Tiskane izdaje
Večinoma grafike in multipli, a tudi številni unikati, gvaši, akvareli in risbe, celo utrinek iz ključnega predvojnega obdobja in – za nameček – prestreljena litografska matrica, ki je rezultat svojevrstnega »performansa«. Tak je domet razstave Salvador Dalí; Recepti za nesmrtnost, najnovejše etape v ciklu predstavitev klasikov zahodne umetnosti minulega stoletja v Galeriji-Muzeju Lendava.
Nesmrtnost je večna tema umetnosti, Salvador Dalí (1904–1989), katerega dosežki že dolgo razdvajajo javnost – po eni strani gre za ključnega evropskega nadrealista, ki se je odzival na Freudovo psihoanalizo ali Einsteinovo relativnostno teorijo, po drugi za zagovornika Francovega režima, neutrudnega samopromotorja in enega emblemov skomercializiranosti umetnosti –, pa je svoje nauke o nesmrtnosti pospravil kar v kovček, ki ga je mogoče na Lendavskem gradu občudovati iz oči v oči.
Predvsem povojni cikli
Kovček iz leta 1973, iz Dalíjevih poznih let, ko ga je od smrti ločilo še dobro poldrugo desetletje, je svojevrsten dedič znamenitega kovčka Marcela Duchampa z nazivom Boîte-en-valise iz let 1935-41 in ni najpriročnejši. Ni majhen, izdelan je iz pleksi stekla in opremljen z ročajem v obliki telefonske slušalke ter ključavnicama v obliki ocvrtih jajčk na oko, v njem pa je dovolj prostora za serijo grafik Deset receptov za nesmrtnost, tudi takšnih v obliki zgibanke, na katerih je po besedah avtorice zapisa v katalogu dr. Marjete Ciglenečki povezal znanstvena spoznanja, povezana s težnjo po nesmrtnosti.
Eno zanimivejših, v Lendavi je dostopna v obliki male instalacije v vitrini, je, denimo, utemeljil na binakularni metodi združevanja podob v človeških možganih, to pa le dve leti pred smrtjo Francisca Franca povezal še s svojim političnim prepričanjem in grafiko naslovil Stereoskopska nesmrtnost monarhije (tudi Nesmrtna monarhija). Seveda pa ga je zanimala predvsem njegova lastna nesmrtnost. Del cikla je tudi grafika Nesmrtnost Dalínusa Galaea z motivom hrošča, pri čemer oznaka Dalínus Galae ni nadrealistično izmišljena, pač pa je nekega entomologa ob odkritju izsušenega, a še nesistematiziranega hrošča uspel prepričati, da mu je nadel ime po njem samem in Gali, znameniti ženi in muzi, ki jo je »prevzel« od njenega prvega moža, nadrealističnega pesnika Paula Éluarda.
Navdih književnih del
Izbor razstave, ki zaseda niz grajskih dvoran, te sicer popelje predvsem skozi njegove povojne cikle, a je dostopen tudi unikat iz klasičnih let nadrealizma. Perorisba z eno njegovih študij za pohištvo iz leta 1934, ki je bilo med drugim leto poroke z Galo in leto njegovih razstav s spremnimi ekscesnimi nastopi v New Yorku, ki so povzročili pravo senzacijo. Istočasno tudi leto, ko so ga pariški nadrealisti, večinoma levičarji, izključili iz lastnih vrst, na kar se je odzval z značilnim stavkom: »Jaz sam sem nadrealizem«.
Glavnina povojnih del na razstavi ima literarno ozadje. Dalíja je književnost trajno navdihovala, v povojnih desetletjih je bil deležen neštetih naročil za ilustracije in bil tudi sam potopljen v lastno bibliofilsko knjižnico. Na razstavi so zastopani litografije iz Don Kihota iz leta 1957, serija barvnih lesorezov Trirogeljnik iz leta 1959, Nadrealistična Tavromahija v akvatinti in suhi igli iz let 1966/67, v ozadju katere sta Tavromahiji Picassa in Goye, Alica v čudežni deželi v jedkanici iz leta 1969, ki je predstavljena tudi s predlogo v gvašu, litografska upodobitev operne predstave Carmen iz leta 1970 in Mojzes in monoteizem iz let 1973/74, ki je znova zastopan tudi z objektom. Grafike, ki jih je povezal s Freudovim zapisom Mož Mojzes in monoteistična religija iz leta 1939, je namreč Dalí znova dal vstaviti v kovček, tokrat z razkošnim posrebrenim reliefom, povzetim po znamenitem Michelangelovem Mojzesu v Rimu. Celoto je naslovil Mojzes in monoteizem.
Dalíju je bila blizu mistika starodavnih časov, kar v izboru ilustrira perorisba Kristus sv. Janeza od Križa iz leta 1951, ki se nanaša na tega znamenitega španskega karmeličanskega mistika iz 16. stoletja, razstava, dostopna do zadnjega dne v oktobru, pa seveda ponuja še marsikaj. Ob unikatih in grafikah spremljaš še manjši izbor drugih multiplov, tapiserij in plakatov, kronološko pa izbor zaključuje akvarel iz leta 1978 Dve mehki uri, ki obiskovalcu ponudi še mali stik z znamenitim Dalíjevim motivom deformirane ure, »staljenega« časa, ki ga že dolgo povezujejo z njegovim interesom za Einsteina, sam pa ga je banalno razlagal kot inspiracijo, ki mu jo je ponudil stopljeni sir.
Zanimive redkosti
Razstava ne govori le o Dalíju kot takem, pač pa tudi o zbirateljstvu. Prav vse, kar je na ogled, tako kot ob minulih lendavskih razstavah Pabla Picassa, Francisca Goye in Joana Mirója izhaja iz lasti nemškega galerista in zbiratelja Richarda H. Mayerja, iz fonda njegovih Kunstgalerien Böttingerhaus v Bambergu. Po besedah kustosa muzeja Dubravka Baumgartnerja pripada Mayer generaciji, ki je še temeljito doživela Dalíjev čas, poznal ga je osebno, sodeloval z njegovim uradnim zastopnikom in sam dosegel njegovo ekskluzivno zastopanje v Nemčiji.
Ta pozicija mu je omogočila tudi pridobitev zanimivih redkosti, ki zdaj gostujejo v Lendavi. Denimo unikatnega odtisa uničene matrice po koncu tiska regularne serije (kot dokaz konca naklade, kar je pri neštetokrat, tudi posthumno ali nelegalno natisnjenih Dalíjevih grafikah vsekakor zanimivo) ali pa grafične matrice, ki odraža povojni interes Dalíja za vzporedne tokove. Med drugim se je doseganja svojevrstnih »tašističnih« učinkov ob ustvarjanju omenjene serije Don Kihot lotil s strelskim »performansom«. Na litografske matrice je streljal z naboji, napolnjenimi z barvo, ob tem pa se razglasil za izumitelja buletizma (po francoski besedi boule, krogla).
Predstavitev Dalíja v mali Lendavi je najtehtnejša v Sloveniji doslej. V Ljubljani smo lahko v zadnjem obdobju videli zasebno razstavo njegovih nepodpisanih odtisov in se čudili vztrajnosti Finančne uprave Republike Slovenije, ki je skušala zarubljen ponaredek Dalíjeve slike na javni dražbi prodati po izklicni ceni 41.000 evrov, ki je temeljila na oceni spornega in zdaj bivšega sodnega cenilca Janeza Mesesnela. Furs je vztrajal kljub opozorilom v medijih, dražba je bila seveda neuspešna, pristnost slike pa kasneje tudi dokončno ovržena.
