Nejc Prah: »Svoje stvari sem delal zvečer, popoldne, konec tedna«

Javni prostor se je preselil na internet, ki je zgrajen iz oblikovanja

Objavljeno
02. februar 2020 21.00
Posodobljeno
02. februar 2020 21.00
Nejc Prah plakat razume kot komunikacijsko sredstvo in ne kot produkt za prodajo.
Foto Jože Suhadolnik
Nejc Prah (1989) je letošnji dobitnik nagrade Prešernovega sklada za oblikovalske dosežke v zadnjih treh letih. »Prahov grafični jezik je fascinanten hibrid ilustracije, tipografije in fotografije. Z njim virtuozno pretvarja ideje v vidna sporočila, ki prehajajo med oblikovanjem in umetnostjo,« so zapisali v utemeljitvi.



Že kot učencu na osnovni šoli Škofljica so mu bile blizu likovne vsebine, rad je risal, izdeloval šolske plakate. »Te stvari so me vedno pritegnile. Veliko sem risal, nikoli pa nisem bil posebej talentiran, bil sem nekoliko boljši od povprečja. Na gimnaziji Poljane smo imeli temnico in oblikovalski krožek. Ves čas sem visel v temnici. Kasneje sem začel risati grafite, kar je v bistvu podobno oblikovanju. Ni mi šlo posebej dobro, pa tudi na Škofljici ni bilo infrastrukture za grafite, nisem imel svoje tolpe, ni bilo pogojev. Profesorica na gimnaziji mi je svetovala, naj grem študirat oblikovanje, prej res nisem vedel, kaj bi počel v življenju. Malo sem razmišljal o arhitekturi, a me ni posebej zanimala. Prvo leto nisem bil sprejet na akademijo. Nisem bil pripravljen. V drugo mi je uspelo. Takoj sem ugotovil, da je to zame. Na fakulteti sem bil zelo aktiven in priden,« se spominja Prah. Bil je prva generacija študentov, ki so končali študij po bolonjskem programu.

image
Nejc Prah nagrajenec Prešernovega sklada 2019 30.1.2020 Ljubljana Slovenija [Nejc Prah,nagrajenci,Prešernov sklad,Ljubljana,Slovenija] Foto Jože Suhadolnik


»Oddelek na ALU je dober, dal mi je dobro podlago. Morda so tri leta študija premalo, kljub temu dobiš osnovo za magisterij, kjer se začneš razvijati in specializirati. Želel sem v tujino, akademija takrat še ni imela magisterija. Želel sem si na Nizozemsko ali v Ameriko, kjer me je zanimal le Yale, ker imajo bolj specifičen program, bolj evropski. Nizozemska je bližje in bolj poceni, a me niso sprejeli. Na koncu sem bil sprejet na Yale, izšlo se je najbolje možno.«​
 

Forma in vsebina


Po zaključku magistrskega študija na Yale University School of Art se je preselil v New York, kjer je delal za Bloomberg Businessweek. »V mestu New Haven, kjer je Yale, se ne dogaja prav veliko. To je v redu, ker se lahko bolj posvetiš študiju. Tisti dve leti sem bil priden. Saj so bili tudi žuri, vendar niso dolgo trajali. Družabno življenje ni bilo nič posebnega. Se je pa toliko več dogajalo okoli oblikovanja. Gre za kvaliteten študij, ki ti veliko dá, imajo močen program z jasnimi cilji. Točno se ve, kaj hočejo od tebe.« Magistriral je z izjemno serijo plakatov, za katero je prejel nagrado TDC Tokyo grand prix. Profesorji so mu večkrat omenili, da je v njegovih stvaritvah zaznati vplive poljskega plakata. »Poljski plakat je že dolgo mrtev, a so naši profesorji z ALU to študirali. Morda sem bil izpostavljen njihovemu vplivu. Večina mojih specifik ni bila povezana s tem, od kod sem, temveč, kdo sem.«

image
Naslovnica New Yorker Foto osebni arhiv avtorja


​Za njegov ustvarjalni slog pogosto pravijo, da postavlja formo pred vsebino. »To mi gre malo na živce. Nekdo je to nekje zapisal in zdaj vsi ponavljajo. Včasih to drži, ampak je odvisno od konteksta projekta. Če oblikuješ, ne vem, neko tablo za reševalce na urgenci, levo za operacije in desno za mavec in rentgen, mora biti to neposredno. To je vsebina, ki mora biti čim bolj jasna in logična, ker je tvoja naloga specifična. Če pa delaš plakat, na katerem morata biti ime in datum, si lahko več privoščiš. Med formo in vsebino seveda lahko pride do nasprotja, a pri meni ga ni, saj se natanko zavedam, kaj vse si lahko privoščim.«​
 

Selitev v Slovenijo


Med njegove odmevnejše projekte sodi 33. grafični bienale, ki se ga je lotil v obdobju selitve iz ZDA v Slovenijo, kjer je pred pol leta ustanovil lastni studio. »Grafični bienale je bil eden mojih večjih projektov. Bil je bolj strikten, bolj klasičen in enostaven, ker je moral ves čas nekaj komunicirati. Je pa res, da sem večinoma izbiral in iskal projekte, ki so mi ponujali več svobode. Treba se je zavedati, da tudi s formo komuniciramo, nekaj je lahko bolj živo, bolj mrtvo, špičasto ali okroglo, vse to komunicira. Vem, da barve delujejo. Barve so vedno neki adut, tudi minimalizem je adut v okolju, ki je nasičeno, simboli so adut.«

image
MGLC Ježek: Minimalizem je adut v nasičenem okolju.
Foto Klemen Ilovar


Živimo v času, ko večina komunikacije poteka prek spleta. »V tem smislu je plakat sam po sebi mrtev, vsaj v primerjavi s tem, kar je včasih bil. Je pa res, da je v Ljubljani še vedno veliko plakatov. Vsak dan se s kolesom vozim skozi center in dejansko z njih izvem, kaj se dogaja. V New Yorku, na primer, jih je bistveno manj, pa še ti so samo zato, ker so kul. Pri nas še imajo neko vlogo v javnem prostoru, niso pa več tako nujni kot nekoč. Plakat pač ni več edini medij. Če imaš koncert, ga promoviraš na facebooku, instagramu in twitterju, šele potem pride na vrsto plakat. Zato je tudi lahko malo bolj sproščen. Meni je plakat všeč predvsem kot komunikacijsko sredstvo, ne kot produkt za prodajo.«​
 

Lasten studio


Nejc Prah pravi, da je šele začel delati, zdaj, ko je odprl lasten studio. »Najprej sem študiral, potem sem delal za Bloomberg. Svoje stvari sem delal zvečer, popoldan, konec tedna. Kolikor se mi je pač ljubilo ob službi, in ljubilo se mi je vedno manj. Vedel sem, da bom nekoč šel na svoje.« Nedavno se je podal tudi v oblikovanje pohištva in izdelal svojo prvo nočno omarico. »Vsak mesec, dva bi rad ustvaril kakšen kos. Sem del ekipe ustvarjalcev, imam fotografa, produktnega oblikovalca, ilustratorja, programerja, sedem nas je, bili smo sošolci na faksu. Vsi smo se vrnili v Ljubljano iz tujine, mogoče bomo združili moči in kaj naredili skupaj. Trenutno me zanimajo projekt, kot so celostne podobe podjetij. Danes se podjetja vedno bolj zavedajo pomena oblikovanja, včasih tega zavedanja ni bilo.«

V zadnjem času je grafično oblikovanje kot panoga pridobilo legitimnost in prepoznavnost. »Z njim smo ves čas v stiku, v interakciji. Ko gledamo v telefon, vse to je oblikovanje. Včasih je imela podobno vlogo arhitektura. Nekoč so umetniki med seboj komunicirali po kavarnah, danes pa se je javni prostor preselil na internet, ki pa je zgrajen iz oblikovanja. Morda ljudje zaradi tega najbolje razumejo grafično oblikovanje.«
»Večina mojih specifik ni bila povezana s tem, od kod sem, temveč, kdo sem.«