Neki Anže in »proklete grablje«

Volilne obljube so za karikaturiste obljubljena dežela iz generacije v generacijo.
Objavljeno
04. junij 2018 14.00
Posodobljeno
04. junij 2018 13.22
Kralj Kapital Hinka Smrekarja na razglednici Umetniške propagande.
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič
»Proklete grablje«, ki nemškutarja mahnejo po ustih, arabsko gimnastično društvo, predvolilne obljube, ki niso natisnjene s črnilom, ampak z gnojnico. Vse to še vedno ponuja humorna, kdaj tudi bridka plat zgodovine slovenskega političnega parketa, kakršno kaže likovna satira. Opozarja, da imajo teme, o katerih se zdi, da so usodno zasidrane v tukaj in zdaj, lahko precej ­daljšo brado.

»Ne le smešna, temveč za slovensko ljudstvo ogromne škode je bila velika goljufija, ki so jo klerikalni tigri – njih 21 po številu – izvršili s tem, da so pri volitvah dne 18. marca 1923 z neverjetnimi obljubami in zlorabami posvečenih sredstev izvabili lahkovernemu slovenskemu ljudstvu zaupanje, nato pa takoj po prihodu v Beograd pljunili nanj, pozabili na vse obveznosti in skrajno lenobno opustili trud tudi za tiste stvari, ki bi jih lahko dosegli. [...]

Znova grmadijo obljube in se predstavljajo za podpornike Slovenstva. Je to drzen atentat na človeško slabost pozabljivosti in popustljivosti.« Taka ploha očarljive predvojne slovenščine, ki se ni zbala zmerjanja in blatenja in jo je mogoče prebrati tudi v tedanjem tisku, se – če jo odpreš – usuje iz porumenele predvolilne propagandne knjižice progresivnega Narodnega bloka iz leta 1925. Osmega februarja tistega leta so znova potekale volitve v beograjsko narodno skupščino.

image
Naslovnica propagandne predvolilne knjižice Narodnega bloka ob volitvah leta 1925.


Posebnost te propagandne knjižice v primerjavi z današnjimi strankarskimi materiali po meri rež poštnih nabiralnikov je, da jo praktično od prve do zadnje strani – teh ni malo, 24 – zapolnjuje likovna umetnost, satirične risbe Hinka Smrekarja ali Janka Omahna, v Narodnem bloku pa so apetit po poslanskih sedežih prelili še v satirične verze. Vzeli so si čas, nasprotnikov s klerikalnega pola so se na primer lotili takole: »Lani še avtonomija tigrom šla je skoz zobe, Faljen Isus i Marija! letos z Radićem kriče.«

Ljudstvu so za magnet nastavili smeh in zasmehovanje. Slej ko prej uspešno, saj so na uredništvu Jutra uvodni članek na naslovnici izdaje iz 10. februarja naslovili: Popolna zmaga Narodnega bloka. Danes, ko je iz volilca zrasel volivec, tega pretendenti na poslanske sedeže več ne utrujajo s smehom in ne pesnikujejo, a bogata vizualna satira iz preteklosti še danes kaže, da so številne teme, o katerih naj bi držalo, da sodijo natanko v tukaj in zdaj, v leto 2018, precej bolj zimzelene, zasajene v podkožje slovenske kolektivne zavesti od rojstva slovenske karikature v 19. stoletju. Ponavljajo se iz generacije v generacijo. Nekaj te zabavne plati slovenskih volitev smo poiskali v knjigi Likovna satira ddr. Damirja Globočnika.

image
Smešno je, kako se arabsko gimnastično društvo s tem šopiri ..., ­karikatura iz humorističnega lista Juri s pušo. FOTO: iz knjige Likovna satira

 

Arabci in Ahmed


Arabci niso potrkali na slovenska vrata ravno včeraj. V slovenski politični satiri so prisotni, odkar ta obstaja. Že v četrti številki satiričnega lista Juri s Pušo – izhajal je v letih 1869 in 1870 in je drugi najstarejši slovenski satirični list, takoj za Brencljem – je tedanja dunajska vlada, ki jo je vodil cesarjev zaupnik grof Eduard von Taaffe, karikirana kot arabsko gimnastično društvo, ki »se šopiri, kaj vse umeje«. Tedanja vlada je hotela preoblikovati monarhijo v liberalnem, nemškem centralističnem duhu, njena opozicija pa so bili federalisti, med njimi Slovenci. Von Taaffe in ministri so na karikaturi predstavljeni kot arabski akrobatski telovadci, ki lovijo krhko ravnotežje, to pa se je v resnici že na začetku leta 1870 sesulo.

Tedaj so imele volitve na Slovenskem kratko zgodovino, začela se je z volilno pravico za sicer redke leta 1848. Volitve v deželne zbore in zatem dvodomni parlament na Dunaju so znova uvedli leta 1861, a je bila volilna pravica znova omejena na tiste, ki so presegli določen davčni cenzus, in na izobražence. Splošna volilna pravica za moške je bila uvedena leta 1907, za ženske v celoti šele po drugi svetovni vojni, ko so lahko volile le eno stranko.

Mimogrede, v stari slovenski satiri Ahmada ne najdeš, a najdeš Ahmeda. V 6. številki humorističnega lista Škrat, ki je izhajal v letih 1927 in 1928, je karikatura Musolino – Ahmed beg Zogu, katere tarča je bil italijanski duče.

image
Karikatura Karla Dežmana z naslovnice Pavlihe, 1870. FOTO: iz knjige Likovna satira

 

Prvi stereotipni konvertit


Menjavanje taborov, skoki z enega političnega pola na drugega? Obtožbe strankarskega vetrnjaštva so vstopile v slovensko likovno satiro že v 19. stoletju, »častitljivo« mesto med narodnimi odpadniki – tako »eminentno«, da je obveljalo za stereotip – pa si je izborila osebnost, ki jo danes častimo kot eno ključnih na področju muzealstva in arheologije. To je bil Karl oziroma Dragutin Dežman, politik, arheolog in botanik, znan kot kustos in vodja Deželnega muzeja, današnjega Narodnega muzeja Slovenije. Pri Igu je odkril ostanke prve koliščarske naselbine, raziskoval najpomembnejša železnodobna grobišča in dal pobudo za gradnjo Rudolfinuma, še danes matičnega objekta NMS.

Bil je tudi politik, sprva zaveden Slovenec, prav tako pesnik. Ko je bil leta 1861 izvoljen prvi kranjski deželni zbor, je pristal med njegovimi člani, zatem tudi med člani dunajskega državnega zbora, kjer se je pridružil nemški ustavoverni stranki. Postal je nemškutar, nemčur, »Deutschthümler«, voditelj ljubljanskih Nemcev in nasprotnik ustanovitve slovenske univerze ali uveljavitve slovenščine v ljudskih in srednjih šolah, upravi ter gledališču. Po prestopu se je podpisoval kot Deschmann, na slovensko preteklost pa so ga karikaturisti nenehno opozarjali tako, da so ob njegove karikirane portrete kaj radi uvrščali motiv kmečkih grabelj.

Leta 1855 je namreč objavil slovensko pesem Proklete grablje, vsebina pa je bila naslednja: Ko se je neki Anže po maturi na ljubljanski gimnaziji vrnil v domače Rovte, ni več hotel znati slovenščine, dokler ni v senožeti stopil na grablje, ki so ga lopnile po ustih, in znova zaklel nad njimi v pristnem slovenskem jeziku. Dežman je v slovenski karikaturi obveljal za stereotip renegata, med vsemi narodnimi izdajalci so ga najbolj zaničevali. Postal je prvi stalni junak tukajšnje karikature, med drugim je leta 1870 z grabljami pristal na naslovnici Pavlihe, ki jo je urejal Fran Levstik. Na karikaturi pomembnega dunajskega karikaturista Karla Klíča.

image
Karikatura Poneveril Nikolaja Pirnata iz Kurenta, 1929. FOTO: iz knjige Likovna satira

 

Obljube


Tudi volilne obljube so bile za karikaturiste obljubljena dežela že v 19. stoletju. V listu Škrat, ki je izhajal v letih 1883–1885, so bile obljube slovenskih državnih poslancev tako lahkotne, da si jih je oprtal na pleča – dejansko – Škrat, kasneje pa so, denimo, v predvojnem Jutru leta 1924 objavili Omahnovo karikaturo z dolgo karavano vozov s sodi gnojnice na poti do tiskarne iz nasprotnega tabora, namenjeno tisku v času volitev. Isti avtor je leto zatem v Jutru objavil še dvojico pleskarjev, izdelek pa naslovil Dva, ki neprestano »farbata«.

Prvi je bil Slovenec, drugi domoljub, kar je bilo belo, sta morala prebarvati v črno. In obratno. V omenjenih Muhah je bil Ivan Pucelj iz tedanje Samostojne kmetijske stranke predstavljen kot Martin Krpan s kobilico, otovorjeno z obljubami in, znova, gnojnico, v istem listu so politike pred volitvami lahko pridružili čredi ovc, volivcev. S pripisom »Kadar se ovco lovi, se ji soli moli«. Volitve v Kraljevini SHS so v času vidovdanske ustave potekale do odprave parlamentarne demokracije 6. januarja 1929. V tedanjih nestabilnih razmerah so jih pripravili v letih 1923, 1925 in 1927, noben mandat sestave poslancev narodne skupščine Kraljevine SHS ni zdržal z ustavo določenih štirih let.

Enakost pred zakonom? Mojstri slovenske karikature so velikokrat opozarjali na izkoriščanje, kapitalizem, kler ali težo davkov, izvrstni risar Nikolaj Pirnat pa je leta 1929 v humorističnem listu Kurent objavil nazorno dvodelno karikaturo Poneveril. V prvem delu je izrisal siromaka, ki je zaradi poneverjenih 2375 dinarjev pristal v ječi, v drugem pa debelega prevaranta, zaslužnega za poneverbo 12.000.000 dinarjev, ki mu kraja ni pustila posledic. V restavraciji se je še naprej mastil s hrano.

image
V znamenju volitev, naslovnica Pavlihe leta 1948. FOTO: iz knjige Likovna satira

 

Bodeča žica na meji


V slovenski karikaturi jo najdemo že pred okroglimi sedmimi desetletji. V Pavlihi so 24. marca 1948 namenili naslovnico pogovoru dveh fantičev prek bodeče žice, postavljene na jugoslovansko-italijanski meji. Medtem ko tostran meje ljudje radostno nosijo transparente z napisi Živela ljudska oblast, Za mir ali Za ustvarjalno kritiko (če prav dopolniš napis, ki ga delno prekriva zastava) in se bližajo košari s tradicionalnimi velikonočnimi pirhi, na drugi, italijanski strani, policisti ravno pretepajo civiliste.

Na vprašanje našega fantiča, kaj se dogaja v Italiji, mu ta odgovori, da so to priprave na volitve, ki so bile aprila tistega leta. A so Italijani, ki niso brali Pavlihe, na volitvah raje podprli krščanske demokrate, italijanski socialisti in komunisti pa so doživeli poraz.