Slovita performerka Marina Abramović se je 44 let po zadnji samostojni razstavi v Beogradu pred dnevi prvič kot umetnica vrnila v rojstno mesto. Ogledala si je postavitev svoje retrospektive Čistilec v Muzeju sodobne umetnosti, ki jo odpirajo danes. Razstavljenih je 120 del, njene performanse oziroma reperformanse bodo izvajali mladi performerji, ki so se za to posebej usposabljali.

V reperformansih sodeluje 28 ljudi, med temi je 13 Srbov, drugi so tujci, ki so sodelovali na evropski turneji retrospektive Čistilec, katere zadnja postaja je Beograd. Čeprav so nekatera dela nastala že pred desetletji in takrat precej vznemirila ljudi, ti najbrž tudi zdaj ne bodo ravnodušni. Med drugim bodo performerji izvedli Imponderabilio (kar pomeni nekaj neizmerljivega, nepojmljivega), kot sta jo leta 1977 Marina Abramović in njen takratni življenjski in umetniški partner Ulay, ko sta na galerijskem vhodu v Bologni stala gola drug nasproti drugemu, obiskovalci pa so morali mimo njiju tako tesno, da so se dotikali teles umetnikov. Hoja po kitajskem zidu leta 1988 je bila konec njune zveze in umetniškega sodelovanja z Ulayem. Kakor je dejala, je bil ta performans eden od najglobljih in čustveno najbolj bolečih doživljajev v njenem življenju.



Uprizorili bodo tudi performans Osvoboditi telo, ki ga je umetnica izvedla v Berlinu sredi sedemdesetih let, v njem pa je v ritmu afriških bobnov gola plesala pred belim zidom. Eden od performansov bo Vdihni-izdihni, ko sta si Marina Abramović in Ulay iz ust v usta izmenjevala cigaretni dim. V performansu Svetloba-tema, ki ga bodo prav tako izvedli, pa sta drug drugega 20 minut klofutala.

Neprimerno za otroke

Nekatera dela so preveč vznemirljiva, da bi bila primerna za otroke, so opozorili organizatorji razstave. Takšni so na primer videi iz Balkanskega baroka, za katerega je Marina Abramović leta 1997 na beneškem likovnem bienalu prejela zlatega leva, ali tisti, v katerih se je umetnica samopoškodovala. V Balkanskem baroku je čistila krvave kravje kosti, s čimer je opozorila na vojno v Jugoslaviji. Medtem ko je s kovinsko krtačko odstranjevala ostanke krvi in mesa s kosti, so se v ozadju vrteli videoposnetki njenih staršev in nje, kako pleše ob balkanski ljudski glasbi. Štiri dni, kolikor je trajal performans, je po šest ur čistila kosti, ki jih je bilo več kot sto.

Najbolj znan performans Umet­nik je navzoč je izvedla v newyorškem muzeju MoMA – v treh mesecih sedenja za mizo v galerijskem prostoru jo je prišlo gledat 750.000 ljudi.

Od takrat, ko je veljala za najbolj ekscentrično umetnico, do faze, ko so njena dela postala umetniški mainstream, je prehodila dolgo in naporno pot. Tako se je njen performans Hiša s pogledom na ocean iz leta 2002, med katerim je dvanajst dni živela na odprtih platformah, nameščenih na zidovih, nič jedla, pila samo filtrirano vodo, se umivala in opravljala potrebo pred občinstvom,
pojavil v eni od epi­zod tv-serije Seks v mestu.

Marina Abramović v svoje performanse velikokrat vključi občinstvo in svojevrsten performans z novinarji bo očitno tudi tiskovna konferenca. Ta bo na dan odprtja razstave ob 6.23, sledil bo ogled, odprtje pa bo ob 13. uri, kar je precej nenavadno, saj kulturne dogodke običajno odprejo zvečer. Razstava bo odprta do 20. januarja 2020.

Marina Abramović je pojasnila, zakaj je razstavo poimenovala Čistilec. Rekla je, da zanjo pomeni »čistilec preteklosti, spominov, lastnega dela, saj moraš biti kritičen in očistiti vse, česar nisi naredil dobro, ter pokazati občinstvu tisto, kar je najboljše«.

Umetnost je kisik družbe

Marina Abramović, katere performansi brezkompromisno preizkušajo meje fizične in psihične vzdržljivosti ter družbenih norm, je v pogovoru za RTS na vprašanje, koliko sodobna umetnost odseva naš čas in koliko vpliva nanj, odgovorila: »Mislim, da ne moremo spremeniti sveta, toda umetnost je kisik družbe, z umetnostjo je mogoče videti stvari drugače.«



Umetnica, ki od leta 2005 živi v New Yorku, je na velikokrat zastav­ljeno vprašanje v teh dneh, zakaj toliko časa ni razstavljala v Beogradu, odgovorila, da je ni nihče povabil.

Prva ženska na Kraljevi akademiji v Londonu

V vseh teh letih so jo marsikam vabili, posebna čast jo bo doletela prihodnje leto, ko bo imela veliko razstavo na Kraljevi akademiji umetnosti v Londonu, kar bo prva razstava ženske v zgodovini te ustanove. O tem je dejala, da je »bila vedno vojakinja in prva v številnih stvareh«. »Ko sem v naši državi začela umetnost performansa, to ni bilo vredno nič, tako da sem si morala v 50 letih izboriti prostor v družbi. Kot prva ženska na Kraljevi akademiji čutim veliko odgovornost,« je povedala za tiskovno agencijo Tanjug.



V intervjuju za časopis Politika je dejala, kako upa, da bodo na njeno razstavo prišli tudi tisti, ki se je spomnijo iz umetniških začetkov v Študentskem kulturnem centru v Beogradu. »V moji generaciji so tisti, ki so se borili in rasli z mano, tisti, ki so me gledali, kako odraščam, in mi pomagali na moji poti, in bili so tudi tisti, ki so navijali za moj neuspeh. Ta razstava je za vse te ljudi. Ne morem se znebiti občutka, da je v nekem pogledu tudi moje dokazovanje vsem, ki so dvomili o meni. Toda še najbolj od vsega me vznemirja, da bom svoje delo delila z mladimi, posebej s tistimi, ki so dali skozi enake boje kot sem jih sama, ko sem začenjala. Rada bi jim pokazala, da je s trdim delom in vztrajnostjo mogoče dokazati, da imate prav.«

Rojstni dan na dan republike

Boriti se je Marina Abramović znala kot malokdo. To lastnost so ji privzgojili. »Sem iz prave partizanske družine. Med stvarmi, ki sem se jih naučila od staršev, sta moč volje in pogum. To mi je zelo pomagalo tako pri ustvarjanju kot vztrajanju v umetniškem svetu,« je dejala. Njena mama in oče, narodna heroja Danica in Vojin Abramović, sta poskrbela, da je njuna hči Marina vsako leto praznovala rojstni dan 29. novembra, na dan republike. Šele pri desetih letih je Marina Abramović, rojena leta 1946, odkrila, da je njen rojstni dan pravzaprav 30. novembra.



Preizkuša se tudi v režiji. Režirala bo opero Sedem smrti Marie Callas. Premiera bo 11. aprila prihodnje leto v Bavarski državni operi v Münchnu, zatem jo bodo uprizorili v sedmih opernih hišah po svetu.