Kobetov tarok - ikonografija življenja in smrti

Redkim je dana moč, da zmorejo grozljivo eksistenčno­ izkušnjo, kakršna je inter­nacija v nacističnem koncentracijskem taborišču, izraziti­ na neskončno­ ganljiv, a tudi ­ironičen, obešenjaški način, kot je ob koncu internacije­ v nemškem taborišču Allach­ uspelo­ arhitektu­ Borisu Kobetu­ (1905–1981). Osvoboditev je dočakal­ v tej podružnici ­taborišča Dachau z legendarnim­ Taboriščnim­ tarokom.

Zmagovalec življenja

Redko je tudi, da ob obisku kakega kulturnega dogodka slišiš uvodne besede »Spoštovani gosti in gostje, interniranci«. Tokrat jih je ob ponedeljkovem odprtju razstave Kobetov tarok. Pripovedi taborišča v Muzeju novejše zgodovine Slovenije izrekla tamkajšnja direktorica dr. Kaja Širok. Pričevalci najhujših oblik nacističnega razčlovečenja, letos mineva sedemdeset let od zmage nad njim, se neizprosno poslavljajo, ni jih veliko.

Med temi zmagovalci življenja je tudi Anton­ Jež, ki si že dolgo prizadeva za promocijo in večjo prepoznavnost Kobetovih kart. Opisujejo namreč izkušnje, kakršne je doživel sam. Konec druge svetovne vojne je dočakal v istem taborišču kot Kobe, z dragocenim pričevanjem pa razlaga vsebino kart, o kateri arhitekt nikoli ni hotel govoriti. Na odprtju je bil napovedan kot osrednji gost, a so ga zaradi bolezni opravičili.

Igra z namerno napako

Razstava prinaša predvsem vnovičen stik javnosti z izvirnimi 54 kartami, ki niso pogosto na ogled. Kobe, Plečnikov učenec, ki se je formiral tudi v Parizu, široko pa je znan predvsem kot urbanist ter arhitekt prenove ljubljanskega mestnega jedra, kot slikar angažiranih tem in, na drugi strani, v intimizem ter vsakdanjost zazrt umetnik ter tudi kot pomemben soustvarjalec prvih povojnih slovenskih celovečercev, ustvaril jih je takoj po osvoboditvi. Karte danes veljajo za pravo ikono domačega umetnostnega izraza med drugo svetovno vojno in za enega najhumanejših izrisanih dokazov človeške moči v najekstremnejših eksistenčnih pogojih, v njih pa je človeško dno in vsakdanjo taboriščno igro življenja s smrtjo kričeče tragično, a tudi obešenjaško vizualiziral na tradicio­nalnih napovedovalkah človeške usode.

Posebnost kart je, da z njimi ni mogoče igrati, vsaj na klasičen način, torej po pravilih taroka, ne. Pikovo in križevo desetico je Kobe upodobil kot asa, kar razlagajo kot namerno napako, s katero je hotel morebitne kvartopirce odvrniti od igre. Na srčev as se je – srčno – tudi podpisal. V angleščini, kot bi šlo za izvozni artikel, je pripisal »Printed by Kobe Boris, No. 142841 KZ ­Allach«.

Škis kot moč in solidarnost

Na kartah je vizualiziral svojo pot skozi taborišča. Bil je sodelavec Osvobodilne fronte, ki so ga na začetku leta 1945 aretirali in februarja deportirali v Dachau. Naslednji mesec so ga preselili v podružnico Überlingen, aprila pa dokončno v Allach, kjer je dočakal osvoboditev. Ikonografijo življenja in smrti, prežeto z močjo človeške volje, je na kartah organiziral skladno z lastno zgodbo. Prvih enajst kart prikazuje prihod v taborišče in razčlovečenje v njem, higienske pogoje in hrano, naslednjih osem različne oblike krutosti, med podobami odločilnih kart – pagata, monda in škisa – pa izstopa predvsem slednji. Najmočnejša karta prikazuje človeško moč in solidarnost.

Razstava, katere kustosinji sta Urška Purg in Katarina Kogoj, je del programa, s katerim so v muzeju zaznamovali dan spomina na žrtve holokavsta.

Ob prihajajoči sedemdeseti obletnici­ konca druge svetovne vojne, ki bo v letošnji sezoni izpostavljena tema muzejev, so v tem kontekstu predstavili še program ob razstavi o Ani Frank, srečanji s taboriščnikoma Dano Valič Klanjšček in Dušanom Stefančičem in predavanje Borisa Hajdinjaka o slovenskih Judih in Romih v Auschwitzu.