Na ogled mojstrovine nepodkupljivega opazovalca sveta
Albrecht Dürer: Na ogled je več kot 200 del največjega umetnika evropske renesanse severno od Alp
Odpri galerijo
Kustos razstave Christof Metzger pred Dürerjevo sliko Poklon Svetih treh kraljev Foto Milan Ilić
Dunajska Albertina do 6. januarja 2020 gosti eno od vidnejših jesenskih razstav z naslovom Albrecht Dürer.
Pred kratkim nam je 64-letni direktor Albertine Klaus Albrecht Schröder, delovno mesto je zasedel leta 1999, zaupal, da pred letom ali dvema ni vedel, ali mu bo avstrijski zvezni minister za kulturo letos podaljšal pogodbo. Zaradi tega je pred odhodom načrtoval veliko poslovilno Dürerjevo razstavo. »Če bi vedel, da bom ostal direktor, bi jo pripravil leta 2021, ko bo 550. obletnica Dürerjevega rojstva. Vendar to ni tako pomembno. Dürer je tako velik umetnik, da njegovih razstav ni treba povezovati z obletnicami,« je poudaril Schröder.
Dunaj je logična izbira za prikaz del genialnega renesančnega umetnika, saj je prav v Albertini največja in najpomembnejša zbirka njegovih risb in akvarelov, skupno 140. Med njimi najdemo kultne umetnine, kot so Poljski zajec, Krilo zlatovranke in Roke v molitvi. Na razstavi so na ogled še številne druge slike, na primer oljne slike iz drugih znanih muzejev, kot so Poklon Svetih treh kraljev iz galerije Uffizi v Firencah, Sveti Hieronim iz Narodnega umetnostnega muzeja Antiga v Lizboni, Slika golobradega moškega z baretko iz madridskega muzeja Prado, Deset tisoč vojakov mučencev je Albertini posodil dunajski Umetnostnozgodovinski muzej.
Ena od mojstrovin Dürerjeve umetnosti na papirju je akvarel Velika ruša iz leta 1503, ki ga hrani Albertina. To je primer enega izmed njegovih postulatov, ki so bili objavljeni po njegovi smrti leta 1528 v Štirih knjigah o človeških proporcih. Dürer v njih piše, da je najvišjo stopnjo umetnosti mogoče doseči le s posnemanjem narave. »On pokaže celo tisto, česar ni mogoče prikazati ... ogenj, žarke svetlobe, nevihte ...« je ob novici o smrti nürnberškega umetnika napisal Erazem Rotterdamski.
Presenetljiv umetniški preludij je Albrecht Dürer pokazal že leta 1484, ko je bil star komaj trinajst let. Tedaj je naredil Avtoportret trinajstletnika, ki ga varuje Albertina in si ga lahko ogledamo na tej razstavi. Albertina redko razstavi občutljive risbe in podobna dela na papirju. Če si želite ogledati originalnega Dürerjevega zajca in druga njegova kultna dela (na primer botanična akvarela Perunika ter Skrečnik in šmarnica), izkoristite priložnost.
Dürer se je učil slikarstva v drugi polovici osemdesetih let 15. stoletja v slikarski delavnici Michaela Wolgemuta. Vajeniška pot ga je najprej odpeljala v Colmar, kjer se je v tiskarni bratov Schongauer seznanil z umetnostjo tiskanja. Domnevajo, da je bila Dürerjeva naslednja postaja Basel, kjer je pridobil dodatna znanja v tiskani grafiki in knjižnih ilustracijah.
Po vrnitvi v Nürnberg se je leta 1494 poročil z Agnes Frey. Risba Moja Agnes, ki je nastala tistega leta, je na ogled v Albertini. V rodnem kraju se je družil s humanističnimi intelektualci. Med letoma 1495 in 1498 je živel v Padovi in Pavii. V Italiji se je učil umetniškega prikaza po idealih antike. Velikokrat je risal akte po živih modelih. Ustvarjal je majhne in velike študije narave. Od leta 1498 je uporabljal svoj prepoznavni monogram AD, ki je postal njegov »zaščitni znak« – s tem se je poskusil zaščititi pred plagiati. Tistega leta je dokončal tudi izjemno serijo lesorezov Apokalipsa.
Dürer je svoj zgodnji uspeh in slavo gradil na tisku, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja doživel skokovit vzpon. Oljne slike niso bile njegovo glavno izrazno sredstvo, ker je z njimi zaslužil malo denarja – tiskana grafika je bila veliko donosnejša. Hkrati je uvidel, da umetniških kolegov ne more navdušiti zgolj z grafičnimi deli. Če se je hotel uveljaviti kot slikar, je moral dokazati mojstrsko obvladovanje barv.
Po vrnitvi s potovanja po Benetkah leta 1506 je prejel številna prestižna naročila. Delal je oljne slike za vodilnega kneza Saške, za patricije iz Nürnberga in premožne ljudi iz drugih krajev. Za cesarja Maksimilijana I. Habsburškega je delal od leta 1512 do cesarjeve smrti leta 1519. Od Maksimilijanovega naslednika, Karla V., je Dürer prejemal dosmrtno rento.
Od leta 1520 do 1521 je živel na Nizozemskem. Sledilo je obdobje umetniške utrujenosti, a mu je kljub temu uspelo dokončati nekaj odličnih portretov. V zadnjem desetletju življenja je končal štiri pisna dela: o matematiki in geometriji, arhitekturi, umetniških proporcih in slikarskem pouku. Prvi dve sta bili natisnjeni leta 1525, knjiga o proporcih kmalu po njegovi smrti leta 1528, učbenik pa je ostal rokopisni fragment.
Pred kratkim nam je 64-letni direktor Albertine Klaus Albrecht Schröder, delovno mesto je zasedel leta 1999, zaupal, da pred letom ali dvema ni vedel, ali mu bo avstrijski zvezni minister za kulturo letos podaljšal pogodbo. Zaradi tega je pred odhodom načrtoval veliko poslovilno Dürerjevo razstavo. »Če bi vedel, da bom ostal direktor, bi jo pripravil leta 2021, ko bo 550. obletnica Dürerjevega rojstva. Vendar to ni tako pomembno. Dürer je tako velik umetnik, da njegovih razstav ni treba povezovati z obletnicami,« je poudaril Schröder.
Albrecht Dürer: Poljski zajec (Feldhase), 1502
Fotografiji Albertina
Fotografiji Albertina
Dunaj je logična izbira za prikaz del genialnega renesančnega umetnika, saj je prav v Albertini največja in najpomembnejša zbirka njegovih risb in akvarelov, skupno 140. Med njimi najdemo kultne umetnine, kot so Poljski zajec, Krilo zlatovranke in Roke v molitvi. Na razstavi so na ogled še številne druge slike, na primer oljne slike iz drugih znanih muzejev, kot so Poklon Svetih treh kraljev iz galerije Uffizi v Firencah, Sveti Hieronim iz Narodnega umetnostnega muzeja Antiga v Lizboni, Slika golobradega moškega z baretko iz madridskega muzeja Prado, Deset tisoč vojakov mučencev je Albertini posodil dunajski Umetnostnozgodovinski muzej.
Skozi znanje do umetnosti
Albrecht Dürer (1471–1528) je bil virtuoz v različnih slikarskih tehnikah. Christof Metzger, strokovnjak za njegov opus in glavni kustos Albertinine zbirke grafične umetnosti (in seveda kustos sedanje razstave), je povedal, da je ohranjenih približno 100 Dürerjevih slik, okoli 300 grafičnih del (bakrorezi, suhe igle, radiranke, lesorezi) in skoraj 1000 risb. Umetnikova zapuščina vsebuje tudi veliko njegovih spisov, umetniško-teoretskih tekstov, pesmi, filozofskih esejev, potopisov, pisem ... Dürer je bil umetnik in intelektualec, čigar delo ni temeljilo zgolj na spretnosti risanja ali slikanja, temveč tudi na splošni izobrazbi. Direktor Schröder je poudaril, da je bil edinstveni umetnik tudi zato, ker je gledal naravo brez predsodkov, realistično. »Bil je nepodkupljiv opazovalec.«Ena od mojstrovin Dürerjeve umetnosti na papirju je akvarel Velika ruša iz leta 1503, ki ga hrani Albertina. To je primer enega izmed njegovih postulatov, ki so bili objavljeni po njegovi smrti leta 1528 v Štirih knjigah o človeških proporcih. Dürer v njih piše, da je najvišjo stopnjo umetnosti mogoče doseči le s posnemanjem narave. »On pokaže celo tisto, česar ni mogoče prikazati ... ogenj, žarke svetlobe, nevihte ...« je ob novici o smrti nürnberškega umetnika napisal Erazem Rotterdamski.
Dürerjeva Orlica in obiskovalci v Albertini Foto Milan Ilić
Presenetljiv umetniški preludij je Albrecht Dürer pokazal že leta 1484, ko je bil star komaj trinajst let. Tedaj je naredil Avtoportret trinajstletnika, ki ga varuje Albertina in si ga lahko ogledamo na tej razstavi. Albertina redko razstavi občutljive risbe in podobna dela na papirju. Če si želite ogledati originalnega Dürerjevega zajca in druga njegova kultna dela (na primer botanična akvarela Perunika ter Skrečnik in šmarnica), izkoristite priložnost.
Tiskana umetnost donosnejša od oljnih slik
Albrecht Dürer se je rodil leta 1471 v Nürnbergu. Risanja se je najprej učil pri očetu zlatarju, ki je bil nadarjen risar. Pri njem se je učil tudi obdelave plemenitih kovin, vendar je to opustil, da bi postal slikar. So mu pa kovinarske veščine pozneje koristile, ko se je izkazal kot umetnik bakroreza.Dürer se je učil slikarstva v drugi polovici osemdesetih let 15. stoletja v slikarski delavnici Michaela Wolgemuta. Vajeniška pot ga je najprej odpeljala v Colmar, kjer se je v tiskarni bratov Schongauer seznanil z umetnostjo tiskanja. Domnevajo, da je bila Dürerjeva naslednja postaja Basel, kjer je pridobil dodatna znanja v tiskani grafiki in knjižnih ilustracijah.
Po vrnitvi v Nürnberg se je leta 1494 poročil z Agnes Frey. Risba Moja Agnes, ki je nastala tistega leta, je na ogled v Albertini. V rodnem kraju se je družil s humanističnimi intelektualci. Med letoma 1495 in 1498 je živel v Padovi in Pavii. V Italiji se je učil umetniškega prikaza po idealih antike. Velikokrat je risal akte po živih modelih. Ustvarjal je majhne in velike študije narave. Od leta 1498 je uporabljal svoj prepoznavni monogram AD, ki je postal njegov »zaščitni znak« – s tem se je poskusil zaščititi pred plagiati. Tistega leta je dokončal tudi izjemno serijo lesorezov Apokalipsa.
Albrecht Dürer: Velika ruša (Das große Rasenstück), 1503
Dürer je svoj zgodnji uspeh in slavo gradil na tisku, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja doživel skokovit vzpon. Oljne slike niso bile njegovo glavno izrazno sredstvo, ker je z njimi zaslužil malo denarja – tiskana grafika je bila veliko donosnejša. Hkrati je uvidel, da umetniških kolegov ne more navdušiti zgolj z grafičnimi deli. Če se je hotel uveljaviti kot slikar, je moral dokazati mojstrsko obvladovanje barv.
Po vrnitvi s potovanja po Benetkah leta 1506 je prejel številna prestižna naročila. Delal je oljne slike za vodilnega kneza Saške, za patricije iz Nürnberga in premožne ljudi iz drugih krajev. Za cesarja Maksimilijana I. Habsburškega je delal od leta 1512 do cesarjeve smrti leta 1519. Od Maksimilijanovega naslednika, Karla V., je Dürer prejemal dosmrtno rento.
Od leta 1520 do 1521 je živel na Nizozemskem. Sledilo je obdobje umetniške utrujenosti, a mu je kljub temu uspelo dokončati nekaj odličnih portretov. V zadnjem desetletju življenja je končal štiri pisna dela: o matematiki in geometriji, arhitekturi, umetniških proporcih in slikarskem pouku. Prvi dve sta bili natisnjeni leta 1525, knjiga o proporcih kmalu po njegovi smrti leta 1528, učbenik pa je ostal rokopisni fragment.
