Lepota skozi objektiv

Moda mora vselej buditi sanje, meni Giampaolo Sgura, eden najbolj iskanih modnih fotografov

Objavljeno
06. julij 2018 16.36
Posodobljeno
06. julij 2018 16.36
Birgit Kos, Vogue Germany, marec 2018
Petintrideset pogledov skozi objektiv slavnega italijanskega modnega fotografa Giampaola Sgure je do začetka septembra na ogled na Ljubljanskem gradu. In to je šele druga razstava umetnika, čigar fotografije krasijo naslovnice in strani (francoske, japonske, nemške, španske, brazilske in mehiške izdaje) Vogua.

Živi v New Yorku, doma pa je iz Apulije, iz družine, ki se je ukvarjala s pridelavo olja. Toda od vselej sta ga privlačili lepota in eleganca, ki sta se zrcalili tudi v modi. »Moda so sanje o popolnosti, moda mora vselej buditi sanje in tudi jaz sem od otroštva sanjal, da bom nekoč del tega ustvarjalnega sveta. Mama in sestri so bile velike navdušenke nad modo in italijanskimi oblikovalci vse od 70. let prejšnjega stoletja, od malega so me navduševale, kako so se oblačile, ko so šle na ples ali na večerjo ... Morda je bil to zame en velik navdih. Želel sem si biti oblikovalec, stilist in tako sta se mi zdela Milano in arhitektura najboljša izbira,« razlaga. Pri tem pa so ga podprli tudi domači.

image
Arhiv Giampaolo Sgura Giampaolo Sgura


Fotografija je stopila v ospredje njegovega življenja, ko je šel za leto dni na študentsko izmenjavo v Berlin. Tam ne samo da je imel več časa za fotografiranje, temveč je lahko to strast gojil tudi v okviru študijskih obveznosti, in še preden jih je zaključil, ga je vse bolj mamil modni svet. To so bili časi analogne fotografije, ko je bilo treba fotografije razviti in to tudi plačati, časi brez interneta, modnih blogerjev in družbenih omrežij, hkrati pa obdobje njegovega superentuziazma, ko sta s študijsko kolegico, ki je bila njegova asistentka, stilistka, frizerka in mojstrica ličenja v enem, ter modeli, ki sta jih našla v agencijah, improvizirala snemanja in se povsem amatersko urila v tem, da bi jima uspeli čim bolj privlačni posnetki. To so bili časi, ko je bila zelo drugačna tudi moda sama, poudarja. Bila je oddaljen svet, ki je živel v Voguu in drugih modnih revijah, izložbah in na modnih brveh, kamor ni mogla ne noga ne objektiv vsakogar. »Moda so bile nedosegljive sanje in tako kot danes nima več tiste aure nekdanjih dni, je povsem drugače tudi vse drugo. Vsi lahko počnejo vse. Lahko si kreativni direktor brez vsakršnih izkušenj!« dodaja.
 

Dva izpita pred koncem


Prve fotografije je objavil v mali rubriki italijanskega Glamourja, tedaj še reviji večjega formata, kamor ga je k sodelovanju povabil prijatelj stilist, nadaljeval je z oblikovanjem editorialov, svojih naslovnih modnih zgodb. Potem pa se mu je nekega dne ponudila priložnost, da svoj lookbook, izbor fotografij, pokaže direktorju castinga pri Vogue Italia. Dejal si je: če me pokličejo, bom pustil študij arhitekture. Bilo je dva izpita pred koncem in priložnost je tudi zares prišla. A to je bila prva in poslednja za italijansko izdajo. »Pa še to je bila izdaja za moške, fotografiral pa sem visoko modo Valentina z Anno Dello Russo, ki je verjela vame ... Toda že v kratkem boste pod novim umetniškim vodstvom Vogue Italia videli moja prva dela,« napoveduje danes.
Anna Dello Russo, pred leti eno velikih imen italijanske izdaje Vogua, danes pa japonske, je bila ena od njegovih dobrih vil, ki ga je še kot študenta arhitekture vpeljala in mu odprla vrata v modni svet in ga največ naučila. Povedala mu je, kako je nekoč s 15 kovčki oblačil prišla na fotografiranje k slavnemu Helmutu Newtonu, on pa jo je šokiral z izjavo, da je že zgolj s tremi fotografijami mogoče ustvariti lepo zgodbo. Temu danes pritrjuje tudi Sgura, še zlasti, če imaš opraviti s pravimi profesionalnimi manekenkami.

image
Anna Selezneva, Vogue Spain, marec 2013, Foto Giampaolo Sgura


Prvo modno zaodrje, ki ga je imel priložnost videti od blizu, je bilo Versacejevo. »Ura je bila dve zjutraj, jaz pa sem prišel fotografirat dogajanje za sporočilo za javnost. Tresel sem se pred vrhunskimi manekenkami in kosi haute couture,« je povedal v enem od intervjujev. Asistiral ji je tudi pri stylingih modnih revij drugih velikih modnih imen Roberta Cavallija, D & G, Trussardija, Alessandra Dell'Acque ..., sodeloval na snemanjih in fotografiranjih. Eno največjih, pri katerem je sodeloval v svoji karieri, je bila oglasna kampanja za kolekcijo pomlad/poletje 2012 Dolce & Gabbane. Snemali so jo v Portofinu v bližini Genove oktobra leto prej, v njej sta nastopili italijanska filmska diva Monica Bellucci in manekenka Bianca Balti ter je sodelovalo okoli petsto ljudi, med njimi šest otrok, nekaj starih gospa, gospodov, fantičev pa tudi mandoline, pice in paradižniki ... Do tega naročila ga je pripeljal katalog, ki ga je malo pred tem posnel za kolekcijo njihovega nakita, zraven pa, ne da bi mu naročili, posnel še video. Fotografije in video, ki so tako zelo ujele sicilijansko, italijansko žensko, zaščitni obraz te modne hiše, so presegla vsa pričakovanja naročnika in so tako zakrožile po svetu tudi kot oglasi. In tu je že nov nasvet sledilcem: sprejeti kaže še tako majhno delo in ga opraviti z enako strastjo kot veliko. Zaveda se, da je sam imel srečo, toda sreča pride enkrat, in če tedaj nalogi nisi kos, zamudiš priložnost.

image
Gigi Hadid, Vogue Australia, julij 2018 Foto Gianpaolo Sgura


Njegova inspiracija se začenja s tako imenovanim moodboardom, kopico fotografij, podob, materialov in besedil, snemanja pa primerja s tistimi v filmskem svetu. Tudi končni rezultat je skupno delo vseh članov tima, od stilista, scenografa in drugih elementov produkcije do manekenke, ki ima pri tem levje zasluge. Ključ do končnega uspeha pa je v spoštovanju. Če tega ni, se ustvari slaba energija, ki vse pokvari. »Če se stilist ni dobro pripravil oziroma je pomanjkljivo zasnoval vse skupaj, bo to razkrila tudi fotografija,« poudarja, zato sam vselej preveri, ali imata zamisel, ki kaže v isto smer. Tu je še ena resnica, čeprav navadne smrtnice verjamejo v nasprotno: »Če manekenka ni lepa, tega tudi fotograf ne more popraviti.«
 

Najlepši Gisele Bündchen in Gigi Hadid


V njegovih očeh je najlepša brazilska supermanekenka Gisele Bündchen, ki jo opisuje kot poosebljenje naravne lepote in svežine, in je tudi glavna protagonistka serije njegovih prepoznavnih fotografij. Le dva dni po tem, ko jo je videl na jumbo plakatu ob cesti v Los Angelesu in si je dejal, da bi se mu s fotografiranjem te lepotice uresničile sanje, so ga poklicali z brazilske izdaje Vogua s prav takšnim naročilom. Fotografiral jo je v sobi newyorškega hotela za decembrsko številko 2013, ki se je med bralci pojavila celo z dvema različnima naslovnicama z Gisele Bündchen seveda, v svetlomodrem plašču Louisa Vuittona. Kar je razveselilo njega in tiste pri Louisu Vuittonu, je dejal. V njegovem jagodnem izboru lepotic je zadnje čase tudi ameriška manekenka Gigi Hadid, je zaupal.

image
Elisabeth Erm, Vogue Paris, december 2014 Foto Gianpaolo Sgura


Lepe ženske, supermanekenke vedo, kako se postaviti pred objektiv, kako doseči določeno ozračje, kako se gibati in prijeti svoje lase ... Medtem ko je neizkušene treba usmerjati. Fotograf pa po njegovem predvsem pred zvezdniki in zvezdnicami ne sme dobiti treme ali celo strahu, saj ga ljudje takšnega statusa znajo začutiti in prevzeti nadzor. Fotograf mora biti tisti, ki vodi in izpelje svojo zgodbo. Sam najraje dela modne uvodnike oziroma naslovne zgodbe, saj se pri njih lahko najbolje izrazi. To ga ohranja živega.

Po njegovem je za poklic najpomembnejše imeti željo fotografirati modo ter da ji slediš; kaj počnejo modni oblikovalci in stilisti, kaj tisti obetavni mladci, ki bodo slavni šele postali, ter da si v koraku s časom. Njegov čut za kompozicijo temelji v študiju arhitekture, zato – karkoli počneš v življenju, pomaga pri osebnem razvoju. In gotovo kdaj pride prav.
Med zanj velikimi imeni našteva Richarda Avedona in Irvinga Penna, na njegovo ustvarjanje pa je s svojimi fotografijami v 90. letih in na prelomu tisočletja v Vogue Italia pomembno vplival eden najuspešnejših modnih fotografov Steven Meisel. Zdaj, po dvajsetih letih dela je nastalo tudi mnogo Sgurovih ikoničnih posnetkov in skoraj vsi so na razstavi na Ljubljanskem gradu, pravi. Tisto, kar ga loči od drugih in kar najbolj simbolizira njegov avtorski fotografski jezik, pa sta po njegovih besedah njegova strast in spoštovanje do mode. »Moja fotografija vselej izhaja iz ideje mode,« poudarja. Kaj pa življenje skozi modni objektiv? Kaj se vidi skozenj? »Moda vselej pripoveduje o časih, oblačila pa o družbi. V svojih fotografijah želim biti iskren in pripovedovati o realnosti z mojega zornega kota.« •