Nagrada Prešernovega sklada: Aleksij Kobal, slikar

Nagrado prejme za razstavi Nocturno v razstavišču Monfort in Območje zajetja v Bežigrajski galeriji.
Objavljeno
05. februar 2016 19.32
Jelka Šutej Adamič
Jelka Šutej Adamič

Aleksij Kobal (Koper, 1962) je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral leta 1986 pri prof. Janezu Berniku, podiplomski študij iz slikarstva pa je zaključil leta 1993 pri prof. Metki Krašovec. Ob številnih samostojnih in skupinskih razstavah je za likovno ustvarjanje prejel več nagrad in priznanj (leta 1977 Plečnikovo nagrado za grafično oblikovanje na srednji šoli in leta 1995 veliko nagrado majskega salona).

Da bo umetnost njegova življenjska pot, je ugotovil takrat, ko je bila potreba po interpretaciji vidnega in slišnega premočna. Če ne bi mogel neprenehoma opisovati ali kakorkoli drugače interpretirati sveta, bi najbrž zblaznel. »Umetnost je sposobnost izražanja, ki z nadarjenostjo nima nobene zveze. Nadarjenost je samo privlačna frnikola, ki pokriva zapleten vhod v človeško podzemlje,« je pred leti odgovarjal za medije.

Delo slikarja Aleksija Kobala je prešlo več etap, ki jih avtor organizira v posamezne slikarske cikle, njegova razstavna biografija pa je povezana predvsem s programi Galerije Equrna in Bežigrajske galerije v Ljubljani ter Obalnih galerij v Piranu.

Kobal vedno rad eksperimentira, znana so njegova platna, na katera je vnašal zrcala in postopek jedkanja. Zanimalo ga je namreč zrcaljenje stvarnosti v človeku oziroma umetnost kot zrcaljenje navzven. Andrej Medved je ob eni od Kobalovih razstav med drugim zapisal: »Kobalove podobe so v resnici vprašanje in spraševanje o poslanstvu umetnine v sodobnem svetu. Kaj naj umetnost proizvaja, o čem naj sploh še govori, kaj naj še upodablja?«

»Ogledalo je sprva vstopilo v moj likovni prostor le kot eden od številnih materialov, toda tisti trenutek, ko je ogledalo postalo del slike, sem se preveč zavedel njegovega odseva,« je umetnik sam komentiral vnos zrcal in dodal, da je na to zelo vplivala knjiga Jureta Mikuža Zrcaljene podobe.

Vladimir P. Štefanec je ob Kobalovi razstavi Območje zajetja v Bežigrajski galeriji dejal, da so razstavljene slike »elegantne, pretanjeno estetske, po vzdušju pa prejkone trpke, resignirane, žalobne. Kot bi gledali avtorjev odgovor na vprašanje, kam je človeštvo prišlo, zašlo, kje se je znašlo,« je zapisal. Veliko razstavo je imel Kobal tudi v razstavišču Monfort Portorož (2012).

»Šarmanten, prijazen in še vedno privlačen godrnjač in večni dvomljivec,« kakor je znal umetnik označiti samega sebe, v prostem času najraje nabira gobe in beluše, ukvarja se s pohodništvom. Ima svojo spletno stran, ki je opremljena tudi z zvočnimi posnetki iz njegovega glasbenega obdobja, ko je aktivno igral v skupini The stroj, dodani pa sta tudi dve manj poznani zvočni kompoziciji, nastali iz zvokov vagonske cisterne, ki sta jo s Primožem Oberžanom predelala v najbrž največji (in najtežji) glasbeni inštrument na svetu.

Vprašali smo ga, če je nagrade vesel. »V hipu pomislim, kdo bi lahko bil tisti, ki se je ne bi veselil. Ja vesel sem je. Predvsem zato, ker nagrad ne pojmujem kot ujčkanje lastnega ega, temveč kot dobro popotnico za nadaljnje delo. V svojem opusu pa sem najbolj ponosen na to, da se nikoli nisem ujel v estetiziranje lastnega enoumja. Kljub temu, da to, kar sem izrekel, ne drži povsem in je kar nekaj podob zdrknilo v samopašnost preigravanja ustaljenih vzorcev, spoštujem v resnici samo lastno voljo do privzgajanja samokritičnosti.