Milan Erič: Raziskovanje me odpelje iz vsakdanjega življenja

Osrednja nagrada vsestranskemu Milanu Eriču, priznanji Suzani Brborović ter tandemu Nike Oblak in Primoža Novaka.
Objavljeno
12. april 2019 11.30
Posodobljeno
12. april 2019 11.30
Milan Erič z izjemno pozitivno energijo pomembno vpliva in pušča za seboj globoke sledi na področju ­ilustracije, risbe in animiranega filma, meni žirija Jakopičeve nagrade. Foto Uroš Hočevar
Pred dobrima dvema tednoma je ob odprtju 13. Slovenskega ­bienala ilustracije prejel osrednjo nagrado Hinka Smrekarja. Nocoj bo imel še en razlog za veselje, nemara zahvalni govor. Vsestranski Milan Erič, ki si ga težko predstavljaš drugače kot s svinčnikom v rokah, bo v Moderni galeriji prejel Jakopičevo nagrado.

Osrednjo slovensko likovno nagrado, ki jo tradicionalno podeljujejo ob obletnici rojstva Riharda Jakopiča, bodo podelili ob 20. uri, o nagrajencu pa je odločala žirija, ki so jo sestavljali Robert Lozar iz Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije, Zmago Lenardič z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Martina Vovk iz Moderne galerije in Nadja Gnamuš iz Slovenskega društva likovnih ­kritikov.

»Erič je izjemno duhovit, in vendar obenem resen kritik sedanje družbe in današnje dobe, ki z vrhunskim obvladovanjem likovnega jezika in izjemno pozitivno energijo pomembno vpliva in pušča za seboj globoke sledi na področju ilustracije, risbe in animiranega filma,« so se mu našteti poklonili v obrazložitvi nagrade.

Umetnik, letnik 1956, je široko znan tako po sodelovanju z Zvonkom Čohom pri animacijah (Poskušaj migati 2x iz leta 1982, prva slovenska celovečerna animacija Socializacija bika iz leta 1998) kot po ilustracijah, risbah in profesuri na oddelku za oblikovanje na ALUO.

V ožjem likovnem smislu je znan kot izjemen risar in avtor pomensko zgoščenih podob z neštetimi »veselo-resnimi« dogodiv­ščinami, ki so lahko rezultat svinčnika ali »packanja« z barvami, polivanja in naključnega mešanja barv. Na razstavah lahko neštetim risbam spreminja kontekste s sestavljanjem v ogromne kompozicije, nove celote. Njegovo naslednjo razstavo bodo v Galeriji ZDSLU odprli 16. aprila.

image
Milan Erič: Future days 2, akril na platnu,2018, triptih. FOTO: arhiv ZDSLU

 

Šele prvo letošnje četrtletje je za nami, vi pa ste že pri dveh nacionalnih nagradah, Smrekarjevi in Jakopičevi. Komentar?


Presenečen sem, šokiran. Odločali sta dve komisiji za dve področji, obe zelo cenim. Nimam besed. Si to res zaslužim, bi si kdo to zaslužil pred mano? Ne morem še prav dojeti.
 

Kako na likovni sceni danes kotira Jakopičeva nagrada?


Kolikor vem, je ta ob Prešernovi nagradi najuglednejša. V likovnih krogih ima težo, je velika čast. Na njenem seznamu so sama ugledna imena.
 

V primerjavi s seznamom velikih Prešernovih nagrad kaže, da je ažurnejša. Že zgodaj so jo lahko dosegle ustvarjalke, Prešernove ne, Jakopičevo so dobili tudi konceptualno usmerjeni umetniki, ki na Prešernovo še čakajo.


Da, bolj je ažurna.
 

Kaj od vsega, kar počnete, počnete najraje? Je takšno vprašanje sploh smiselno?


Je smiselno, ker so v različnih obdobjih prioritete različne. Skoraj dve desetletji se je, denimo, vlekla doba animiranega filma z Zvonkom Čohom, drugič je bila v ospredju ilustracija. Še prej slikarstvo, v osemdesetih letih.
 

Tedaj so vas uvrstili v trend nove podobe.


Da. Kasneje je bila v ospredju risba, ki je morda v ospredju tudi trenutno, po naravi sem risar. Pa tudi ilustracija, ustvarjanje je dvotirno. Pri ilustracijah se odzivam na naročila, če jih dobim, ko slikam, pa ustvarjam 'tja v en dan'. Uživam v raziskovanju, ki me odpelje iz vsakdanjega življenja. Za animacijo pa ni več časa. Naučiti bi se moral računalniške animacije, ki je v tem času zelo napredovala, pri animaciji si tudi odvisen od drugih ljudi.
 

Kaj lahko pričakujemo na razstavi ob nagradi? Ravno jo postavljate.


Na ogled bodo najnovejša dela iz zadnjih dveh let, nekatera so bila že na ogled v Galeriji Prešernovih­ nagrajencev v Kranju. To so risbe, tudi večjih formatov, improvizirane polivanke. Polijem barvo, pustim, da se posuši, med polivanjem jo tudi preoblikujem z nagibanjem papirja, cedenjem barve v razne smeri, delam tudi s čopičem in roko.

Ko se posušijo, jih gledam, 'kot šlogarica gleda v kavo', in iščem asociativne oblike kot pri Rorschachovem testu. Zatem dorišem figure, ki preobrazijo celoto v neko zgodbo. Navdihujeta me tudi poetika tradicionalnega kitajskega tuša in nepredvidljivost, naključje. Vse ni delo človeških rok, pač pa tudi slučaja, ki je produkt narave.

image
Milan Erič: St. Moritz,tuš in akvarel na platnu, triptih. FOTO: arhiv ZDSLU


Jakopičevi priznanji


Letošnji »mali« Jakopičevi odličji nocoj čakata slikarko in avtorski tandem. Za slikarsko delo ga bo prejela Suzana Brborović, ki deluje v Leipzigu, a velikokrat razstavlja tudi v domači Sloveniji, nazadnje, denimo, na nedavni skupinski razstavi novejšega slikarstva v Moderni galeriji Čas brez nedolžnosti.

Drugo priznanje bo prejel avtorski tandem, v katerem delujeta Nika Oblak in Primož Novak. V več kot poldrugem desetletju skupnega dela sta ustvarila serijo videov, fotografij in multimedijskih del, katerih teme so absurdi vsakdana, konvencije tradicije in popularne kulture ali nasprotja v umetnostnem svetu.


150 let rojstva Riharda Jakopiča


Danes mineva poldrugo stoletje­ od rojstva avtorja številnih ključnih slik izpred stoletja, na katerega se zaradi njegovih umetniških, a tudi organizacijskih sposobnosti pri vzpostavljanju institucij nacionalne umetnosti in teoretičnih pogledov na umetnost velikokrat sklicujejo tudi današnji umetniki na čelu z ZDSLU. Jakopič se je kot najmlajši od osmih otrok rodil 12. aprila 1869 v Ljubljani, v premožni ­trgovski družini v Krakovem.

Jubilejnih razstav za zdaj ni zaslediti. V Narodni galeriji – Jakopič je bil med njenimi ustanovitelji – ta mesec poteka jubilejni program predavanj, predstavitev njegovih del, vodstev in delavnic. Danes sicer programa ne bo, v nedeljo pa bo ob 11. uri vodstvo Rihard Jakopič in njegov čas z Michelom Mohorjem.