Tiskane izdaje
Uvodni skok izpod nebesnega svoda, nato potop v bazen in odprtja razstav – skupno deseterice –, ob tem program s predavanji, knjižnim sejmom in zvoki glasbe, za konec tradicionalni pregled portfeljev nadobudnih avtorjev.
Novo mesto je bilo minuli teden znova dom Fotopuba, mednarodnega festivala sodobne fotografije, ki se je poslovil od dokumentarne, reporterske zgodovine in postal platforma za sodobno umetnost.
Fotopub ima rojstno letnico 2001 – njegov znani pobudnik in prvi kreativni direktor je bil fotograf Borut Peterlin –, konceptualni zasuk pa je v njegov program prineslo leto 2014. Tedaj je novomeški LokalPatriot po neuspešni kandidaturi na razpisu za sofinanciranje svoj tradicionalni festival dokumentarne fotografije z eminentnimi gosti odpovedal in tako odstopil mesto novi ekipi mladih fotografov.
Eric Meier na razstavi na Glavnem trgu 2. Foto: Arhiv Fotopuba
Sovoditelja Fotopuba sta postala Dušan Josip Smodej in Jure Kastelic, program pa je krenil v povsem nasprotno smer, v avtorska prespraševanja aktualnih stikov fotografske s siceršnjo sodobno umetnostjo. Steklo je novo štetje in letošnji Fotopub, izza katerega ostaja ekipa mladih umetnikov in kuratorjev, je imel – podobno kot leta 2004 – ponovno oznako četrte izdaje.
Letošnje razstave z deli šestinštiridesetih avtorjev iz devetnajstih držav so bile, denimo, s serijo kipov, objektov, videov ali instalacij, kakim le zvočnim projektom ali ribnikom z lokvanjevimi cvetovi, ob katerem je električna pripravica puhala še nosu prijazen vonj, zveste konceptualnemu zasuku festivala in vtisu »anything goes«. Tudi Fotopub odraža aktualno stanje prireditev, porojenih na posameznih poljih umetnosti, ki jim je mainstream zadnjih desetletij spodnesel konceptualna tla pod nogami.
Marsikaj z letošnjega Fotopuba ne bi kazilo Grafičnega bienala ali Bienala industrijskega oblikovanja, ki pravkar potekata v Ljubljani, za razliko od teh pa Fotopub za zdaj ne ponuja kakih krovnih krilatic v naslovu ali tematskih omejitev.
Razstava umetnikov iz Bližnjega vzhoda v Knjižnici Mirana Jarca, ki jo je kurirala Rachel Dedman. Foto: Arhiv Fotopuba
Razstavna ponudba je bila predvsem v rokah treh vabljenih kustosinj, Britanke Rachel Dedman, ki je k projektu Kindling (Prižiganje) povabila arhitekte, slikarje in filmske ustvarjalce z Bližnjega vzhoda, Tereze Jindrove iz Češke, ki je na razstavi Hanky-Panky predstavila izdelke dveh umetniških duetov na temo čustev, recimo ljubezni, in Paole Paleari iz Italije, ki je pripravila še najbolj fotografsko razstavo Log Pose (nemara bi lahko prevedli kot Magnetna igla ali Kompas), ter izdelkov umetnikov, ki so skozi fotografijo raziskali različne vidike identitete, intimnosti, družbe, okolja in jezika.
Festival je minuli ponedeljek na letališču Novo mesto – Prečna odprl performans, v bistvu skok s padalom slovensko-švicarskega dua Veli & Amos, čemur je takoj zatem, ob začetku vročinskega vala, ki je segreval celoten festival, sledilo mokro odprtje projekta Forlane 6 Studia, prav tako dua, a francoskega, v malem bazenu Osnovne šole Grm.
Člana sta vanj potopila svojevrstno kiparsko strukturo, sicer pa duo nima ozadja na področju fotografije, pač pa ustvarja podvodne in situ instalacije na temo okoljskih sprememb, predvsem tistih v morju. Sestavljata ga Mathieu Goussin, ki si kot inženir mehanike reže kruh na velikih ladjah, in Hortense Le Calvez, ki se je formirala na amsterdamski akademiji Rietveld in kolidžu Wimbledon v Londonu.
Nicolò Lucchi na razstavi na Glavnem trgu 2. Foto: Arhiv Fotopuba
Razmejitve med mediji ni
»Fotopub se ukvarja s sodobno fotografsko umetnostjo, ne s fotografijo, fotografsko pa je lahko marsikaj,« je zdajšnji programski ustroj Fotopuba razložil njegov vodja Dušan Josip Smodej. »Fotografije nočemo razmejevati od likovne umetnosti. Fotografske prakse so lahko zelo nepredvidljive, lahko so instalacije, video, povsem grafična dela ali visokotehnološke prakse. Vse pa se dotikajo fotografije. Razmejitve med mediji zavračamo, odprti smo za kakršnokoli eksperimentalno prakso, ki se približuje fotografskemu.«
Fotopub je, kot je dodal, vzpostavljen kot platforma za avtorje, ki deluje vse leto, skozi katero se prebije z okoli 15.000 evri. Delno domačimi, ki pridejo z novomeške občine in kulturnega ministrstva (s katerim je festival zaradi izpada iz projektnega razpisa v upravnem sporu), v veliki meri pa tujimi, predvsem iz švicarskih in nizozemskih virov.
Prvo umetniško ime festivala je bila Američanka Penelope Umbrico, ki se žal ni predstavila z razstavo, pač pa je bila del ekipe žirije sklepnega festivalskega pregleda portfeljev, na katerem mladi avtorji fotografom s spoštljivo avtorsko kilometrino in ostalim, vpetim v svet sodobne umetnosti, predstavljajo lastne projekte.
»Na festivalu spoznaš izjemno skupnost, neverjetno skupino umetnikov. Sicer vseh še nisem srečala in tudi vseh del še nisem videla, a kar sem, me je impresioniralo,« nam je povedala prvi dan pregleda portfeljev minuli petek.
»Ni bilo dela, ki ne bi bilo zanimivo, celo osemnajstletnica, ki predstavljenega projekta morda nikoli ne bo realizirala, ga je zastavila zelo inteligentno. Vsi so bili zelo odzivni, kar se ne zgodi vedno. Nedavno sem sodelovala na podobnem dogodku v Winterthurju, tudi tam so bila prisotna močna dela, a tudi slabša, nekateri pa niso sprejeli kritike. Doslej tu ni bilo ničesar takega. Organizatorji festivala so opravili impresivno delo, tudi razstave so zelo zanimive, v koncept festivala je vgrajen moment raziskovanja in eksperimentiranja, kar je bilo na nekaterih razstavah zelo vidno.
Seveda ne moremo reči, da je vse spolirano v smislu muzejskih projektov, a tega na festivalih ne pričakuješ. Sama imam rada predvsem kakovosten eksperiment, raziskovanje in zdaj, ko imajo galerije takšno moč, umetniki bolj kot karkoli drugega potrebujejo prostore, ki so institucionalni, a hkrati ponujajo priložnost, so odprti do raziskovanja, eksperimentov, celo spodrsljajev. Tudi ti so namreč pomembni, ker umetnika vodijo v neko drugo smer.«
Penelope Umbrico preglejuje portfolio umetniškega tandema, v katerem delujeta Marios Stamatis in Lea Collet. Foto: Arhiv Fotopuba
Penelope Umbrico je v stalne zbirke muzejev, kot so MoMA, Metropolitanski muzej, Mednarodni center fotografije v New Yorku ali Muzej moderne umetnosti v San Franciscu, prodrla z umetniško prakso, ki temelji na zbiranju in rekontekstualiziranju stotisočev fotografij, ki so jih običajni ljudje objavili na spletnih portalih, sama pa jih preureja v, denimo, impresivne instalacije monumentalnih dimenzij. Zelo znana je, denimo, njena serija velikih kompozicij fotografij sončnih zahodov. Zakaj se ji zdi kreativneje ustvarjati s fotografijami drugih s portalov eBay ali Flickr kot z lastnimi?
»Ne zanima me kazati ljudem, kar vidim na ulicah, pač pa tisto, kar vidim online. Tisto, česar mnogi ne vidijo, podobno, kot tudi dokumentarni fotograf obravnava tisto, kar obstaja na ulicah, a tega mnogi prav tako ne zaznajo. Menim, da je moje delo v fotografskem smislu enako intuitivno in reprezentativno kot delo tradicionalnega fotografa. Ne gre le za jemanje dela drugih, posnetke dekontekstualiziram in zatem rekontekstualiziram, spremenim njihov pomen. Zame je to bolj kreativno od fotografiranja, čeprav tudi fotografiram.«
No, tudi sončni zahod, ki smo ga v Novem mestu v dnevu rekordnih temperatur nestrpno pričakovali, je že kdaj posnela sama, je priznala, mi pa moramo priznati, da ima odlično oko za prepoznavanje kakovosti. Osemnajstletnico, ki jo je izpostavila, je namreč naslednji dan, ob koncu pregleda portfeljev, žirija, v kateri so bili še glavna kustosinja Finskega muzeja fotografije Anna-Kaisa Rastenberger, kritik in profesor na katedri za fotografijo umetnostnega kolidža Camberwell v Londonu Duncan Wooldridge, italijanska galeristka Marcella Manni in mnogi drugi, iz Slovenije umetnika Roman Uranjek in Aleksandra Vajd, razglasila za zmagovalko.
Njeno ime je Zuzana Markéta Macková in je opravila s konkurenco, čeprav je še na srednji fotografski šoli, ostala nagrajenca festivala pa sta Thomas Kuijpers, ki je dobil nagrado metronom book, in Lorde Selys, ki jo čaka rezidenca A. I. R. Future v Pragi.
Kultura kot hvaležna
Presenetil me je izbor članov komisije, od založnikov knjig ali knjig umetnika, prek zasebne galeristke in kritika revij Art Monthly ter Artforum, do direktorice muzeja za fotografijo in vodje public spacea za sodobno umetnost ... Navdušen sem tudi zaradi organizatorjev, ki jim je uspelo skomunicirati celoten prostor Novega mesta in zbrati te ljudi. Fotopub se mi zdi eden najrelevantnejših projektov sodobne umetnosti, ne le fotografije, pri nas.«
Druga stran, fotografi so na osrednjem prizorišču Fotopuba, v opustošeni hiši brez elektrike in vode na elitnem naslovu Glavni trg 2, ki je po Smodejevih besedah po denacionalizacijskem postopku kot donacija pristala v občinski lasti, čakali na znak festivalskih prostovoljcev s štoparico v rokah, da je napočil čas, ko smejo sesti k določenemu mentorju.
Martina Zaninelli je prišla iz Italije (sicer deluje v Berlinu, kjer se je formirala pri Linn Schröder na Ostkreuzschule für Fotografie), na pregledu portfeljev pa je predstavila projekt Sound of Silence (Zvok tišine), ki ga je zastavila kot avtobiografskega. Obuja svojevrstno tišino v svoji družini, zgodbo starega očeta, ki se je med drugo svetovno vojno na Južnem Tirolskem priključil nacističnim oboroženim enotam Waffen-SS. Že pred njegovo smrtjo je poskušala najti nekatere odgovore, a zaman, iskanje odgovorov pa zdaj ponuja gledalcem.
Projekt je že razstavila v Berlinu in Atenah, septembra ga bo predstavila še v rojstnem južnotirolskem Boznu, a dodaja, da odgovorov na družinsko tišino pravzaprav ni, ostajajo le prazne točke v družinski zgodovini. »Projekt je v finalni fazi in poskušam ugotoviti, ali je res gotov ali bi ga kazalo še razvijati, načrtujem tudi knjigo. Zanimala so me mnenja ljudi iz sektorja in na pregledu sem dobila zelo pozitivna, tudi zelo različna mnenja. Izkušnja je bila dobra.«
Na Fotopubu je bila italijanščina pogosta. Anna Fabrizi, Greta Langianni, Luca Pusceddu in Livia Aiello so se, denimo, udeležili Fotopuba kot prostovoljci. Vsi so študentje fotografije ali filma na bolonjski Akademiji lepih umetnosti (zbrala jih je profesorica, pri kateri ima kdo izmed njih še kak izpit ...), pred usmerjanjem nadobudnih avtorjev na pregledu portfeljev ali varovanjem razstav pa so vskočili v čiščenje in urejanje prostorov, pleskanje in postavljanje razstav v devastiranih prostorih, ki so tudi v Novem mestu vnovič potrdili, da je kultura hvaležna začasna vsebina za zanemarjene prostore starih mestnih jeder, ki kljub elitnim lokacijam ostajajo na margini življenja.
Ob festivalskih točkah si naletel na, denimo, pozabljene table z napisi nekdanjih stanovalcev tipa Mura since 1925 ali KAB, Projektiranje in urbanizem, lansko zmagovalko pregleda portfeljev, Latvijko Ligo Spunde, pa so predstavili kar v opuščenem javnem stranišču blizu obrežja Krke, ki ga je bilo seveda pred tem treba zdrgniti, nakar si je morala prostovoljka med varovanjem razstave v njem krajšati čas s ploskanjem (odstranjevanjem lokalnih komarjev).
Kljub temu med udeleženci, neposredno vpletenimi v Fotopub, kislega obraza nisi našel, entuziastični nizkoproračunski festival je navdušil. Slabši vtis je pustil ogled razstav. Resda v pripeki, a si bil na njih osamljen, spremna besedila ob razstavah so prepogosto ostajala v samozadostno posplošenih tonih, odločitev, da k angleškim zapisom ne dodajo prevodov (tudi festivalski portal je le angleški), pa je težko razumeti drugače kot provincialno.
