Med krajinami v meglicah in angažiranimi sporočili

Povezave: V MGLC pregled petdesetletne kariere slikarja Borisa Jesiha, razpetega med figuraliko in odmaknjenimi podobami krajin.

Objavljeno
27. februar 2018 15.38
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič

Tako rekoč gozd sredi gozda,­ tudi tak vtis pusti razstava ­Povezave Borisa Jesiha v aktualni ponudbi Mednarodnega­ grafičnega likovnega centra v zasneženem Tivoliju.

Razstav­ljene podobe dreves so že dolgo najprepoznavnejši motiv­ tega slikarja, na razstavi pa ga spoznaš tudi onkraj podob krajin v značilnih meglicah. Kot avtorja redko videnih del, ki je lastno delo ohranjal v dialogu z vzporednimi trendi.

Jesih, Škofjeločan iz generacije umetnikov, rojenih med drugo svetovno vojno – sam je letnik 1943 –, se je podal v upodabljanje krajine in dreves že v sedemdesetih letih minulega stoletja. Razvil je svojevrsten pristop k vizualiziranju narave z vzdušjem odmaknjenih meglic, vtisom romantike in spominov na impresionistično »štimungo«; njegovemu perfekcionističnemu upodabljanju skupin drevja ali, nasprotno, osamljenih, samotnih dreves iz domačega okolja je mogoče že dolgo slediti na razstavah.

Boris Jesih: Demonstracija, 1974, jajčna tempera na platnu. Foto: Arhiv MGLC

V katalogu v zapisu Brede Škerjanec, kustosinje tokratne, izveš, da se je odločal za konkretne krajinske izseke, ki jih je nabiral v okolici škofjeloškega gradu – v njem je imel atelje –, s tem pa vstopil tudi v zgodbo o umetniškem vizualiziranju narave na Škofjeloškem, ki seže do impresionistov.

Jesih je pri svojem perfekcionističnem upodabljanju dreves ubral umirjen kolorit s širokim spektrom zelenih, rumenih ali modrih pastelnih tonov. Mojstrski učinek je dosegel s posebnim načinom nanašanja barve (točkasta faktura, črtice), podobe realnosti pa na površinah del kombiniral z geometrijskimi ali tudi ekspresivnimi liki in simboli. S trikotniki, četverokotniki ali križci, horizontalami, členjenjem planov podobe idr., kar mu je služilo za vzpostavitev ločnice med iluzijo upodobljenega in gledalcem.

Slednjega je namreč hotel opozoriti na čedalje večjo oddaljenost človeka od narave. Tovrstno sporočanje je razvil v različnih tehnikah. Pregledna razstava v MGLC, ki je dostopna do 11. marca, skladno s programom te ustanove izpostavlja predvsem dela na papirju – značilna Jesihova grafična tehnika je litografija –, a je izbor širok in prinaša številna slikarska dela, tudi krajine v akrilu.

Postavitev pregledne razstave je klasično kronološka, na njej pa spoznaš Jesiha kot avtorja, ki je skozi polstoletno kariero ohranjal dialog z vzporednimi trendi, od tistih, ki so bili prisotni na začetku njegove kariere, v poznih šestdesetih let – sicer je med letoma 1962 in 1966 študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, tam pa leta 1968 opravil še slikarsko specialko –, do nove podobe osemdesetih let.

Angažirana sporočila

Zanimalo ga je marsikaj in svoj prispevek je zapustil pri slovenskih različicah poparta ali hiperrealizma (nova oziroma ekspresivna figuralika), geometrijski abstrakciji, minimalizmu in tudi konceptualni neoavantgardi. Razstava ga predstavlja kot umetnika s širokim horizontom, katerega del so tudi angažirana sporočila.

Že pred domala polovico stoletja je v enem izmed intervjujev govoril o poplavi komercializacije ženskega telesa in seksa, kar je v obliki kritike odnosa družbe do ženskega telesa naselil tudi na svoja platna, v izboru pa ni mogoče prezreti dokumentov njegove akcije, happeninga, s katerim se je leta 1969 pridružil škofjeloški Groharjevi koloniji.

Na tedanjo postavitev konvencionalnega, umetniško šibkega javnega kipa z Agato in Jurijem pred tedaj moderno blagovnico Nama v Škofji Loki se je odzval tako, da je za ta ambient prispeval lastna skrajno abstrahirana kiparska lika teh protagonistov Tavčarjeve Visoške kronike. Ob teh pa še objekt Voda in jez ter ureditev Zelenice, na kateri je pripravil otvoritveni performans. Tudi z dimnimi bombami, pri čemer je koncept predvideval, da se bo delo končalo s »spontanim delom«: s prihodom požarne varnosti, civilne zaščite in milice ...

Tako Nama kot kip junaškega oblečenega Jurija v škorenjcih, ki pokroviteljsko rešuje onemoglo, golo in bosonogo Agato, sredi Škofje Loke še stojita, le da se je medtem izgubil izvirni mali bazen z vodometom, iz katerega je Jurij reševal izvoljenko. Zdaj sta nekaj metrov proč od izvirne lokacije. Pristala sta na suhem, hrabri Jurij jo rešuje iz kamenčkov, nasutih na zelenico.