Tiskane izdaje
»Tudi barva je imela v mojem delu posebno vlogo, saj sem jo zavestno povzemal iz naravnega istrskega okolja in njeni toplini ostal zvest kot tudi recimo istrskemu stičišču horizonta in neskončne gladine morja, ravnine.«
Iztekla se je še ena umetniška in življenjska pot člana Skupine 53: mladih umetnikov, ki so se davnega 1953. leta prvič predstavili v spodnjih prostorih ljubljanske Moderne galerije z napovedjo, da velja ne le izstopiti iz okvira ustaljene estetike socialnega realizma, temveč tudi iz akademizma, in preseči tradicijo malomeščanskega okolja, odpreti se navzven, poiskati sebi enake sodobnike, vrstnike najmanj v srednjeevropskem prostoru, in ubirati samostojna avtorska pota.
Mire Cetin je že v šestdesetih letih, ko se je kot brkinski rojak, diplomant ljubljanske akademije za upodabljajočo umetnost, vključil tudi v osrednji slovenski prostor kot pedagog – do leta 1986 je vodil Šolo za oblikovanje v Križankah – vnesel duha italijanskih magičnih realistov in morda še campiglijevsko enostavno združitev risbe s figurativno formo v poploščeni projekciji. Tako so v luči magičnega realizma zaživele Cetinove duhovite kombinacije v sestavi motiva, z liriko presenečenja, s somnabulno atmosfero in blagim ugodjem upodobitve: od vertikalnih cipres in antičnih stebrov do horizontalne delitve kopnega z značilno mediteransko arhitekturo od morja in neba.
Cetinov pejsaž so sestavljali še preprosti simboli, kot so črne ženske postave ob vodnjaku, osamljena otroška pojava pred mestno veduto z antičnimi ostanki in portreti z atributi iz intimnega sveta ali socialno opredeljenega okolja. Drug za drugim so se vrstili novi motivi, od istrskega vola boškarina, osamljenega čolna, bleščeče lune, ki osvetljuje primorske vrbe bekače, do mesečnikov – človeških figur na sprehodu po rdečih stopnicah, po strehah in pločniku pred belo mestno arhitekturo s črno zastrtimi okni in rdečim vhodom.
Slikarjeva dosledna redukcija človeškega telesa, tako ženskega kot moškega, je izrazito podrejena dramatičnosti in nelagodnosti prostora: tako je umetnik zaključil svojo statično kontemplacijo v gluhem kriku, ki prereže že zdavnaj ne več sanjarjenju ustrezajočo tišino.
Izjemno zanimiv je bil tudi slikarjev odziv na duha novih pridobitev tehnološke revolucije: to so bile slike, poimenovane Signali, ki jih je slikar predstavil kot grafične razsute in hkrati konstrukcijsko močne vertikalne postavitve z rdeče-, rumeno- ali modrobelimi kroglastimi, tudi tetraedrastimi horizontalnimi oziroma vertikalnimi oznakami. Nemalo se je takrat v takem prostoru pojavila še bela miniaturna figura miloške Venere ali spet značilno opredeljen obmorski pejsaž.
Takemu na videz igrivemu, za kanec grotesknemu videnju sveta je Cetin sledil tudi v nadaljnjih desetletjih, vse do izbranega zadnjega samostojnega retrospektivnega pregleda v pozni jeseni leta 2008 v ljubljanski Bežigrajski galeriji 2.
Pred tem je v več kot petdesetletnem aktivnem obdobju razstavljal v pomembnih razstavnih prostorih na skupinskih razstavah zunaj Slovenije: na Reki, v Zagrebu, Skopju, Splitu, Beogradu, Zadru, Varaždinu, Novem Sadu, Trstu, Pragi, Parizu, Bratislavi, Veroni, Vicenzi, Stockholmu …
