Tiskane izdaje
Dragi Matjaž,
prepričan sem, da ti ta hip veš, da so me poklicali z Dela in prosili, naj napišem nekaj besed o tebi. To se pravi, da ti je tudi popolnoma jasno, da imam kamen v želodcu.
Če bi hotel o tebi napisati povsem na kratko, potem bi to moje pisanje napolnilo dve posebni izdaji časopisa ... Imel sem srečo in potem otožno srečo, da sem dolga leta sodeloval in prijateljeval s tabo – vse do konca.
Oboje je bilo na svoj način težko in zahtevno in šarmantno. Sedela sva v malem bistroju v kleti ljubljanske Drame. Razgrete igralke so med odmori vaj prihajale na osvežilno pijačo…rekel sem: pa ti rišeš svoje plakate v vonju znoja igralk – nasmehnil si se in odvrnil… naroči še eno rundo piva…Pater…
Matjaž Vipotnik. Foto: Blaž Samec/Delo
Človek, ki se mu po žilah ne pretaka tudi poezija… ne more opravljati nekaterih del – ne more biti igralec, arhitekt, slikar, oblikovalec. In ti si bil po blagem očetu »cepljen« s poezijo. Stari Grki so imeli tudi tekmovanja v poeziji in tvoji gledališki plakati, tvoje knjižne opreme, tvoja slikarska dela so poeziji zelo blizu.
Ti si poezijo razumel in jo znal narisati.
Velikokrat sva sedela za mizo s kozarci – ampak nad kozarci so lebdele besede o čemerkoli: o Kreti, o grški zgodovini, o italijanskem oblikovanju, o slikarski potezi, o rimah, o kompoziciji…o deklici, ki se je v kratkem krilu na kolesu peljala mimo – v tistem poletnem popoldnevu…
Zdi se mi, da se je tista deklica spremenila v Marksa, ki stoji ob kolesu in govori: »Ali je prihodnost že prišla?« Takrat sem ti prinesel poskusni odtis znamenitega plakata iz zagrebške tiskarne. Opozoril sem te, da sta v francoskem stavku, sestavljenem iz petih besed, dve napaki. Niti v sanjah mi nisi verjel. »Če sta to res napaki – za vsako naročim škotskega…« Naslednji dan je bilo teh škotskih več…in plakat ni bil napaka, ampak razumljivo, duhovito, bleščeče, predčasno opozorilo…da se bodo časi spremenili. Ti si to videl…na komiteju pa niso bili prav zadovoljni.
Tvoj čas se ni končal te dni. Zdi se mi, da se je na nek način končal že prej, ko so iz naših ulic izginili tvoji gledališki plakati… ko so mojstri digitalnega sveta ugotovili, da je internet povsem dovolj – da je človek nesrečen…
Ko so digitalni vrači in šarlatani ugotovili, da je svinčnik popolnoma nepotreben, da je vonj po barvi povsem odveč, da je poteza človeške roke malovredna…kajti vse to lahko naredi Bill Gates, izgubljen na svoji jahti, kjer žre digitalne hamburgerje – obložene z dolarji.
Ta hip na planetu Zemlja sedi pred računalniki na tisoče oblikovalcev…če jim izklopimo elektriko – gredo lahko samo še na sprehod…če seveda vedo, kaj je to sprehod…
Mi na žalost živimo v času, ko večina fotografov samo še »fotošopira« in si mladi oblikovalci s svinčnikom ne znajo vrtati niti po nosu…
Živimo v času, ko je vrhunec vsega…Kmetija nov začetek …med dvema kuharskima oddajama…
In tako si odšel v drug svet – v svet glasbe in poezije in vonja po zlati barvi.. Prepričan sem, da ta hip tudi v popolnosti razumeš računalnik in Canon fotoaparat, da otožno zreš na naše ulice, ki so polepljene s cenenimi oglasi za malovredne tuje trgovine.
Žal mi je, da ne boš nikoli več prišel na deželo v zgodnjem poletju, pred odhodom na Kreto in me vprašal, kako se pravzaprav nastavi to Canonovo digitalno čudo, da dela slike…
Minuta molka ni primerna…v tvoj spomin – bolj primerno bi se mi zdelo, če bi zdajle, ta hip v duetu in z zborom v ozadju …zapela…avanti popolo – bandiera rosa…ne bi bilo prvič.
In za konec:
Ko bova ugasnila,
kot svetla sled na dnu potoka
ne pozabi:
na vsaki brezi ena veja joka.
