Lojze Perko: med viharjem in jasnino

V Galeriji Dolenjskega muzeja je na ogled obsežna umetniška zapuščina odličnega krajinarja in slikarja

Objavljeno
04. marec 2020 14.00
Posodobljeno
04. marec 2020 14.00
Na razstavi je predstavljenih okoli 50 del Lojzeta Perka. Foto Simona Fajfar
V Galeriji Dolenjskega muzeja je do 24. maja na ogled pregledna razstava del Lojzeta Perka (1909–1980), odličnega krajinarja in slikarja figuralnih kompozicij. Iz umetnikove bogate zapuščine je predstavljenih skoraj 50 del, posebnost razstave so nekatera do zdaj še nikoli javno predstavljena dela, nastala v času umetnikovega večkratnega bivanja na Dolenjskem.

image
V številnih slikah je ohranil izginjajoče podobe slovenske pokrajine, vaške arhitekture in kmečkega življa. Foto Simona Fajfar


»Pregledna spominska razstava ob štirideseti obletnici umetnikove smrti povezuje njegovo delo na področju risbe, slikarstva in ilustracije, njen namen pa je pokazati javnosti čim bolj raznoliko in vsestransko podobo umetnikovega dela,« je povedala kustosinja razstave Katarina Dajčman. Lojze Perko je bil odlični krajinar, ki se je izražal tudi v drugih motivnih zvrsteh. Najbolj znani so njegovi portreti otrok, v katerih je dosegel zavidljivo stopnjo likovne svežine. V številnih slikah je ohranil izginjajoče podobe slovenske pokrajine, vaške arhitekture in kmečkega življa. Zgovorni so njegovi žanrski motivi iz kmečkega življenja: kmečka dela in opravila, delo na polju, praznovanja, podeželski sejmi, ljudski običaji … Med drugim je Perko leta 1942 ilustriral Levstikovega Martina Krpana.
 

Perkovska gesta


»Predstavljeno gradivo Perkovega­ zgodnjega likovnega izražanja zajema predvsem figuralne kompozicije in portrete, v katerih odmeva vpliv Franceta Kralja in ­Neodvisnih,« je povedala Katarina Dajčman. V Perkovem slikarstvu se prepletajo pred vojno uveljavljene slogovne smeri, saj se je razvijal v tradiciji poimpresionizma, predvsem ob slikarjih barvnega realizma, ki so mu bili po tematiki in razpoloženju najbolj sorodni.

image
Razstava je na ogled do 24. maja. Foto Simona Fajfar


»Umetnik skladno s časom nikoli ni prevzel sodobnejših oblik likovnega angažiranja ali sledil sodobnikom na tej poti. Neodvisno od menjajočih se tokov sočasne umetnosti ga je namreč vodila ­predvsem lastna likovna dojemljivost, s katero je razvil samosvojo likovno govorico, danes prepoznavno po sunkoviti, na trenutke skoraj hlastni 'perkovski gesti', s katero prerašča ustaljene stilske determinante,« je poudarila Katarina Dajčman.

Lojze Perko se je leta 1936, pri sedemindvajsetih letih, vpisal na državno moško obrtno šolo v Ljubljani, kjer ga je v kiparstvu in slikarstvu poučeval in vodil profesor France Kralj. Najprej se je celo bolj navduševal nad kiparstvom, vendar se je na koncu le usmeril v slikarstvo. Obiskoval je tudi tečaje umetniške šole Probuda. Šolanje v Ljubljani je končal leta 1939 in ga hotel nadaljevati na zagrebški umetnostni akademiji, kjer pa ga zaradi starosti niso sprejeli. Zato je leta 1940 zapustil domovino in nadaljeval študij na bolgarski umetnostni akademiji v Sofiji. Zaradi druge svetovne vojne se je moral leta 1941 vrniti domov in odložiti študij do konca svetovne morije. Leta 1949 je z odliko diplomiral na umetnostni akademiji v Beogradu. Končal je še specialko pri črnogorskem slikarju Petru Lubardi.


Perkova umetniška zapuščina, ki je nastala v štiridesetih letih nepretrganega slikarskega dela, tudi jasno kaže, da je njegovo ustvarjalnost nesporno zaznamovalo krajinsko snovanje. »Pomembno ustvarjalno torišče je umetniku predstavljala notranjska krajina, ki jo je resnično­ odkril šele po letu 1968 in v kateri­ je končno našel vse za celovito umetniško izpoved; zrcalil je njeno lirično in baladno lepoto, ­njeno ­arhaičnost ter njeno duhovno in središčno plat, zaradi česar so mu pisci in preučevalci njegovega ustvarjalnega dela pripisali oznako 'poet nekega za vedno poslavljajočega se sveta' oziroma 'slikarski bard notranjske dežele',« je povedala ­kustosinja razstave.
 

Po rodu Notranjec


Perko, po rodu Notranjec, ki si je leta 1968 v nekdanji mežnariji pri cerkvi v Dolenji vasi pri Cerknici uredil slikarski atelje, je bil z dolenjskim prostorom prijateljsko in ustvarjalno zelo povezan. Na ­Dolenjsko, v vas Podgrad pri Novem mestu, je prvič prišel še kot reven študent pozno spomladi leta 1941, ko je zaradi vojne prekinil študij na bolgarski umetnostni akademiji. Pod streho ga je vzela krojaška ­družina Turk, s katerimi je slikar spletel trdne prijateljske vezi, zaradi katerih se je redno vračal v Podgrad. Podobno je prijateljeval s tremi novomeškimi družinami – Gunde, Andrijanič in Kozina –, o čemer pričajo dela, ohranjena v zapuščini omenjenih družin, ki jih predstav­ljajo na ­razstavi.

image
»Ni se zadovoljil le z verističnim posnemanjem narave, temveč jo je obogatil z osebnimi občutji, pri čemer jo ponekod spremlja zven otožnosti in odrekanja,« je na odprtju dejala kustosinja razstave Katarina Dajčman. Foto arhiv Dolenjskega muzeja


»Zato smo posebno pozornost namenili predstavitvi del, ki so bila evidentirana na Dolenjskem, in sicer v družinskih zapuščinah Perkovih nekdanjih prijateljev in znancev. Na ogled je tudi nekaj del, ki so v lasti Dolenjskega muzeja in do zdaj še niso bila razstavljena,« je na odprtju razstave povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto.
Ob razstavi Lojze Perko: med ­viharjem in jasnino je izšel katalog na 96 straneh z 80 reprodukcijami in besedilom avtorice razstave.

Odnos Lojzeta Perka do sveta je bil vedno realističen, je na odprtju razstave dejala kustosinja Katarina Dajčman. »Ni se zadovoljil le z verističnim posnemanjem narave, temveč jo je obogatil z osebnimi občutji, pri čemer jo ponekod spremlja zven otožnosti in odrekanja. Tako lahko v delih, zaznamovanih z nezadoščenim ustvarjalnim nemirom, vselej zanesljivo prepoznamo človeka, razpetega med viharjem in jasnino.«