Kako ukrotiti nasilno prisotnost medijskega besednjaka

V 90. letih se je umetniško delo Alenke Pirman (na ALUO je diplomirala leta 1989) navezovalo na tri izmišljene institucije, nato se je posvečala ne samo ustvarjanju, ampak je bila urednica likovnih revij, vodja Galerije Škuc, soustanoviteljica Sveta umetnosti, a tudi voznica taksija. Trenutno ima pregledno razstavo v prostorih Mednarodnega grafičnega in likovnega centra.

Zakaj muzeji kot orodje umetniškega izražanja?

Gre za poskus, kako se naučiti govorice institucij. Naučiš se tako, da jih posnemaš, ker jih tako tudi lažje razumeš. Posnemaš način prezentacije stvari, pri čemer gre za distanco do lastnega dela, ker jih že navidezno muzealiziraš, torej razvrščaš, pripisuješ podnapise, ki posnemajo institucionalen nagovor. Svojemu delu tako določiš še okvir in dobiš metaprostor, znotraj katerega delaš.

V Sloveniji je bilo v tistem času veliko tovrstnih »muzealcev«. Zakaj?

Ja, bilo nas je kar nekaj, ki smo to počeli. Med bolj zanimivimi na tem področju je bil zame Marko Kovačič. Bil je navdihujoč, čeprav ni šel v tako strogo posnemanje, pri postavljanju projektov v razstaviščih je bil pa zelo celosten. Sama sem »muzejsko« prakso zgodaj opustila. Prva parainstitucija je bil SK8 muzej, ki mi je ponudil okvir za zelo formalne vaje v smislu eksperimentiranja z materiali. Delala sem skejte kot vaje v slogu. Pozneje sem jim s SK8 muzejem omogočila življenje onkraj formalnega likovnega jezika. To je bil prvi poskus, da sem se ukvarjala še z družbenim, ne samo estetskim. SK8 muzej je naletel na velik odziv pri občinstvu, ker je bil zelo komunikativen, humoren.

Ste kdaj skejtali?

Ne. Marsičesa, s čimer se ukvarjam, ne počnem.

Tudi Inštitut za domače raziskave je bil kratkega diha.

Ja, leta 1998 sem prekinila delo z institucijami. Zbirko nemških izposojenk sem razstavila v Nuku v okviru Urbanarie in takrat še nisem potrebovala Inštituta za domače raziskave. Ko sem hotela zadevo predstaviti na spletu, sem iskala okvir, ki bi bil parodičen in bi ponudil distanco do te zbirke. Zbirko sem začela šele po razstavi v Nuku postavljati ob bok znanstvenemu delu.

Ali je to znanost, umetnost ali kaj drugega?

Seveda je umetnost. Odziv dr. Marka Snoja v Književnih listih (obešena je tudi na razstavi v MGLC, op. p.) je sprožila knjiga, ker je bila v nekaj mesecih razprodana. Nuk je knjigo katalogiziral kot slovar, v knjigarnah se je tudi prodajala na policah s slovarji, ne pa na oddelku za humor. To sem sama izzvala s postopki travestije, zato je bil Snojev odziv pričakovan. Če ga ne bi bilo, projekt ne bi bil tako dobro zaokrožen. V bistvu sem mu hvaležna. Posnemala sem slovarski diskurz, ampak je bil satiričen, šlo je za parodijo kot literarno zvrst vsega, kar smo počeli. Tema slovarja je pri občinstvu vzbujala nekakšno domačijskost, spomin na pretekle čase. Nemške izposojenke so v primerjavi z amerikanizmi in srbizmi vzbujale prijetna občutja. Videla sem, da je bila na delu ideologija in ta sled kolonialne preteklosti je bila razumljena kot nekaj prijetnega, našega. Odziv je bil presenetljiv. Umetniška dela običajno ne doživijo takšnega interesa. Snoj je bil na neki način dolžan postaviti stvari na pravo mesto in je skrbno analiziral gesla in dokazal v KL, da gre za šarlatanstvo, romantične potvorbe, dokazal je, da to ni znanost, če je pa umetnost, naj pa drugi povedo. Njega to ni več zanimalo. Branil je svoj vrtiček in se mi zdi prav, da se je tako odzval.

Kaj pa Društvo za domače raziskave? Kaj vam kot umetnici omogočajo ali zagotavljajo omenjene institucije?

Društvo je realno društvo, v katerem od leta 2004 delujem skupaj z Janijem Pirnatom in Damijanom Kracino. Projekte delamo hkrati, neodvisno. V njem smo se zbrali trije profesionalci, ki smo si zelo različni med sabo, a smo prijatelji. Druži nas odnos do sodobne umetnosti, nobeden od nas noče delati hermetičnih stvari, zgolj za poznavalce.

Kakšno pozornost pa kot sodobna umetnica namenjate zunanji vizualni podobi predstavljenega/razstavljenega?

Še vedno sem zelo ambiciozna, kar se tiče likovne umetnosti. Veliko se ukvarjam s tem, kakšen bo končni izdelek, ki bo ponujen gledalcu. Zanima me likovno mišljenje oziroma način, kako dejavnost, akcijo, raziskavo preliti v sporočilo, ki je umetniške narave.

Zlati zobotrebec se sveti na sredini ene od razstavnih dvoran. Včasih je bilo zobotrebcev več ...

To je eden redkih projektov, ki ne potrebuje razlage, zanimiva pa je zgodba, kako je nastal. Leta 2001 sta me Nevenka Šivavec in Irena Čerčnik iz celjske Galerije sodobnih umetnosti povabili k sodelovanju na mednarodni razstavi na temo Moški. Nisem imela nobene ideje. V zadnjem trenutku pa sem se domislila zlatih zobotrebcev, kar je bila očitno moja prva in edina asociacija na temo. Če se temu reče navdih, se je to meni zgodilo prvič. Sto zobotrebcev iz 14,5-karatnega zlata so po mojih navodilih naredili v Zlatarni Celje. Vsak ima tri žige – prvi označuje proizvajalca, drugi material, tretji pa v imenu Urada RS za meroslovje zagotavlja, da sta prva dva pristna. Na prvi razstavi so bili zobotrebci zaviti v celofan in oviti z originalno pasico IDEAL Kmetijske zadruge Velike Lašče. Ker ne želim, da se delo ohrani kot eksponat, sem začela posamezne zobotrebce razprodajati, delo torej izginja. Zdaj jih je v galeriji MGLC na prodaj še nekaj več kot dvajset (cena enega je 90 evrov).

Pravite, da vam minulo delo predstavlja določeno breme. V kakšnem smislu?

Umetnik mora shajati s preteklimi deli in jih nenehno spremljati po svetu. Če želi kdo moje delo uvrstiti na razstavo, lahko nastane problem, ker dela ni več ali pa je že odslužilo svojemu namenu. S tem se nočem ukvarjati. Ta pregledna razstava me je sicer spodbudila, da sem se z vsem spet soočila, vendar nisem bila prepuščena sama sebi – pomagali so mi Nevenka Šivavec, Barbara Borčić in Božidar Zrinski.

Pri vas torej lahko govorimo o umetniških delih v izginjanju namesto v nastajanju?

Mogoče res. Kar nekaj je umetniških del v izginjanju, spet druga so mi v napoto. Kot rečeno, imam zelo nespoštljiv odnos do minulega dela, sploh do predmetov, ki jih načne zob časa. Morala bi jih vzdrževati, zaščititi proti moljem ...

V razstavo se večkrat vklaplja tudi časopis Delo.

Delo je zame velik vzor in vir, saj gre za najbolj razširjen resen dnevnik s slabimi novicami, ki se tičejo nas vseh. Po mojem mnenju bi morale biti umetnine na voljo ljudem, da jih zlahka kupijo, pa tudi zavržejo. Ne bi smele biti fetiš. Ideja razstavljene avtografike je, zakaj neki ne bi imeli umetnosti tudi v avtu. Vzela sem recepte Kalinškove in v besedila namesto osnovne sestavine umestila avto. Humorne sestavke sem oblikovala kot časopisne članke. Pri prenovi grafične različice iz 1997 sem sodelovala z Delovim likovnim urednikom Erminom Međedovićem, ki je nalepke posodobil glede na sedanjo podobo časopisa.

Med zadnjimi projekti, pri katerem ste tudi sodelovali z Delom, je Poslednja beseda. Kaj sporočate z redčenjem besed?

Želela sem ukrotiti nasilno prisotnost besednjaka, ki ga v moj dom prinašajo mediji. Začela sem izštevati besede v nosilnem članku v Delu. Za to luščenje na podlagi primitivnega algoritma sem potrebovala tri leta. Na koncu je ostala beseda Na. Zapiski izštetih besed so shranjeni v vezani knjigi »risb« in natisnjeni v 10.000 izvodih brezplačnega, a pretresljivega časopisa, ki je še vedno v distribuciji. Uporabljena je ista črkovna vrsta kot za članke Dela. Ta projekt mi je zelo ljub, ker zelo ustreza mojemu sedanjemu odnosu do življenja in sveta. Minilo me je veseljačenje.

Kdaj, zakaj se je zgodil preobrat, po katerem so umetniki nenadoma postali aktivisti, ki opozarjajo, se angažirajo, namesto da bi preprosto slikali, risali ali kiparili?

Tudi v slikanju, risanju in kiparjenju ni nič preprostega. Sprašujete po liniji, ki teče od historičnih avantgard, konceptualizma do neoavantgard in neokonceptualizma. Gre za to, katera linija v nekem prostoru prevladuje skozi institucije, ki imajo moč, in zakaj prav ta. Pri nas so se institucije odločile za visoki modernizem. Šolala sem se na ljubljanski akademiji, kjer je bila glavna metoda pouka učenje od mojstrov, ti mojstri pa so za nas bili, recimo, ameriški abstraktni ekspresionisti. Če bi se zavedali, kako smo pridobili prepričanja o tem, kakšna umetnost mora biti, se jih morda ne bi tako oklepali. V Sloveniji, recimo, ne moremo videti del svetovno uspešnega avtorja moje generacije, ker nimamo niti dovolj denarja za tako razstavo niti primernega prostora zanjo. Vidimo torej le tisto, kar si lahko privoščimo. Do vprašanja, kakšna bi likovna umetnost morala biti, bi bila veliko bolj odprta. Kakorkoli obrneš, gre za polje likovnega in distribucijo po istih kanalih. Še vedno razstavljamo v galerijah. Družbeno angažirani ali zaskrbljeni umetnosti se pogosto očita nedoslednost med deklaracijo in dejanskim materialom, ki je nato na ogled. Preboj v umetniško delo se velikokrat ne zgodi. Prevečkrat se zadovoljimo z razstavljanjem dokumentov o umetniški raziskavi ali akciji, recimo, kar nam daje morda lažen občutek, da smo ohranili pristnost. Če zdržiš napor in izluščiš bistvo, se kaj lahko zgodi, da umetniško delo »povozi« lepe namene. To me veliko bolj zanima kot aktivizem.

Projekt Primer, v katerem se ukvarjate z vlogo dokumenta v sodobni umetnosti, je na ogled v Tacnu. Zakaj?

Leta 2005 smo ga izvedli v Mali galeriji, v specifičnih okoliščinah skupaj z Igorjem Zabelom in Biserko Debeljak, tedanjo kustosinjo policijskega muzeja. Moj metodološki razmislek je bil namenjen vlogi dokumenta v sodobni umetnosti in načinu prezentacije teh dokumentov, zato sem želela delati z gradivom konkretnega kaznivega dejanja, ki je šel skozi pravosodni sistem dokazovanja resnice. Tako je nastala razstava Primer, umetnost in kriminaliteta. Takrat so se moja strokovna vprašanja ujela z nezavidljivo situacijo, v kateri je bil muzej, saj so ga zaprli in so zadeve končale na podstrešju. Danes pa muzej deluje, čeprav še vedno v neustreznih pogojih in je zelo okrnjen. Če smo pred devetimi leti gradivo iz muzeja selili v center Ljubljane, zdaj delamo obratno – naše občinstvo peljemo v policijski muzej, kjer sva z novo kustosinjo Darinko Kolar Osvald naredili rekonstrukcijo z istim materialom. Primer je zdaj razkrit.