Kipar Stojan Batič je devetdesetletnik

Mojster javne plastike se je rodil 2. junija 1925 v Trbovljah. Njegovo retrospektivo pravkar gosti Galerija Jakopič.

Objavljeno
02. junij 2015 13.30
jer/tolminski muzej
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura
V Galeriji Jakopič je na ogled pregledna razstava Stojana Batiča, enega naših najplodovitejših kiparjev. Njegove javne plastike »srečujemo« na številnih lokacijah, te pa so le del njegove bogate produkcije.

Batič je poleg kiparstva sistematično gojil tudi risbo. Z umetnikom, ki je še vedno poln življenja, smo se pogovarjali v njegovem ateljeju v Rožni dolini. Z nasmehom se je spominjal dela v rudniku, partizanskih let, Pariza, Tita in drugih tovarišev ter ustvarjalnih dni, ko se je loteval ne samo trdih kiparskih materialov, ampak tudi krhkega stekla.

Verjetno ste avtor največ javnih spomenikov pri nas ...

Mogoče res. Naredil sem 37 velikih spomenikov, 21 parkovnih plastik, več kot 250 skulptur male plastike, 60 javnih portretov ...

Kaj to pomeni velikih spomenikov? Kakšne so te dimenzije.

To so predvsem veliki spomeniki NOB, ki segajo v višino vsaj 2,5 metra. Dražgoše, Poljane (raztreščena bomba, torej kombinacija vojne in miru) ...

Vaš opus zaznamujejo dela, ki odsevajo starejšo grško zgodovino. Kaj vas je pri teh davnih zgodbah tako navdihovalo?

Okužil sem se v francoskem nacionalnem gledališču v Parizu, kjer sem gledal Orestejo, ki je name naredila izjemen vtis. Spominjam se, kako je igralec od daleč vrgel meč, zapičil pa se je na rob odra, da je vse skupaj zavibriralo. Grozljiva situacija je bila. Takrat sem študiral v Parizu in stanoval pri gledališčniku Janezu Negroju. Govorila sva o predstavi in dobil sem idejo, da bi kiparsko ustvaril 22 tragedij – Ajshila, Sofokleja, Evripida. Kasneje sem to razmišljanje uresničil in kmalu zatem dobil ponudbo, da v okviru gledališkega festivala v Nancyju (takrat ga je vodila »Jugoslovanka« ....) predstavim ciklus Tragos. To je bilo okoli leta 1984, kasneje smo prenesli razstavo še v Jugoslovansko galerijo v Pariz. Spominjam se, da me je obiskovalec iz Kitajske vprašal, za katero dinastijo gre. Kmalu sem ugotovil, da mi manjka začetek, in sem šel nazaj do Asircev ter prišel do Gilgameša.

Šele potem ste se lahko spet vrnili v Grčijo ... Kdaj ste se lotili Itake?

O Gilgamešu sem naredil ciklus skulptur, ki sem jih sklenil z boginjo Ištar. Z njo sem se prek Egipta vrnil v Grčijo in se lotil Itake. Verjamem, da imamo vsak svojo Itako in da ne vemo, kje bomo pristali, kje bomo končali. Ta ciklus sem razstavil v Cankarjevem domu in s tem končal razstavljanje. Od tistega časa nisem več razstavljal, čeprav sem še delal. Temu sem rekel: Zgodba je končana.

Navdih ste našli tudi v slovenski literaturi. Izbrali ste slovenske mite. Katere ste delali z največjim veseljem?

V Cankarjevem domu sem se prvič predstavil leta 1993 s ciklom Slovenski miti in legende. Izbral sem najlepše slovenske pravljice, od Lepe Vide do Šimna Sirotka. To je bila mala plastika, kipci so bili visoki največ 40 centimetrov. Naredil sem tudi zgodovino celjskih grofov, nato sem se lotil še evropskih legend - od Tristana in Izolde do finskih sag. Prej sem delal pa rudarje ...

Ko ste delali Talce, so prišli k vam razburjeni Logatčani. Zakaj? Kaj jih je zmotilo?

Po vrnitvi iz Pariza sem dobil naročilo za spomenik v Logatcu. Talcev, katerim je posvečen spomenik, nisem upodobil kot posameznih razgibanih figur, temveč kot blok, milni kamen. Figure sem stiliziral, kar je bilo za tiste čase preveč moderno. Reakcija je bila tako huda, da so prišli ljudje iz Logatca in protestirali, da sem naredil ljudi z očmi, velikimi tri cole, in da gledajo kot polži ... Vrnil sem jim akontacijo, ki sem jo dobil za spomenik, in jim rekel, naj zapustijo atelje. Ta incident je prišel tudi do ljubljanskega župana Dermastje, ki je prišel k meni in me vprašal, kaj sem ušpičil. Ko sem mu pokazal primer v glini, mu je bilo všeč in zadeva se je pomirila. Vendar sem imel vsega tega dovolj, počutil sem se kot harlekin, zato sem to zgodbo končal s figuro Harlekina na konju in se odločil, da se vrnem k svojim koreninam, tja, od koder izhajam. Začel sem s ciklusom Rudarjev in ga posvetil rojakom, trboveljskim rudarjem.

Kako ste pa vi »zašli« v rudnik?

V rudniku sem med drugo svetovno vojno delal kot tehnični risar. Trmast sem bil in nisem privolil, da s šefom govorim nemško, čeprav sem znal. Pa mi je zagrozil, da me bo poslal v rudnik kopat. Odvrnil sem, da grem prostovoljno in z veseljem tja. Bil sem droben fant in vsi rudarji so mi pomagali. Leta 1943 sem šel v partizane. Vedno sem imel lep odnos z rudarji.

V zahvalo za tovarištvo ste se lotili ciklusa Rudarji. Prvič ste ga razstavili v Jakopičevem paviljonu.

Ko sem pripravljal razstavo, me je pohvalil Mitja Ribičič, s katerim sva bila prijatelja. Obiskal me je v Švicariji in videl, kaj in kako delam. V tistem času je vladal socrealizem, vendar je tudi iz Beograda prišla vest, da v Sloveniji vlada kulturni teror. Dane Zajc je v eni od revij pisal, da ne dovolijo, da bi lahko pisali in ustvarjali, kot si želijo ustvarjalci. Posledica tega je bila, da so se pred mojim odprtjem razstave v nekdanjem Klubu poslancev dobili Bogdan Osolnik kot inštruktor zveznega centralnega komiteja, ki je sklical direktorje za kulturo, od Borisa Ziherla do Bena Zupančiča, Kocjančiča, Janeza Vipotnika ... Vse je povabil, naj grejo v Jakopičev paviljon, kjer sem imel odprtje razstave Rudarji.

Prišla sta tudi dva avtobusa rudarjev iz Trbovelj. Dali so mi majhno rudniško svetilko. Hotel sem narediti drugačno odprtje, hotel sem, da se govori o 'nastopajočih', o Rudarjih, in ne o avtorju razstave. Tako je moj prijatelj Stane Sever recitiral Klopčičevo pesem Drejčnik Andrej:» ... In s krampom zamahnil je Drejčnik Andrej in skalo preklal je na dvoje ... « Obiskovalcem je bilo všeč, končno malo manj socrealizma. Vendar so se knapi pošalili, da se norčujem iz njih, ker sem jim naredil tako majhne glave ...

Za Rudarje ste prejeli tudi Prešernovo nagrado.

Pred tem pa je bilo kar hudo, saj so me zelo napadali, še Stane Mikuž, ki je bil moj profesor, je napisal, da delam slabe menhirje in da pačim zgodovino NOB. Kasneje mi je povedal, da je moral tako pisati, a ljudje so se me začeli izogibati, ker se takrat ni bilo dobro družiti z nekom, ki je slabo zapisan pri političnem vrhu. Po razstavi v Jakopičevem paviljonu in prejemu Prešernove nagrade so se napetosti umirile.

Po kom ste se zgledovali? Kdo vas je v Parizu med študijem najbolj pritegnil?

Zelo velik vtis je name naredil Ossip Zadkine. Tudi on je poetičen, bil mi je zelo blizu. Nekateri so mi tudi očitali, da ga preveč posnemam. Res je samo to, da sem hotel svojim skulpturam vdihniti zadkinovsko poetičnost.

Ste poznali Giacomettija?

Veno Pilon, s katerim sva bila prijatelja, je takrat v Parizu prodajal njegove grafike, vendar ga osebno nisem spoznal. Srečal pa sem se s številnimi italijanskimi slikarji in kiparji.

Risali ste že med vojno.

Ja. Na poti sem vedno pobiral glino in jo modeliral. V Planini pri Sevnici sem upodobil partizana in eden od kolegov je komentiral: 'Le kaj je narobe s tem partizanom? Aha, puško ima na levi rami, moral pa bi jo imeti na desni!' Sem namreč levičar, čeprav sem moral kot otrok pisati z desno. Še danes klešem in delam z levo, pišem pa z desno. V prvem razredu sem imel vse odlično, pisanje pa dve. Ko je bila učiteljica ob meni, sem pisal z desno, ko je šla, pa z levo. Nič čudnega, da je šla pisava levo in desno.

Bili ste med prvimi študenti ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Kdo so bili vaši profesorji?

Imam indeks številka ena. Učili so Jakac, Kos, Kalin, Smerdu, pozneje še Zdenko Kalin in Putrih.

In kdo so bili vaši sošolci?

Jakob Savinšek, Stane Keržič, Marjan Keršič, Karel Zelenko, Srečko Kotar, Julij Renko in Sonja Rauter. Bili smo kot Sneguljčica in palčki. Ko smo šli mimo rektorata in prepevali hej hoj, hej hoj, je tajnica rekla, aha, kiparji že grejo v Činkole [akademija je bila v prostorih današnje Poljanske gimnazije, Činkole pa lokal v rdeči hiši nasproti, op. p.].

So vas vabili tudi v profesuro?

Ne, pa sem vedno rekel, zakaj bi 'fahidiote' spravljal k slabemu kruhu. Raje sem študente povabil v atelje, da so mi pomagali. Spominjam se, da so se kar tepli za to delo. Matjaž Počivavšek je bil pri meni šest let. Prihajali so tudi Matjaž Vipotnik, Dušan Tršar, veliko mladih kiparjev je delalo pri meni. Pomagali so mi pri odlivanju v mavec, pri gradnji konstrukcije, gradnji ogrodja iz lesa, saj je bilo včasih veliko več tega dela.

Sodobne instalacije pa vam niso blizu. Zakaj ne?

Ne. Verjamem, da je umetnost od človeka in za človeka. Umetnost je izpovedna, nima smisla filozofirati. Človek se je že v praveku zahvaljeval za lov z risanjem na skale. Sam pripadam obdobju, ko smo hoteli še nekaj povedati. Če hočejo biti danes umetniki sami sebi namen, naj bodo.

Hočete reči, da nimajo ničesar povedati?

Nimajo. Filozofirajo in delajo instalacije, a komu na čast. Kiparstvo je bilo kiparstvo, slikarstvo slikarstvo, oni pa se od tega oddaljujejo. Tisti, ki bo znal zmodelirati dobro uho ali dobro roko, mu bom verjel.

Večinoma ste delali iz gline, brona.

Veliko sem delal tudi v kamnu, lignitu in steklu. Spominjam se, kako me je prevzela tema eksplozije, razmišljal sem, kako je vse, kar se dogaja na svetu, eksplozija. Od rojstva do smrti. Ali cvetlica, ki se odpre. Nisem pa vedel, kako bi eksplozijo upodobil. Spomnil sem se na steklo, ki je krhek material, in pomagali so mi v steklarni Hrastnik. Napihnjen steklen balon sem obračal na vse strani, da je učinkovalo, kot da vse brizga. V jedro sem dal bronasti projektil. Sprva smo imeli težave, ker je takoj počil, šele potem smo ugotovili, da je pomemben čas ohlajanja. Če sem prehitro končal, je počilo.

Ste veliko prodali?

Ja, precej, od tega sem živel.

Je bilo včasih več javnih naročil kot danes?

Seveda, danes je vse zamrlo. Med nami je vse več nekulturnih ljudi, bančnikov in drugih povzpetnikov, ki nimajo širine, včasih so bili ljudje, čeprav so 'pod smrekami delali univerzo', bolj kultivirani in imeli več smisla ali posluha za umetnost. Danes jih zanima samo denar ... Redki so, ki namenijo denar tudi za kulturo.

Kaj vas je pri javnih plastikah najbolj zanimalo, saj je zelo pomemben tudi prostor, lokacija. Kako ste to usklajevali?

Zmeraj sem vzpostavil ambient, ki mi je odgovarjal. Prostor postavitve sem si ogledal že prej, da sem se na osnovi tega odločil za kompozicijo. Imel sem obdobje reliefov, ki so imeli 'presledke', niso bili enoviti ali v enem kosu. Na kulturnem domu v Velenju sem naredil velik relief devet metrov krat tri metre, enega tudi na Ravnah na Koroškem. Idejo sem dobil, ko sem na Dolenjskem delal steber, okoli katerega sem namestil trak, in skulptura je zaživela ob različnih delih dneva različno, ker so sončni žarki prodirali skoznjo. Posebna svetloba me je prevzela, vse skupaj je bilo zelo razgibano, brezčasno. Zato sem to uporabil tudi pri reliefih. Poleg tega je celotna kompozicija lažja.

Ste delali tudi akte?

Ja. To je bilo obdobje Satirov. Bilo je obdobje seksa in revolucije, sedemdeseta leta. Vseskozi sem pazil, da ne bi zdrsnil v banalnost ali pornografijo, delal sem čisti eros in več sem si lahko privoščil 'pod krinko' satirov.

Ste si kipe najprej skicirali?

Veliko sem risal. Kiparji morajo biti boljši risarji kot slikarji. Ker kipar naredi risbo, s katero mora zaobjeti prostor. Kiparjeva risba je kompaktna in ima celoten obod.

Kaj pa barve? So vas kdaj zanimale?

Moja prva razstava je bila nad Figovcem pri Obersnelu, ko še nisem hodil na akademijo. Razstavil sem nekaj olj. Ko sem šel na akademijo, sem to popolnoma opustil.

Risali pa ste že od malih nog.

Ja, to pa. Vsak 'škrnicelj' je bil dober, da sem le lahko nekaj narisal. Poleg tega sem živel pri opekarni v Trbovljah, zato je bila glina moja vsakdanja igrača.