Mona Liza podžiga nacionalna in politična čustva

Številne države zahtevajo vrnitev umetnin, večina neuspešno, tudi Slovenija.

Objavljeno
22. april 2019 06.00
Posodobljeno
22. april 2019 06.00
Ko se je Leonardo leta 1516 preselil v Francijo, je s seboj vzel nekaj svojih slik, med njimi tudi Mono Lizo, ki so do danes ostale tam.
Letošnje leto po vsem svetu, največ v Italiji in Franciji, poteka v znamenju 500-letnice smrti Leonarda da Vincija. Umrl je 2. maja 1519 v Franciji, kjer je tudi njegov grob. Ta renesančni velikan je slikal za italijansko in evropsko plemstvo, delal je za papeže in Vatikan, umrl je pod zaščito francoskega kralja Franca.

Po legendi, ki je krožila stoletja, je 67-letni genij izdihnil dobesedno na rokah takrat 24-letnega kralja, čeprav je zgodovina potrdila, da je ta v trenutku Leonardove smrti jezdil daleč od dvorca Clos Lucé, kjer je prebival v neposredni bližini gradu.

Ko ga je mladi francoski kralj, s katerim sta se spoznala leta 1515 v Rimu, povabil, naj pride živet v Francijo, se je leta 1516 preselil tja in s seboj vzel nekaj svojih slik, med njimi tudi Mono Lizo, ki so do današnjega dne ostale v Leonardovi novi domovini.


Prepir med Rimom in Parizom


Prav zaradi te zapuščine se ob velikem jubileju prepirata Rim in Pariz, spor je političen. Italijanska senatorka in podtajnica za kulturo Lucia Borgonzoni, članica desne Lige, je Macronovi administraciji sporočila: »Leonardo je bil vendar Italijan. Zakaj ne bi vi nam posodili Mone Lize!?« Zagrozila je, da italijanski muzeji francoskim ne bodo posodili del, čeprav sta se francoska vlada in nekdanja italijanska socialdemokratska vlada dogovorili, da bodo italijanski muzeji Louvru posodili Leonardove slike. Francija ob 500-letnici organizira več kot 500 dogodkov, med njimi tudi veliko razstavo v Louvru, zato si prizadeva zbrati vse Leonardove slike. Razstavo bodo odprli jeseni, Louvre pa se na svoji spletni strani ponaša, da je to edini muzej, ki lahko zbere te umetnine in jih doda svoji izjemni zbirki slik in risb italijanskega mojstra. »Res bi rada razumela, zakaj se je italijanski kulturni minister odločil Leonardovo ime izročiti Franciji,« je dejala Borgonzonijeva. Louvre ima skoraj tretjino Leonardovih slik.

Francija bi v zameno za izposojene Leonardove slike italijanskim muzejem posodila slike drugega italijanskega renesančnega mojstra, Raffaella Santija, ob 500-letnici njegove smrti naslednje leto.

Leonardovi obletnici pa se bo Italija poklonila z razstavami v Firencah, Milanu, Torinu ter v toskanski vasi Vinci, kjer se je mojster rodil.

image
Drugega maja bo minilo 500 let od smrti Leonarda da Vincija.


Domoljub ukradel Mono Lizo


Ni prvič, da v zvezi z Leonardom da Vincijem govorijo nacionalna čustva. Huje je bilo leta 1911, ko je bila Mona Liza ukradena iz Louvra prav iz domoljubnih razlogov. Vincenzo Peruggia, nekdanji uslužbenec Louvra, jo je namreč 21. avgusta 1911 vzel iz okvirja, jo zvil in jo pod plaščem odnesel v svoje stanovanje, kjer je bila več kot dve leti. Krajo so opazili šele po 28 urah, vprašanje pa je, ali bi jo tudi takrat kdo zaznal, če Louis Beroud, ki je imel nalogo fotografirati cel Louvre, ne bi videl praznega mesta na steni, kjer naj bi bila Mona Liza.

Kraja je bila deležna velike publicitete, Mona Liza je postala še slavnejša, Vicenza Peruggio pa so prijeli 28 mesecev pozneje, ko je iz domoljubnih razlogov sliko odnesel v Firence, kjer ga je lastnik galerije prijavil policiji. Domoljubje je na italijanskem sodišču štelo kot olajševalna okoliščina in Peruggia je dobil samo leto in 15 dni zapora, pa še to kazen so mu pozneje znižali na sedem mesecev in devet dni. Mona Liza je bila v Italiji razstavljena samo enkrat, leta 1913 po tej patriotski kraji, sicer pa v Louvru visi od leta 1797.

Italijanom je žal, da so takrat sliko dali Franciji. Italijanske oblasti so jo že večkrat zahtevale nazaj, nazadnje leta 2013, ob stoletnici, ko so jo vrnili Franciji. Francija vztrajno zavrača italijanske zahteve.
 

Ugrabljena Liza

Ni prvič, da v zvezi z Leonardom da Vincijem govorijo nacionalna čustva. Huje je bilo leta 1911, ko je bila Mona Liza ukradena iz Louvra prav iz domoljubnih razlogov. Vincenzo Peruggia, nekdanji uslužbenec Louvra, jo je namreč 21. avgusta 1911 vzel iz okvirja, jo zvil in jo pod plaščem odnesel v svoje stanovanje, kjer je bila več kot dve leti.


George Clooney za vračanje


V zvezi s tem, komu pripadajo umetnine Leonarda da Vincija, se oglašajo tudi slavne osebe. Tako je George Clooney, ki je leta 2013 režiral akcijsko dramo Varuhi zapuščine, na promocijski turneji tega filma dejal, da bi Francija Italiji morala vrniti Mono Lizo. Navdihnjen s svojim filmom – ta govori o sedmerici ameriških ljubiteljev umetnosti, ki so med drugo svetovno vojno kot del zavezniške vojske odšli na okupirano ozemlje v zahodno Evropo, da bi iskali in obvarovali umetnine, ki so jih pokradli nacisti, in jih rešili tudi pred zavezniškim bombardiranjem – je tudi izjavil, da bi Velika Britanija morala Grčiji vrniti Partenonske marmorje.
Leta 1943 je bil kot del vojaške zavezniške sestave ustanovljen oddelek MFAA za spomenike, likovno umetnost in arhive, ki so mu pogovorno rekli Monuments Men. Skupina je štela okoli 350 ljudi v vojski, ki je štela milijone borcev. V njej so bili kustosi, galeristi, arhitekti, umetniki ..., večinoma Američani in Angleži, pozneje so se jim pridružili pripadniki trinajstih narodov. Bili so iz najboljših muzejev in univerz, zaljubljeni v umetnost, prestari za vojskovanje, pa vendar so tvegali življenje in ga nekateri tudi izgubili. V prvih mesecih po izkrcanju v Normandiji leta 1944 se je na francoski obali znašlo vsega deset pripadnikov iz skupine. Skupina se je postopno številčno krepila do konca vojne.

Več kot pet milijonov evropskih mojstrovin so nacisti zaplenili, med njimi Michelangela, Leonarda da Vincija, Rembrandta, Vermeerja ... Varuhi so se tudi odločno zavzemali za to, da je treba umetnine vrniti tja, kjer so bile ukradene. Zelo veliko del so rešili, še vedno pa ni najdenih več tisoč umetnin, čeprav niso vse v zasebni lasti, ampak so tudi v javnih zbirkah.


Ostajajo pri besedah


V številnih zahodnih državah, kjer so se po različnih poteh znašli artefakti iz tujih krajev, v velikem številu iz obdobja kolonizacije, občasno razpravljajo o tem, da bi jih bilo treba vrniti tja, od koder izvirajo. Vedo, da bi bilo to prav, a večinoma ostaja zgolj pri besedah, kajti ob doslednem vračanju bi bili mnogi muzeji zelo osiromašeni in s tem tudi prikrajšani za obiskovalce. O tem so pred dnevi prvič razpravljali ministri za kulturo 16 nemških zveznih držav. Podpisali so dokument o vrnitvi artefaktov, ki so v javnih zbirkah in so bili odtujeni v nekdanjih kolonijah, toda vprašanje je, kdaj se bo to začelo dogajati v praksi.

K razpravi o tem jih je spodbudil francoski predsednik Emmanuel Macron, ko je leta 2017 med obiskom v Burkini Faso izjavil, da bo Francija vrnila v matične države predmete, ki so v francoskih muzejih. Tako kot v Franciji so tudi v nemških javnih zbirkah številni eksponati, prineseni iz Afrike v času kolonializma. Muzeji v Nemčiji pa nimajo samo eksponatov iz nemških kolonij, ampak tudi iz kolonij drugih evropskih narodov, ki so jih pridobili z odkupom ali kot darilo. Etnološki muzej v Berlinu ima drugo največjo zbirko iz bronaste dobe, prineseno iz Beninskega cesarstva. Večjo ima le Britanski muzej. Ko je Nigerija zahtevala vrnitev beninskih eksponatov, je Britanski muzej odgovoril, da jih lahko le posodi. Podobno so odgovorili iz muzeja Victoria & Albert, iz katerega so na zahtevo Etiopije za vrnitev nakita in rokopisov iz utrdbe Magdala odgovorili, da privolijo le v dolgoročno izposojo.

Podobne razprave potekajo tudi v drugih nekdanjih kolonialističnih državah, kot sta Belgija in Nizozemska. V zbirki muzeja Quai Branly v Parizu je okoli 70.000 predmetov iz podsaharske Afrike. Če bi jih vrnili v skladu s poročilom, ki ga je naročil Macron, bi to lahko za vedno spremenilo podobo svetovnih muzejev, glede na to, da je vsaj 90 odstotkov afriške kulturne dediščine zunaj Afrike. Po priporočilu uprav muzejev naj bi vrnili samo tiste predmete, ki so bili vzeti s silo ali na nepošten način med kolonialističnim obdobjem, ki je trajalo od poznega 19. stoletja do leta 1960.

Seveda pa se ob tem zastavlja tudi vprašanje, koliko bi bila varna vrnjena kulturna dediščina v azijskih in afriških državah, kjer divjajo vojne in ni denarja za vzdrževanje, marsikje pa tudi ne spoštljivega odnosa do lastne preteklosti.


Dela iz slovenske Istre v Italiji


Tudi umetnin, ki so jih Italijani leta 1940 odnesli iz slovenske Istre – iz koprskih, piranskih in izolskih muzejev, cerkva in samostanov – najbrž ne bo nikoli več v Sloveniji. Za zdaj je na seznamu 97 umetnin, ki jih je Slovenija že večkrat zahtevala nazaj, a seznam ni dokončen. Na njem so predvsem umetnine, za katere obstaja dokumentacija o izvoru, umiku s prvotnih lokacij, o njihovi hrambi v Italiji ... Italija jih Jugoslaviji oziroma Sloveniji ni vrnila zato, ker so bili Koper, Piran in Izola po mirovni pogodbi iz leta 1947 vključeni v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja (Jugoslavija), ki je obstajalo od leta 1947 do 1954, poznejša pogajanja pa niso obrodila sadov. Pri tem ni pomagalo sklicevanje na to, da umetnine pripadajo ljudem in krajem, kjer so nastale, da so sestavni del tamkajšnjega duhovnega okolja, in tudi ne sklicevanje na mednarodnopravne dokumente, kot so mirovna pogodba, londonski memorandum iz leta 1954, osimski sporazumi iz leta 1975 in mednarodne konvencije o vračanju kulturnih dobrin na izvorno mesto. Že mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 je določala, da mora ta Jugoslaviji vrniti premoženje in arhivsko gradivo, odneseno z območja, ki ga je leta 1941 okupirala, kulturne dobrine z ozemlja, odstopljenega Jugoslaviji, pa tudi predmete in arhive s tega ozemlja, ki jih je po prvi svetovni vojni prejela od Avstrije in Madžarske.

image
Med umetninami, ki jih Italija noče vrniti Sloveniji, je olje na platnu iz leta 1517 Prihod podestata Sebastiana Contarinija v koprsko stolnico, katerega avtor je Vittore Carpaccio.


Italijani so umetnine iz obmejnih krajev, tudi z današnjega hrvaškega in italijanskega ozemlja, umaknili pred morebitnim letalskim bombardiranjem. Umik pred vojnim uničenjem sta narekovala italijanska zakona iz let 1939 in 1941, nad selitvijo pa je bdela spomeniškovarstvena služba. Najprej so jih odpeljali v vilo zadnjega beneškega doža Manina v Passarianu v Furlaniji, kjer je danes galerija, po kapitulaciji Italije leta 1943 pa v varnejše kraje globlje v Italijo, nekatere pa so vrnili lastnikom. Vsako umetnino so dokumentirali. Takratni ravnatelj videmskega muzeja Carlo Someda de Marco, ki je v dnevnik zapisoval, kaj se dogaja z odvzetimi umetninami, je ob koncu vojne 25. maja 1945 dnevnik končal z željo, da bi rad dočakal dan, ko bodo umetniška dela, ki jih je pred vojno umikal z izvornih mest, tja vrnjena v imenu miru in svobode.

Danes so te umetnine shranjene v Rimu, so katalogizirane in restavrirane. Del smo jih lahko leta 2014 videli na razstavi v muzeju Sartorio v Trstu.