Med Pulitzerjevimi nagrajenci tudi Srdjan Živulović

Njegov posnetek migrantov je med 17 Reutersovimi fotografijami, ki so prejele Pulitzerjevo nagrado.
Objavljeno
19. april 2016 09.21
Posodobljeno
19. april 2016 09.30
Vojko Urbančič, STA
Vojko Urbančič, STA
Letošnjo Pulitzerjevo nagrado za fotografijo so si razdelili fotografi New York Timesa in tiskovne agencije Reuters za fotografije o evropski begunski krizi. Med nagrajenimi je tudi slovenski fotograf Srdjan Živulović, ki je sodeloval z Reutersom. Njegova fotografija, posneta 20. oktobra lani na obrobju Brežic, prikazuje prebežnike na poti.

Živulović je več let delal v časopisni hiši Delo, od leta 1992 ima svojo fotografsko agencijo Bobo. Od slovenske osamosvojitvene vojne sodeluje z agencijo Reuters.

Serija 17 fotografij tiskovne agencije Reuters, med katerimi je tudi Živulovićeva fotografija, vključuje prizore z balkanske migrantske poti, od zaskrbljenih obrazov do stisk ljudi in prizadevanj na njihovi poti vse od Egejskega morja, obal Turčije in grških otokov do prizorov na grško-makedonski, srbsko-madžarski ter avstrijsko-nemški meji.

Pulitzerjeve nagrade na Univerzi Columbia v New Yorku sicer vsako leto podeljujejo v 14 novinarskih kategorijah ter petih knjižnih in po eni glasbeni ter dramski kategoriji.

Vprašanja nagrajencu:

Kako ste reagirali na novico o nagradi?

Nagrajujejo življenjsko delo. Ko si nagrajen, veš, da si na vrhuncu. Zelo sem vesel, Reuersov vodja za Srednjo Evropo Pawel Kopczynski me je iz Berlina klical ob pol desetih in mi čestital, agencija Reuters je letos sploh prvič prejela Pulitzerjevo nagrado. Bil pa sem tudi presenečen, ker so nam povedali le, da bomo nominirani. Organizatorji iščejo res le najboljše fotografije.

Pulitzerjeva nagrada je zame druga pomembna nagrada po letu 1989, ko sem dobil Tanjugovo za fotografijo, posneto v Makedoniji, z ženskami, ki so se teple za kruh. Tudi pri tokratni fotografiji o migranstki krizi je zgodba podobna, le da na svetovnem nivoju.

Pove veliko, toda kakšna konkretna zgodba je izza nje? V kakšnih pogojih ste jo posneli?

Nastala je ob začetku pohodov migrantov v zbirni center v Brežicah. Gre za le nekaj kilometrov dolgo pot iz Rigonc, ki za nas ne predstavljajo ničesar, v situaciji z ljudmi brez vsega pa je delovala kot nekaj epohalnega. Po cesti so se premikali kot monolitni blok, vodil jih je policijski konjenik. Na fotografiji so izmučeni, ob koncu poti, tik pred vstopom v Brežice. Fotografija je odraz eksodusa in mizerije ljudi, ki si tega niso zaslužili.

Se strinjate z Pulitzerjevo žirijo, da gre za eno najboljših fotografij, kar ste jih posneli?

Da, strinjam se.

Mednarodne žirije so letos slovenski fotoreportaži izjemno naklonjene. Dolgo nič, letos pa nagradi za Matica Zormana in Matjaža Krivica na World Press Photo in sedaj vaša. Se je pri tukajšnji fotoreportaži kaj spremenilo?

Do tega je pripeljal splet dogodkov. Tudi ekonomska situacija mednarodnih agencij, ne le naših, ni rožnata. Zanje so domačini, ki poznajo domače razmere, cenejši, nekateri naši fotografi pa so to znali izkoristiti. In če se zgodba na svetovni ravni zgodi pri nas, jo moramo znati tudi predstaviti na svetovnem nivoju.

Obema nagrajencema čestitam, ob teh pa imamo tudi druge zelo dobre fotografe, škoda, da naši mediji tega ne znajo izkoristiti. Fotografija ima lahko zgodovinski pomen. Delaš za prihodnost, ne gre le za "z danes na jutri".

Lahko primerjate sodelovanje z Reutersom in tukajšnjimi naročniki?

Z Reutersom sodelujem že 25 let, a sem se odločil, da bom sodelavec, dopisnik, ki bo ostal v Sloveniji. Ne fotografiram na vojnih žariščih, v situacijah, kjer si odvisen od vojske. Če bi bil, denimo, v Afganistanu, tamkajšnje druge strani ne bi videl. S tem, ko sem doma, ustvarjam tudi promocijo Slovenije, fotografiram namreč tudi lepe stvari.

Reuters je sicer veliko podjetje, v katerem ne želijo ničesar ilegalnega, vse je jasno in čisto. Ne moreš, denimo, objaviti fotografije, posnete z dromom. Pri nas pa moramo fotografi žal plavati v "župi", kakršna pač je. Prilagajamo se ekonomskim razmeram, a se borimo.