, risal pa je Jože Beránek. Marijan Tršar ocenjuje delo takole: »To je višek Beránkove risarske ustvarjalnosti. Slikanica ima več kot štiristo risb. Te se odlikujejo z izvrstnimi karakterizacijami oseb romana in presenetljivo natančnim upodabljanjem tedanjih navad, antičnih noš in arhitektonskih ambientov. Mojstrsko je znal poustvarjati razpoloženjsko klimo tistega rimskega časa. Povrhu tega pa je ta risarski dosežek sila blizu dosti poznejšim stripovskim uprizoritvam, saj je vse povedano v podobi, tako da je besedna spremljava komaj še potrebna.«

Marijan Tršar takole sklene svoj pogled na Beránka: »Jože je bil miren, resen, malce zadržan, nikoli prehitre, predvsem pa ne žaljive besede, vedno pripravljen pomagati bližnjemu v potrebi. Bil je bister, duhovit sogovornik, včasih ne brez pikrega humorja, ki ga je znal dobro izkoristiti v svojih ilustracijah in plakatih.«

Ker so potrebovali denar, je veliko risal tudi druge stvari. Znani so plakati za turizem. Jeseni leta 1944 je vstopil v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva. Tu je skrbel za ilustracije in opremo revije Slovensko domobranstvo. Zasnoval je tudi vrsto plakatov, ki so vabili fante v domobranske vrste.

»Šel je na Krim drva sekat« in se ni več vrnil

Ko je bilo konec vojne, ni odšel z ženo in dveletnim sinom v Avstrijo. Trdil je, da se nima česa bati, saj ni sodeloval v vojaških operacijah. Tako se maja 1945 ni umaknil na Koroško.

Knoj in Ozna sta skupaj čistila mesto. Vršilec dolžnosti komandanta generalštaba slovenske NOV Dušan Kveder in politkomisar Viktor Avbelj sta 12. maja izdala razglas, da se morajo vsi pripadniki nekdanje nemške vojske in pripadniki enot v službi okupatorja najkasneje v tednu dni javiti komandam mest ali drugim vojaškim organom, sicer jih bodo kaznovala vojaška sodišča. Zajete ljudi so zapirali v mestne zapore na Poljanski cesti pa tudi v taborišče Šentvid.

Ob razglasu se je Beránek javil komandi mesta Ljubljana. Žena se je branila, ampak on se je šel javit … Obdržali so ga v zaporu. Od obljub, da bodo pomiloščeni, ni bilo nič. Nekega junijskega dne je prišel po tednu dni zapora domov. Povedal je, da se je vrnil le toliko, da ju po­zdravi, predno jih odpeljejo na Krim sekat drva. Odšel je in nikoli več se ni vrnil.

Govorilo se je, da so jih odpeljali nekam proti Igu. Domači niso nikoli izvedeli, kje je končal. Bojda so mu pred smrtjo odsekali roki v zapestju, »da ne bo mogel več malati domobranskih plakatov«.

Čez nekaj časa je žena na malo boljšem papirju, kot je toaletni papir, in na majhnem formatu dobila obvestilo mestnega ljudskega odbora, da o njem ni nobenih podatkov. Šele leta 1969 je dobila izpisek iz mrliškega lista in potrdilo, da ga štejejo za mrtvega.

Po številnih preverjanjih smo v eni od diplomskih nalog našli naslednje podatke: »Na drugi strani Krima, nad Gornjim Igom ob cesti na Krim, levo ob Košenici, je Koščevo brezno. Vanj so partizani zmetali domobrance iz šentviškega taborišča in tiste, ki so se prijavili oblastem prve dni junija 1945. Koščevo brezno so neznanci po vojni do vrha zasuli s smetmi.

Pri izkopu sonde so jamarji, ki so leta 2008 poskušali odkopati vhod v brezno, ugotovili, da je okrog deset metrov globoko brezno zasuto z laboratorijsko steklovino (epruvete, retorte ter drugi medicinski odpadki), ki izhaja iz kakšnega zdravstvenega laboratorija.«

Po vsej verjetnosti se je 2. junija 1945 prav tukaj končala življenjska pot Jožeta Beránka.