Neposlušne in prekaljene: pozicije ženskega upora od Španije do Srbije

MSUM gosti Katalonko Eulàlio Grau, Katalin Ladik iz Vojvodine in Žene u crnom iz Srbije. Proti represiji se angažirajo že dolga desetletja.

Objavljeno
29. junij 2017 14.18
Posodobljeno
29. junij 2017 15.00
V. U., STA
V. U., STA
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) bodo ob 20. uri odprli razstavo z naslovom Neposlušne. Predstavila bo ustvarjanje in delovanje katalonske umetnice Eulàlie Grau, Katalin Ladik iz Vojvodine, ki od začetka 90. let minulega stoletja živi v Budimpešti, ter skupine feminističnih in protimilitarističnih aktivistk iz Srbije Žene u crnom.

Kot je na današnji novinarski konferenci poudarila kustosinja Bojana Piškur, se razstava osredotoča na tri pozicije neposlušnosti.

Na razstavi predstavljeni umetnici in skupina aktivistk, ki prihajajo iz različnih kontekstov, po njenih besedah ne izhajajo izključno iz feminizma kot zavezujočega izhodišča svojega delovanja, temveč iz pozicije upora in neposlušnosti proti kakršnikoli obliki oblastništva in diskriminacije. Tako proti moški dominaciji nad ženskami v večinoma patriarhalnih družbah kot proti različnim oblikam militarizmov, seksizmov, nacionalizmov ter proti uničujočim posledicam kapitalizma za celotno družbo.

Dediščina generala Franca

Leta 1946 rojena Eulàlia Grau je pionirka feministične umetnosti. Njen primarni medij je fotografija, predvsem posnetki iz množičnih medijev, ki jih uporabi za fotomontaže. Pogosto uporablja tudi knjige, plakate, časopise in video. Njeno delo že od začetkov delovanja v 70. letih minulega stoletja priča o družbi in je hkrati tesno povezano s političnim angažmajem.

Kot je poudarila kustosinja, je umetnica pronicljiva opazovalka razkola med družbenimi razredi ter policijske in vojaške brutalnosti v fašistični Španiji generala Franca. Ostro kritizira tudi neenak položaj žensk v družbi in mehanizme družbene nadvlade, ki jih sproža represiven sistem, kot je bila Francova diktatura.

Vojvodinska pionirka performansa

Katalin Ladik, rojena leta 1942, se je pojavila na literarni in umetniški sceni v Novem Sadu v začetku 60. let minulega stoletja. Delala je na radiu in kot igralka v gledališču in pri filmu. Pisala je poezijo v madžarščini, ki sega od erotične do ritualne in eksperimentalne zvočne in vizualne poezije. Zanimali so jo tudi poetični, vokalni eksperimenti, eksperimentalni zvok, fonetične in vokalne improvizacije.

Delo z glasom in telesom jo je po besedah Bojane Piškur pripeljalo do performansa in nato k vizualni umetnosti. Kot prva v Jugoslaviji je uporabljala telo kot avtonomen medij, enakovreden besedilu in zvoku. Njeni zgodnji performansi so nastali pod vplivom pararitualov, pozneje, sredi 70. let pa se je posvetila refleksiji o položaju žensk, še zlasti tradicionalnih ženskih vlog, kot jih določa družba, ki ji vladajo moški.

Od 80. let dalje o njenih delih govorijo kot o postmodernih narativnih performansih. Na razstavi so s fotodokumentacijo prikazani njeni najbolj značilni performansi in body art dela, dodan je izbor partitur in kolažev.

V črnem o represiji

Skupina Žene u crnom deluje od leta 1991. Izpostavljajo nenasilen upor proti militarizmu, vojni, seksizmu, nacionalizmu, skratka proti vsem vidikom nasilja in diskriminacije žensk in vseh kakorkoli drugačnih, bodisi etnično, religiozno, kulturno, seksualno ali ideološko.

Med drugim so ustanovile mednarodno mrežo Ženske v črnem, kontinuirano ustvarjajo žensko alternativno zgodovino z vpisovanjem drugega oziroma druge v zgodovino ter organizirajo mirovna izobraževanja tako v Srbiji kot mednarodno.

Nepretrgano od začetka 90. let minulega stoletja zahtevajo odgovornost za vojno in vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji ter sodni pregon vseh osumljencev za vojne zločine pred haaškim sodiščem. To počnejo z uličnimi akcijami, pozivi, peticijami, kampanjami in z udeleževanjem na komemoracijah, seminarjih in konferencah. V razstavo je vključen izbor arhivskega materiala – med drugim fotodokumentacija in protestni plakati.