Mark Požlep in umetnost kot realna pustolovščina

Letošnji dobitnik nagrade OHO dobesedno jadra na na valovih svetovne umetniške scene.

Objavljeno
16. maj 2016 15.57
Posodobljeno
16. maj 2016 18.00
POŽLEP Marko, 13.5.2016, Maribor [marko požlep]
Peter Rak
Peter Rak

Je danes umetnost še lahko pustolovščina in to ne zgolj ozko artistična, estetska, socialna ali intelektualna, temveč pustolovščina v pravem pomenu besede? Opus Marka Požlepa, letošnjega dobitnika nagrade OHO, to nedvomno potrjuje.

Osrednjo nacionalno nagrado, namenjeno mladim vizualnim umetnikom, je sicer dobil za projekt Stranger than paradise oziroma Čudnije od raja oziroma Bolj nenavadno od raja. Šlo je za turnejo sedmih koncertov v domovih za starejše po republikah nekdanje Jugoslavije, glasbeni program pa je bil sestavljen iz sedmih pesmi, ki so zaznamovale petdeseta in šestdeseta leta.

Žirija je socialno angažiran performans, ki je bil predstavljen v obliki videozapisa, ocenila kot »domiselno postavitev, ki presega dokumentarizem in se izogne zdrsu v ceneno nostalgijo, čeprav se loteva zahtevne socialne tematike«.

V skladu s pravili nagrade OHO je moral svoj projekt članom žirije v Umetnostni galeriji Maribor tudi predstaviti oziroma zagovarjati. Je to zanj sprejemljiv ali celo vitalen element sodobne vizualne produkcije, ki se pogosto izgublja v skrajnem subjektivizmu in neredko tudi povsem nerazrešljivih kodah?

Kot pravi, se mu to zdi nujno, narava produkcije to zahteva, sicer pa mu tovrstne obrazložitve niso tuje, tako je zagovarjal tudi svoj magisterij. Vendar je pripravljen in zmožen obrazložiti zgolj socialno in družbeno obarvane projekte oziroma multimedijo in različne performativne programe, svojih »klasičnih« slik ne zna in ne more razlagati, te govorijo same zase.

Požlep (1981), ki je nase opozoril s projektom Zadnja večerja Superherojev, poudarja, da so socialno angažirani projekti zanj vedno bolj pomembni, za razliko od galerijskih postavitev dosežejo veliko več ljudi in to najrazličnejših afinitet, pričakovanj, izobrazbenih ravni in starosti. In imajo takojšen neposreden odziv in poseben čustveni naboj. Kot denimo zadnji projekt Bolj nenavadno od raja, ki v ospredje postavlja človeka, njegovo večno željo po spremembah, o njegovih potencialih za ustvarjanje in uničevanje, o ljubezni in sovraštvu, o rojstvu, življenju in smrti...

Zna biti prilagodljiv glede medija, v katerem se izraža, če ni na voljo primernega ateljeja se pač predstavi s slikami in kolaži manjših formatov. Ali pa v samozaložbi izda knjigo, kot je Drunk Cook Book, svojevrstna parodija današnje obsedenosti s kuharijo, saj je v njegovem prepletu receptov in ironičnih skic na prvem mestu alkohol, nič manj pa ni pomembna glasba, ki jo poslušamo med kuhanjem.

Ali pa v galeriji postavi instalacijo palme, peska in vode in projekt nadgradi s tem, da v Hamburgu kupi odslužen čoln, nanj naloži palmo in jo posadi na otočku Školjič v creškem arhipelagu.

Zadevo je naslovil Whatever Happened to Major Tom (Kaj se je zgodilo z majorjem Tomom) in se navezuje na lik iz pesmi Davida Bowieja, ki – hote ali nehote – prekine stik s kontrolo letenja. In odplava v vesoljske širjave. Požlepu so bolj pri srcu morske, najbolj ambiciozen, adrenalinski in tudi tvegan je bil projekt Hogshead 733, kateremu je posvetil kar tri leta.

Dve leti sta s prijateljem Maximom Berthoujem obnavljala sedemdeset let staro barko, ki je samevala na normandijski obali, nato pa sta se podala na 733 milj dolgo pot do škotskega otoka Islay. Jadrnica, opremljena le z jadrom in starim motorjem, ki je premogel pet konjskih moči, je po številnih peripetijah prispela na cilj, kjer so jo v destilarni Bunnahabhain predelali v sode za viski.

Za radovedne bo o tem epskem potovanju, ki sta ga umetnika večinoma financirala sama, nekaj denarja je primaknila le škotska destilarna, kmalu izšla knjiga. Medtem pa bo Požlep že na drugih svetovnih koordinatah in sicer v New Yorku. Nagrada OHO namreč ob samostojni razstavi in odkupu umetniškega dela predvideva še dvomesečno bivanje v okviru programa Residency Unlimited v Brooklynu.

Požlep je bil v New Yorku dosedaj le enkrat in to pred davnimi leti, takrat se je le bolj ali manj razgledoval naokoli, sedaj se odpravlja tja z jasno razdelanimi načrti, rezidenca pa nudi vso logistično podporo. In končno se bo spet srečal s kolegom Jašom Mrevlje Pollakom, ki že nekaj let dela v New Yorku in s katerim sta v preteklosti skupaj pripravila kar nekaj zanimivih projektov. In ne, Požlep se tokrat na pot ne bo odpravil z jadrnico.