Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Vizualna umetnost

Koliko bi šele prihranili, če bi se odrekli državi!

Prva seja novega Nacionalnega sveta za kulturo je postregla z ostrimi mnenji o nujnosti novega kulturnega modela.
Svet za kulturo
Svet za kulturo
17. 11. 2014 | 14:21

1. seja Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) v novi sestavi je bila, kar zadeva prostor in dnevni red, netipična: v Centru urbane kulture Kino Šiška se je začela s filmsko uverturo, s kratkim filmom Prespana pomlad Dominika Menceja, ki je zmagal na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, po formalni potrditvi poslovnika, programa dela in finančnega načrta NSK pa je sledil pogovor z naslovom Kako govorimo, ko govorimo o kulturi, ki ga je moderiral novi predsednik NSK Metod Pevec.

Na omenjeno vprašanje so gosti - Mitja Rotovnik, Uršula Cetinski, Janez Janša, Vuk Ćosić in Jože Vogrinec (manjkala sta Ivo Svetina in Simon Kardum) - odgovarjali načelno, tudi precej konkretno in malce odrezavo. Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar vsega ni slišala, saj je kmalu po začetku debate sejo zaradi drugih obveznosti zapustila, poslušal jih je državni sekretar Tone Peršak.

Glavni poudarki gostov so bili pričakovani: Mitja Rotovnik je znova ponovil, da je celoten slovenski kulturni sistem na prelomnici, nezadovoljstvo nad zdajšnjim stanjem je vse večje, za politiko pa se zdi, da doslej ni bila zainteresirana, da bi v kulturi zastavili na novo: poguma za reformo sistema oziroma za radikalne posege v kulturni model politika ni imela, politike je strah odzivov privilegiranih kulturnih krogov.

Zgovorno je po Rotovnikovem mnenju že to, da je nacionalni kulturni program v parlamentu zmeraj gladko sprejet tako rekoč brez pripomb tako pozicije kot opozicije, vendar pa se temu strateškemu dokumentu v praksi nikdar nismo vsaj približali. Nekaj je jasno: rabimo radikalno spremembo kulturnega modela, cilji morajo biti radikalni, a velja postopnost pri uvajanju ukrepov. Če sprememb ne bo, bo samo težje, meni Rotovnik, in dodaja, da bi posebno pozornost morali nameniti avtonomiji javnih zavodov, predpogoj za to pa je, da jih vodijo kompetentni strokovnjaki.

Uršula Cetinski, nova direktorica Cankarjevega doma, se je spomnila, da pred dvema desetletjema in več umetniki v javnosti niso veljali za parazite, kljub krizi pa si želi, da bi se njihov položaj približal prvemu pomenu besede, torej gostu pri mizi. Ob željah po spremembi je opozorila, da vsak reforma ni že dobra reforma, cilj pa bi moral biti povsem jasen - boljši pogoji za ustvarjanje kulture.

Vuk Ćosić je povedal, da internacionalistično intonirana kulturna sfera o atributu nacionalnosti ne razmišlja, v tujini nikakor ni važno, kako visoko držiš svojo zastavo, razmislek o nacionalnem in reformi v kulturnem sektorju pa je Janeza Janšo napotil k ugotovitvi, da je slovenski kulturni model zasnovan na nacionalističnem in ne nacionalnem in nenehno neguje majhnost, ki producira atmosfero ogroženosti, zato je kultura ves čas prisiljena v obrambno držo, tudi pri ministrih za kulturo ni bilo videti razmišljanja na neobrambni način. Spremembe bodo po njegovem mnenju mogoče, ko bo slovenska kulturna politika drugače razumela nacionalno. Sprememba kulturnega modela bo težka, vsaj sodeč po tem, kako zdajšnji aparat deluje, pomagalo pa bi, da bi bila na mestu ministra za kulturo karizmatična osebnost.

Jože Vogrinec je v svoji intervenciji povedal, da je Nacionalni svet za kulturo postavljen v vlogo animatorja kulture, slovenski nacionalni program za kulturo pa je v luči drugih pristopov, ki jih zagovarjajo dominantne države (kjer poudarjajo kulturne industrije, kulturni turizem in podobno) anahronizem. O nacionalnem programu za kulturo je Vogrinec dodal, da je bil od ministra Rudija Šeliga do ministrice Majde Širca usmerjen v prihodnost, v času druge Janševe vlade so naredili nekaj omlednega, pod ministrom Grilcem pa so ga nadomestili z načrtom, na kaj se bo ministrstvo sklicevalo pri pridobivanju drobtinic vse manjšega kosa kruha.

Slovenska država zdaj zaresnega kulturnega načrta nima, denar za kulturo je tretjerazredna proračunska postavka, politika pa o kulturi v resnici ne razmišlja. Če beremo predloge, da bi nekatere kulturne institucije celo ukinili, bi se lahko vprašali, koliko bi lahko prihranili, če bi se odrekli svoji državi, je bil polemičen Vogrinec.

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine