»Smrt mi ne more ničesar vzeti. Absolutno ničesar,« je manj kot leto pred smrtjo v enem od pisem dejal tedaj enaindvajsetlet­ni pesnik. »Tudi mojih ciljev ne more odstaviti. Če jih ne oznanjam jaz, jih bo kdo drug. V kozmosu ne propade nič. Najmanj ideje.« Imel je prav, kajti njegove ideje živijo naprej, žgoče in trajne – tudi na razstavi Kozmos­ Kosovel, ki jo bodo ob letošnji stoletnici pesnikove smrti 16. septembra odprli v Cankarjevem domu.

Na razstavi, ki jo je kot kustos podpisal Marijan Rupert, vodja rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva Narodne in univerzitetne knjižnice, kot vodja projekta pa Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, za prostorsko zasnovo in oblikovanje pa so zaslužni študentje interaktivnega oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), je Srečko Kosovel predstavljen v dialogu z evropskim umetniškim in intelektualnim prostorom njegove dobe.

Na ogled so pesnikovi izvirni rokopisi, osebni predmeti, dokumentarno gradivo, prve knjižne in revijalne objave ter dela njegovih sodobnikov, ki so vplivali na njegovo razumevanje umetnosti, prostora in družbe, pri čemer se razstava giblje od Krasa in slovenske moderne do evropskih avantgard, ekspresionizma, futurizma in konstruktivizma, posveča se tudi večkulturnemu severnojadranskemu prostoru, v katerem so umetniške prakse pogosto prečile vprašanja meje, jezika in narodne pripadnosti.

Po vzoru Kosovelovih besed moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno je postavitev, ki bo na ogled do 9. maja 2027, razdeljena v pet sklopov – moje (biografsko zaledje), slovensko, evropsko, sodobno in večno –, vključuje tudi zvočne krajine, multimedijske intervencije in druge interaktivne elemente. Vse omenjeno riše celostno in kompleksno podobo pesniškega mojstra, ki je, kot je zapisal, stal »na vratih kozmosa«.

Po besedah Katarine Hergouth so hoteli »z umetniškimi deli tistega časa poustvariti oziroma prikazati likovna dela, ki so 'obdajala' Kosovela«. FOTO: Blaž Samec

Na razstavi Kosovel ni prikazan le kot velik pesnik in mislec, temveč tudi kot mlad fant, poln sanj in idealov. Zakaj je tako pomembno, da je razkrit tudi kot mladenič, kot vrstnik?

Zlasti v umetnosti je pogosto enoznačno razumevanje avtorjev, ki so del 'kanona'. Pri Kosovelu po mojem mnenju obstaja velika verjetnost, da je v splošni javnosti znan le po nekaj najbolj ponavljajočih se podobah in pesmih – Černigojev portret Kosovela, denimo, pa okrogla očala, Kons 5 in tako dalje –, in vse to smo si postavili kot izhodiščno točko za ustvarjanje. To torej vemo o Kosovelu, česa pa ne vemo?

V prvem delu razstave smo pokušali predstaviti Kosovela kot mladega človeka: kdo je bil, kakšen je bil krog njegovih znancev in prijateljev, katere knjige je prebiral, kakšno je bilo njegovo literarno udejstvovanje, kateri dogodki in ideje so ga zanimali in tako dalje. Kosovel je umrl mlad, a je za seboj je pustil osupljivo zapuščino: več kot tisoč pesmi, dnevnike, zapiske, korespondenco in številne druge sledi ustvarjanja.

Njegova ustvarjalnost je bila skoraj eksplozivna – veliko je bral, študiral, razmišljal in pisal ter ves čas preizkušal nove načine izražanja. V tem smislu bo gotovo tudi ta razstava nagovorila mlade, ki ga bodo lahko spoznali ne zgolj skozi optiko obveznega šolskega programa, temveč tudi kot vrstnika.

»V Kosovelovi zapuščini je okoli 1400 pesmi, poleg teh pa še množica krajših proznih besedil, črtice, pesmi v prozi, članki, govori, dramski poskusi, prevodi ...« je povedal Marijan Rupert. FOTO: Jože Suhadolnik

Poleg izvirnih rokopisov ima na razstavi posebno mesto vizualna kultura Kosovelovega obdobja oziroma slike, risbe in kolaži njegovih sodobnikov.

Ja, razstava ne predstavlja Kosovela le kot pesnika, temveč tudi kot ustvarjalca, ki je pozorno sprem­ljal svet okoli sebe in se z njim nenehno soočal. Zato smo hoteli z umetniškimi deli tistega časa po­ustvariti oziroma prikazati likovna dela, ki so 'obdajala' Kosovela. Seveda je nemogoče predvideti, ali se je Kosovel pri teh delih zares navdihoval, prav tako to ni bil naš namen.

Gotovo pa so avtorji, ki so tedaj delovali v Zagrebu, Beogradu, Trstu in Gorici, sooblikovali njegov širši umetniški prostor in način izražanja. Na razstavi bodo tako na ogled dela Josipa Seissla, Ivana Radovića, Giorgia Carmelicha, Vilka Gecana, pa tudi Avgusta Černigoja, Ivana Čarga, Vena Pilona in drugih.

Znano je, da so Kosovelove črke, kot je zapisal, rastle v prostor. Kako ste se lotili umeščanja njegovega življenja in dela v prostor ter kakšni izzivi so se pojavili ob tem?

O Kosovelu je bilo že veliko povedanega in napisanega, manj pa so bile prisotne predstavitve njega in njegovega dela prek razstavnega medija, zlasti v obliki večjih in obširnejših razstav.

Ta oblika predstavitve je bila za nas velik izziv; kako predstaviti zgodovinsko osebnost – zlasti prek razstav­ljenih zgodovinskih artefaktov –, ne da bi se ujeli v subjektivne interpretacije, ter kako razstavi hkrati dati sodoben značaj. Verjamem, da nam je to uspelo tudi z uporabo različnih mutimedijskih in digitalnih vsebin, ne da bi ob tem banalizirali Kosovelovo delo.

Dober primer multimedijskega elementa je denimo potopitvena projekcija, podobno zanimiv je interaktivni kolaž, pri katerem smo skenirali besede in besedne zveze, ki jih je izrezal in shranil Kosovel. Te bo obiskovalec razstave lahko sestavil v lasten digitalni kolaž in tako vstopil v njegov miselni kozmos od intimnega oziroma biografskega do planetarnega in kozmičnega.

Janez Vrečko: Pred nami je znova neznani Kosovel

Poleg izvirnih rokopisov ima na razstavi posebno mesto tudi vizualna kultura Kosovelovega obdobja. FOTO: Jože Suhadolnik

So bili študentje drugostopenjskega programa interaktivnega oblikovanja na ALUO v snovanje razstave vpeti že od začetka?

Ja, od začetka so bili aktivno vključeni v proces dela; to je bilo ključno za njihovo ustvarjanje, saj Kosovela berejo s perspektive svoje generacije in so to z delom tudi izrazili. Razstavo so zasnovali onkraj klasične muzejske izkušnje, pri čemer so se jim s specifičnimi znanji priključili še drugi, zunanji ustvarjalci, prav tako večinoma mlajše generacije.

Hkrati smo člani programskega odbora razstave – Kristina Pranjić, Mateja Kralj, Miha Colner, Marijan Rupert, Boštjan Botas Kenda in jaz – poglobljeno snovali vsak svoje področje. Zlasti pri razstavnih sklopih slovensko in evropsko, pri katerih je večina razstavljenih artefaktov likovnih del, je bilo pomembno tudi njihovo pridobivanje iz različnih institucij.

Izziv tega interdisciplinarnega projekta je bilo vsekakor izredno veliko usklajevanja, dogovarjanja z institucijami in zunanjimi sodelujočimi ter znotraj ekipe, toda razstava priča, da naš trud ni bil zaman.

»Pesniško ustvarjanje odpira možnost, da si zamislimo odnose, ki jih obstoječa družba še ne dopušča,« je poudarila Kristina Pranjić. FOTO: Manca Juvan/ZRC SAZU

Kot ste omenili, ima projekt širok programski odbor in še širši seznam sodelujočih institucij. Kaj torej prinašata interdisciplinarnost in prekrivnost sodobnih pogledov na Kosovela?

Projekt smo zasnovali in izpeljali ambiciozno. Izredno sem vesela in ponosna na to, kar smo ustvarili. Umetniška dela ter drugo razstavno gradivo smo si izposodili iz kar osemnajstih domačih in tujih muzejev, dodatno so pri posameznih sklopih aktivno sodelovali še dve fakulteti in radio Ars ter vrsta ustvarjalcev iz različnih strok.

Glavni partner pri projektu je Narodna in univerzitetna knjižnica s kustosom razstave Marijanom Rupertom na čelu, da bi dosegli še večjo širino obravnavane tematike, smo vzpostavili omenjeni programski odbor, katerega člani smo prinesli k projektu vsak svoje specifično in poglobljeno znanje o Kosovelu.

Ves ta preplet strok, znanj in izkušenj daje razstavi svežino in aktualnost, ob tem pa spreminja zakoreninjeno mišljenje, da so literatura, zgodovina in umetnostna zgodovina 'odmaknjene' od sedanjosti ter našega vsakdana.

Zdi se, da nenehno poudarjamo, kako sodoben je še vedno Kosovel, kako aktualen. V čem je po vašem mnenju njegova aktualnost?

Po mojem mnenju lahko v njegovih delih beremo nekakšen nemir in nestabilnost, ki ju je Kosovel čutil in dojemal v tedanjem svetu, od političnega dogajanja do človeškega stanja nasploh. S podobnimi občutki negotovosti, nestabilnosti in nejasnosti se kot družba lahko poistovetimo še danes.

Hkrati se mi zdi, da Kosovel ohranja aktualnost tudi s tem, da – četudi njegova poezija ne ponuja idiličnih 'rešitev' – v njegovem delu mestoma razberemo vnemo in držo, ki jo lahko ima mlad človek; morda samo mlad človek. In da nas morda tudi zato njegovo delo še zmeraj pritegne.