Leonardov Vitruvijec odhaja v Louvre

Da Vincijeva risba bo kljub blokadi izposoje, češ da je preobčutljiva, razstavljena v Franciji

Objavljeno
21. oktober 2019 11.00
Posodobljeno
21. oktober 2019 11.00
Vitruvijski človek je ponazoritev matematičnih razmerij, ki določajo lepoto. Foto AFP
Nazadnje se je razpletla saga o izposoji­ Vitruvijca (Uomo vitruviano), risbe­ ­Leonarda da Vincija v tehniki črnila­ na papirju iz približno leta 1490, ki bo del velike razstave ob 500. obletnici­ umetnikove smrti, prihodnji teden jo bodo odprli v pariškem Louvru. Sodišče v Benetkah je zadnji hip odločilo, da risba ni »nepremestljiva« – in lahko zapustil mesto, kjer jo od 1822. hrani Galerija Akademije. To je bila tipična italijanska komedija, izposoja umetnine se je vseskozi zapletala, naposled je prevladala razsodnost: umetnine niso za to, da bi trohnele v depojih.
Saša Vidmajer
V letu, ki predvsem v Italiji in Franciji, kjer se je veliki renesančni umetnik rodil in umrl, poteka v znamenju njegove obletnice, bo osrednji dogodek razstava v Parizu. Na njej bo med slikami in 22 risbami na ogled tudi Vitruvijec, eno od najbolj znanih da Vincijevih del: študija idealnih proporcev človeškega telesa v kvadratu in krogu, ki temelji na geometrijskih opisih rimskega arhitekta Vitruvija iz 1. stoletja pred našim štetjem; Vitruvijski človek je ponazoritev matematičnih razmerij, ki določajo lepoto. Umet­nina, ki naj bi jo Italija posodila Franciji, o tem sta kulturna ministra obeh držav septembra finalizirala dogovor, je bila pred kratkim objekt ­čudnih ­preigravanj.

image
Delo Leonardo da Vinci Foto Press Delo


Ob precejšnjem zgražanju stroke je upravno sodišče v Benetkah pred kratkim ustavilo načrtovano izposojo, s čimer se je odzvalo na pritožbo združenja Italia Nostra oziroma razlago, da je risba prekrhka, preobčutljiva. Kot večina del na papirju je Vitruvijec nežen eksponat, bojijo se, da ga bo svetloba uničila. Ni del običajne muzejske razstave in beneška galerija ga večino časa hrani v depoju, na ogled je samo občasno; vsakih pet let za kake tri mesece, javnost ga torej le redko lahko vidi. In vendar konservatorska in restavratorska stroka menita, da to ni delo, ki ne bi bilo premično in ga zato ne bi bilo mogoče posoditi. Probleme, povezane z njegovo občutljivostjo, je treba reševati previdno pri premikanju, omejevanju časa ogleda in s posebnimi pogoji osvetlitve, so navedli strokovnjaki.

Preklic blokade

Ta teden je beneško sodišče vnovič odločalo in dokončno odločilo, da risba lahko odpotuje v Louvre, kjer bo na ogled osem tednov. Zaradi »izjemnega svetovnega pomena razstave in želje Italije, da bi v največji možni meri dvignila pomen njene domovine ter vrednost sodelovanja in izmenjave med državami«, so poudarili sodniki, so preklicali blokado. Navsezadnje so delo že kdaj posodili za razstave.
Zgodba z izposojo Leonarda Franciji ima tudi politično konotacijo in se zapleta od minule jeseni, ko je bila na oblasti vlada Gibanja 5 zvezd in Lige. Tedanja italijanska senatorka in namestnica ministra za kulturo Lucia Borgonzoni je izjavila: »Leonardo je Italijan.« Mimogrede, Italijani radi pozabljajo, da je da Vinci umrl v Franciji, kjer je tudi njegov grob. Političarka skrajne desnice je zagrozila, da italijanski muzeji umetnin ne bodo posodili francoskim, in to kljub dogovorom vlad, prejšnjega ministra Daria Franceschinija, ta vodi kulturni resor tudi v sedanji Contejevi vladi. Nekdanja vlada in kulturni minister Alberto Bonisoli iz vrst populističnega Gibanja 5 zvezd sta med drugim pogojevala izposojo Leonarda v zameno za Raffaelova dela.
Tovrstni zapleti so med drugim ponazarjali, kako nizko so v času prejšnje italijanske vlade zdrsnili odnosi s Francijo. Treba se je spomniti na »diplomatsko misijo« takratnega podpredsednika ­vlade, paradoksalno, sedanjega zunanjega ministra Luigija Di Maia, ki se je na ­vrhuncu protivladnih protestov v Franciji srečal s predstavniki gibanja rumenih jopičev. To je bil čas, ko je celo kulturno sodelovanje postalo spolzek ­teren. Nazadnje so se zadeve umirile ­oziroma, kot je italijansko časopisje ­povzelo direktorja beneške galerije, ki hrani ­Vitruvijskega človeka: »Zmagala je zdrava pamet,« je ­komentiral Giulio Manieri Elia. ­»Umetniško delo iz konservatorskih razlogov ne more živeti samo v depojih, zaključeno je neko poglavje, v Pariz bo odšlo še šest drugih risb, čeprav je javna pozornost usmerjena le na ­Vitruvijca