Kje se še skrivajo dela svetovljanske slikarke

V Narodni galeriji bodo v sezoni­ 2018 zaznamovali stoletnico obstoja – sprva kot društva Narodne galerije – z monografsko razstavo del prve dame tukajšnje umetnosti ­Ivane Kobilca (1861–1926). ­Evidentirali so že približno 300 njenih del, a jih še iščejo. Nedavno so objavili vabilo lastnikom njenih del in dokumentarnega gradiva, da se jim oglasijo. Smo pri tovrstnih objavah odzivni?

V primeru Ivane Kobilca in njenih del smo odzivni. Direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki je povedala, da se je že v dobrih dveh tednih po objavi v medijih odzvalo okoli deset lastnikov, med njimi največ zasebnih, pa tudi muzeji in gospodarske družbe.

»Nekaj teh del smo že imeli vpisanih v evidence, razveselili pa smo se treh, ki jih še nismo poznali. Zelo smo veseli vsakega odziva, tudi za dela, ki smo jih evidentirali pred desetletji, saj so to slike, ki jih poznamo le po črno-belih reprodukcijah. Danes bi seveda radi videli slike tudi s 'sodobnejšimi' očmi. Je pa zanimivo, da je večina lastnikov, ki so se nam oglasili v zadnjih dneh, pridobila slike nedavno in so tako spremenile nahajališče. Za zdaj so se oglasili večinoma lastniki njenih cvetličnih tihožitij,« je povedala.

Kobilca je živela od zasebnih naročil in prodaje slik. Večina njenih del je bila že v času njenega življenja v zasebnih zbirkah in stanovanjih, najprepoznavnejše Poletje, ki v anketah med obiskovalci Narodne galerije tradicionalno zaseda položaj najbolj priljubljene slike v stalni zbirki in zlahka pokosi moško konkurenco, pa je, denimo, Narodni galeriji prodala sama. Leta 1922, štiri leta pred smrtjo.

Tedaj je bila Narodna galerija še društvo s prvo stalno zbirko v tesni občinski Kresiji, v Narodni dom pa se je preselila po letu 1925 in adaptacijah, ki so sledile. Prve obiskovalce je sprejela leta 1928, dopolnjeno in prenovljeno zbirko pa ponudila leta 1933.

Ivana Kobilca: Elisabeth Herberlein. Foto: Arhiv Narodne galerije

Parižanka bo še nekaj časa »Ljubljančanka«

Danes ima Narodna galerija v lasti sedemintrideset Kobilčinih slik. Več del je tudi v drugih slovenskih muzejih pa tudi v tujini. V Sarajevu in na Hrvaškem, kot je znano, so iz Muzeja lepih umetnosti v Budimpešti ob lanskem odprtju prenovljenega Narodnega doma za eno leto pridobili njen portret mlade Parižanke Dekle v naslonjaču, ki ga je leta 1886 odkupil cesar Franc Jožef (vladar je izbrana dela odkupoval tako za cesarsko zbirko kot za zbirke deželnih galerij). Leto je že mimo, Parižanka pa je še kar »Ljubljančanka«, v Narodni galeriji so namreč z madžarskimi kolegi dosegli podaljšanje izposoje še za leto dni.

Svetovljanska Kobilca je ob domačem okolju delovala na Dunaju, v Münchnu, Parizu ter Barbizonu, Sarajevu in Berlinu, njena dela so razpršena med številne zasebne lastnike, brez katerih, kot so dodali v galeriji, celovita predstavitev njenega dela ni mogoča. Kako do njih?

Razstavno-muzejski standardi so se v stoletju obstoja Narodne galerije izrazito spremenili. Če prelistaš droben katalog razstave Ivana Kobilca (1862–1926): posmrtna kolektivna razstava slik, ki jo je galerija z oznako XIV. razstave leta 1928 postavila še v Jakopičevem paviljonu, te preseneti poimenski seznam lastnikov njenih slik. Od grofov naprej. Danes organizatorji razstav lastnikom seveda zagotovijo anonimnost.

Helena Vurnik: Marijino oznanjenje, 1905, zbirka Škofije Trst. Foto: Arhiv Narodne galerije

Včasih odločajo srečna naključja

»Podatki o lastništvu niso javni in lastnikom zagotovimo, da bo tako tudi ostalo. Objavimo jih le na izrecno lastnikovo željo, kar se zgodi zelo redko. Lastnike, ki se odzovejo na naš poziv, prosimo, da nam omogočijo dokumentiranje slike. Tako pridobimo kakovosten posnetek, ki je seveda na razpolago tudi lastnikom. Če se odločimo, da bomo sliko vključili na razstavo, jo – po potrebi in na naše stroške – tudi restavriramo,« je povedala Barbara Jaki.

Včasih odločajo naključja. V Narodni galeriji so leta in leta iskali sliko V lopi, ki jo je Kobilca razstavila ob drugem nastopu na pariškem Salonu francoskega Državnega umetnostnega združenja leta 1892, a se je za njo ob menjavah lastništva izgubila vsaka sled. Ta ključna slika iz slikarkine kariere je bila znana le s črno-bele reprodukcije, v svet barv in evidenco Narodne galerije pa se je naposled vrnila zaradi naključnega pogovora sredi Ljubljane.

Objave iskanj del konkretnih avtorjev sicer v Narodni galeriji niso redkost. V preteklosti so tako iskali, denimo, slike Ferda Vesela, Frana Klemenčiča ali še letos Alberta Sirka, prav tako dela Helene Vurnik, katere razstava bo 20. septembra odprla novo razstavno sezono galerije. Na objavo iskanja del te v širši zavesti veliko manj prisotne dunajske slikarke, rojene Kottler, ki se je veliko angažirala na področjih uporabne umetnosti, denimo cerkvene opreme, sicer pa je bila žena arhitekta Ivana Vurnika, je bil odziv slab.

V Narodni galeriji so že leta 1964 prevzeli njeno zapuščino, za razliko od Kobilčinih pa se v zasebni lasti z izjemo nekaj zgodnjih grafičnih listov ni ohranilo veliko njenih del. Njen opus, omejen na cerkvena naročila in motive, povezane z družinskim življenjem, je ostal v rokah naročnikov, družine in redkih prijateljev.

»Odziv na objavo je bil slab, kar pa nas ni presenetilo. Helena Vurnik je ustvarjala za omejen krog naročnikov, predvsem za prijatelje in znance. Za cerkvena naročila pa je značilno, da župnije nimajo sistema za prepoznavanje avtorstva cerkvene opreme. Razstava del Helene Vurnik bo pomembna tudi zato, ker bodo imetniki Vurnikovih stvaritev dobili izhodišča, kako njena dela prepoznati med cerkveno opremo,« je dodala Barbara Jaki.