Kraji spomina skozi camero obscuro

Fotogalerija Stolp: Andrej Furlan se predstavlja s ciklusom, posvečenem fenomenu smrti in našemu odnosu do spomina.
Objavljeno
14. april 2017 17.25
Peter Rak
Peter Rak

»Camera obscura pravzaprav ni fotoaparat, je orodje, ki zagotavlja svojevrstno simbiozo z avtorjem oziroma je pravzaprav njegovo oko«, pravi Andrej Furlan, eden naših najbolj renomiranih fotografov, ki se posveča predvsem delu s tako imenovano luknjičarko. Sedaj se s tovrstnimi deli predstavlja v mariborski Fotogaleriji Stolp.

Kot že dosedaj v njegovem opusu so tudi tukaj v ospredju arhitektura oziroma nekakšna urbana in ruralna tihožitja. Tokrat v ciklu Kraj spomina predstavlja pokopališča oziroma takšna in drugačna prizorišča smrti in zadnjega počitka.

Z uporabo camere obscure dobijo podobe drugačno atmosfero, pravzaprav so nekakšen pandan brezčasnosti, ki jo simbolizira tudi smrt. »S takšnim načinom dela se odraža element primordialnosti in avtentičnosti, ki ima genezo pri Leonardu da Vinciju«, pravi Furlan.

Camera obscura zajame veliko širši plan kot klasični fotoaparati in je skoraj identičen našemu vidnemu polju, poleg tega je ekspozicija zelo dolga, saj traja od trideset sekund do nekaj minut. Zato tudi ne slika ljudi, saj bi v tem času že izginili iz kadra, medtem ko arhitektura pridobi skoraj magične razsežnosti.

»V današnji vizualni hiperprodukciji ima avtor veliko več časa za refleksijo, fotografiranje je v tem primeru skoraj identično s postopki narave, ko se svetloba počasi spreminja v podobo«, poudarja Furlan. Poleg tega je rezultat vedno nepredvidljiv in negotov, kar predstavlja še dodaten suspenz, na koncu pa ima fotograf občutek, da je uspel ujeti nekaj, kar je očem nevidno.

Razkrivanje manipulacij s smrtjo

Furlan se je dosedaj predstavil že na na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, tudi na Beneškem bienalu, za cikel Kraj spomina pa se je odločil zaradi tematike. Zanimiva se mu je zdela, ker razkriva pogoste manipulacije s smrtjo, ker so številni politični režimi smrt kot individualni in intimni dogodek zakrili z idejo kolektivne smrti oziroma žrtvovanja za višje cilje. Razstavo je pripravila kustosinja Andreja Rakovec, ki je opozorila na vprašanje odnosa do spomina.

Kot pravi, je spomin neoprijemljiva, spremenljiva in krhka kategorija, ki si na pokopališču nadene materializirano podobo. To pogojuje interpretacija: njena vloga je premo sorazmerna s pomenom, ki ga spominu pripisujeta določen čas in prostor. Furlan v spoštljivi, sočutni, celo ponižni drži vstopa v prostore konca človeškega življenja in jih trga iz primeža propagandnih interpretacij, iz pozabe in zapostavljenosti ter odkriva njihov humani obraz.

Na eni strani obravnava prostore kolektivne smrti, ki so bili deležni glorifikacije smrti za domovino, na drugi se osredotoča na tiste prostore kolektivne in individualne smrti, ki jih je čas potisnil na obrobje spomina in so danes zapisani pozabi ali le simbolnemu spominjanju. Obravnavano tematiko sklene z individualnim, intimnim vidikom smrti, zaznamovanim s skrivnostnostjo identitete umrlega, ki vpliva na odnos do ohranjanja spomina nanj.

Uvod v postavitev predstavljajo izbrani figuralni vojni spomeniki, prehod iz območja smrti v območje večnega miru predstavlja spomenik v Ogleju, posnet v pogledu od spodaj navzgor, ko zremo v obraz mrtvemu vojaku, ki ga podpira angel in nosi v nebo.

Na fotografiji tržaškega koncentracijskega taborišča Rižarna avtor zajame bistvo industrije smrti, ko s potjo med visokimi zidovi spomenika ob vhodu v taborišče ponazori ujetost in brezizhodnost, ki so jo v tovarni smrti občutili taboriščniki. Sence na hodniku, simbolni prikaz neotipljive človeške prisotnosti, pa bi lahko razumeli kot metaforo prostora, ki je namenjen izbrisu manjvredne človeške rase in obstaja le kot dežela smrtne sence.

Vtis neskončnega

Množično smrt, ki jo je militantni fašistični režim izkoristil v lastne namene, predstavljata kostnici v Sredipolju in Oslavju, pri obeh sta poudarjena monumentalnost in vtis neskončnega. Refleksijo časa po vojni moriji pooseblja lik kranjskega Janeza s kostnice na Žalah, v njegovem liku lahko na eni strani razberemo skrušenost, razočaranje in ponižanje premagane strani, na drugi pa Furlanova interpretacija deluje kot univerzalna prispodoba slehernega povojnega vzdušja, zaznamovanega z izkušnjo uničevanja in izničenja človeškega.

Vsebinsko zaokrožitev prvega sklopa predstavlja Oltar svetovnega miru v Medeji, ki se kot privid razblinja v svetlobi in simbolno nakaže mir kot vzvišen, nedosegljiv, krhek ideal, po katerem človek hrepeni, a se mu vedno znova izmika.

V drugem vsebinskem sklopu velja izpostaviti triptih grobnic grške družine Georgiadis, srbske družine Kovačević in graščaka Alfreda von Rossmanita kot odsev nekdanje zlate dobe meščanstva in aristokracije. Skupni imenovalec pozabe je še posebej močno naglašen na fotografiji openskega strelišča, prostora eksekucij talcev med 2. svetovno vojno, na kar danes opozarja le spominska plošča, medtem ko strelišče deluje naprej kot športno.

Osrednji poudarek tretjega vsebinskega sklopa je fotografija groba Ettoreja Macrija v Štanjelu, ki je edini nagrobnik izven avstro-ogrskega vojaškega pokopališča iz 1. svetovne vojne in verjetno pripada potomcu italijanskih emigrantov.

Četudi je izoliranost groba razumljiva, celo upravičena, gledano s časovne distance predstavlja kapitulacijo etike, ki niti po smrti ne priznava dejstva, da so bili vsi padli vojaki deležni enakega trpkega konca. Individualnost smrti je okrnjena zlasti na vojaških pokopališčih, ki ne le s propadanjem in izginjanjem nagrobnikov, temveč tudi z brezimnostjo umrlih izgubljajo značaj krajev spomina in postajajo kraji pozabe.

Kot zaključi Andreja Rakovec Furlan odstre pogled v dinamiko ohranjanja spomina, ki je sila nestanovitnega značaja, saj je podvržena različnim stopnjam vrednotenja, ki ga preživele generacije namenjajo spominu: kraji spomina se formirajo, vzdržujejo, pozabljajo, brišejo, ponovno vzpostavljajo.

Niso le topografska, temveč tudi duhovna kategorija, so kraji spomina, ki ozaveščajo družbo, jo opominjajo na pretekle napake in spodbujajo k popravljanju krivic, k prizadevanju po boljšem, pravičnejšem svetu.