Kako je dišala antična lepota?

»Beseda za lepoto obstaja v vseh 6000 govorjenih jezikih na svetu. Besedo razumemo vsi,« je ob odprtju razstave Nešteti vidiki lepote, s katero v atenskem Nacionalnem arheološkem muzeju zaključujejo jubilejno trilogijo ob 150. obletnici ustanovitve, povedala Maria Lagogianni, ki najpomembnejši grški muzej z zakladi antike vodi kot direktorica.

V minulih sezonah so v okviru trilogije že realizirali projekta Sanje med čudovitimi ruševinami s predstavitvijo konteksa, iz katerega je zrasel muzej, in Odiseji, pri katerem so se osredotočili na temo ustvarjalnosti, evolucije.

 

V izboru razstave na temo lepote z okoli 340 eksponati so seveda znova dragocenosti grške antike, a sega kronološki okvir tudi v starejše čase, do neolitika, posebnost izbora, v središču katerega je pričakovano lik boginje lepote in ljubezni Afrodite, pa je, da se pojma lepote niso lotili le kot fenomena, ki ga je mogoče videti, otipati ali akustično slišati, pač pa zaznati tudi skozi čut vonja. V muzeju so prvič obudili »vonj antike«, rezultat pa označili za enega vrhuncev razstave.



Kako je dišala, denimo, antična Afroditina vrtnica? Na razstavi se je mogoče k rekonstruirani antični vonjavi s tem imenom približati z nosom. Pesnik Anakreon, ki je živel v 6. in zgodnjem 5. stoletju pr. n. št., je pisal o belih vrtnicah, ki so vzcvetele že ob rojstvu boginje lepote.

Naslednjič se v Afroditinem mitu pojavijo ob njenem razmerju z lepotcem Adonisom. Ko ga je skušala (zaman) rešiti pred Aresovim ljubosumjem, se je ranila na trnih vrtnic, te pa so zaradi kapljic njene krvi poslej cvetele rdeče.



 

Izziv rekonstruiranja tega, kako so dišali stari Grki, je organizatorje privedel do obujanja vonjav vrtnice, koriandra in žajblja, kozmetično podjetje, ki so mu zaupali nalogo izdelave »prvinskih, enodimenzionalnih« antičnih vonjav, pa je zanjo potrebovalo 18 mesecev raziskav.

Pri tem so sledili navodilom s tablic iz obdobja mikenske kulture, napisanih v t. i. linearni pisavi B, uporabili pa so tudi postopke priprav, ohranjenih v več kot tisočletje mlajših farmacevtskih zapisih Dioskurida iz 1. stoletja.