Matej Sternen: Rdeči parazol

Impresionistična hvalnica modernemu meščanskemu­ ­življenju iz leta 1904.

Objavljeno
23. februar 2018 17.57
Michel Mohor
Michel Mohor

Pri Rdečem parazolu, najboljši sliki Mateja Sternena, najprej opazimo barve. Zdi se, kot da se umetnikova žena Rozi sprehaja po Tivoliju. Moderno oblečena dama je naslikana s širokimi potezami.

Slikar se, razen pri obrazu, ni ukvarjal s podrobnostmi. Svetloba je skozi sončnik ožarčila še njen obraz in ga skupaj z drugimi rdečimi površinami postavila v močen kontrast z zelenim ozadjem. Podoba je zmagoslavje barve, vtisa in modernosti.

Zgodba o okoliščinah nastanka Rdečega parazola nas popelje na Zahod, kjer je umetnost doživljala ključne preobrate v drugi polovici 19. stoletja, in na slovenska tla leta 1904, ko je slika nastala.

Sternen je spoznal francoske impresioniste že med študijem na Dunaju leta 1893, podrobneje pa med letoma 1899 in 1905, ko je živel v Münchnu, poletja pa preživljal doma. Nekaj časa so tam študirali še drugi (bodoči) slovenski impresionisti, Rihard Jakopič, Matija Jama in Ivan Grohar. Sternen je večino časa deloval v zasebni slikarski šoli ­Antona Ažbeta, kjer se je ukvarjal z interieri in človeško figuro. Izbor meščanskih motivov in poudarjanje telesnosti sta ga že takrat ločevala od treh kolegov, ki so bili predvsem krajinarji.

Sternen je z drugimi umetniki razstavljal na prvi in drugi slovenski umetnostni razstavi (leta 1900 in 1902), ki sta bili ključni za usodo slovenske umetnosti. Tako kot podobne manifestacije v tujih prestolnicah je tudi eksperimentalna druga razstava sprožila polemike in ostre kritike. Ljudje so pričakovali junaške podobe, pričakali pa so jih meščani, polja in kozolci.

Kakor francoski predhodniki, ki so najprej dobili priznanje v tujini (London, New York), so slovenski impresionisti leta 1904 razstavljali­ na Dunaju v salonu Miethke. Na tako pomembno prizorišče so poslali svoja najboljša dela, ki so jih naredili z mislijo na dunajsko občinstvo. Uspeh je bil precejšen, pisci so poudarjali predvsem Groharja, Jakopiča in Jamo. Sternen je bil manj opažen, saj je razstavil najmanj slik, od tega le eno krajino.

Matej Sternen je edini med slovenskimi impresionisti dokončal akademijo in največ časa preživel v tujini. Zdi se, da se ni popolnoma zavedal, kaj se bo dogajalo na Dunaju, in ni posegel po vseh veščinah in znanju, ki jih je imel. Ubrati je moral drugo smer od šolanja, kjer se je, kot je izjavil leta pozneje, »navadil risati, čeprav ne slikati«. Zakaj slikarska akademija Sternena ni naučila slikati in kaj nam ta izjava pove o razvoju slikarstva v Evropi?

Sternen je govoril o razliki med risbo in barvo. Pomembna sta razmerje in učinek. Slika, pri kateri je na prvem mestu risba (disegno), bo praviloma racionalna, uravnovešena in premišljena, medtem ko bo slika, pri kateri umetnik izhaja iz barve (colore), čustvena, subjektivna in spontana. Debata se je iz Italije prenesla na evropske akademije, kjer je od sredine 17. stoletja dvesto let prevladoval študij risbe.

Barvo so začeli zagovarjati francoski romantični umetniki v prvi polovici 19. stoletja. Sledili so jim realistični slikarji in krajinarji, ki so šli slikat na prosto (pleneristi). Realizem, ki je sprožal zgražanje z upodabljanjem nižjih slojev in ljudi pri vsakdanjih opravilih, je ostal zavezan vidni naravi. Impresionizem je bil še korak naprej.

V novem stoletju so se mnenja in kriteriji hitro spreminjali. Impresionisti so bili čedalje bolj uveljavljeni in Sternen je lahko nadoknadil zamujeno. Z Rdečim parazolom je pokazal, kaj zna.

Slika se zdi kot programska študija več debat tistega časa: o lastnostih svetlobe (je iz delcev ali gre za valovanje), o dojemanju barv (rdeča in zelena barva sta komplementarni, kar pomeni, da je kontrast med njima največji), o vplivu fotografije (hipnost, drzni izrez). Hkrati je Rdeči parazol študija doživljanja sveta v naravni svetlobi, ki ustvarja barvne sence, zakrije podrobnosti in razgradi oblost figure.

Z Rdečim parazolom Sternen ni le dohitel kolegov, temveč je s tematiziranjem meščanskega preživljanja prostega časa ustvaril edinstveno moderno in urbano podobo. Slika je bila izpostavljena na več razstavah, tako v Franciji kot v Italiji, na katerih je bil motiv dame z rdečim senčnikom postavljen ob bok Sternenovim sodobnikom, kot sta bila Lovis Corinth in Nadežda Petrović, in starejšim mojstrom z Édouardom Manetom in Augustom Renoirjem na čelu.