»Nisem se zjokal, a storil sem nekaj, kar se pri nas na kmetih ni delalo. Objel sem mater in jo poljubil«

Šest muzealcev, devet zunanjih sodelavcev, 10.000 strani arhivskega gradiva in tri leta dela za eno najboljših razstav o prvi svetovni vojni na Idrijsko-Cerkljanskem.
Objavljeno
02. november 2018 07.00
Posodobljeno
02. november 2018 07.00
Začetek vojne je zaznamovala splošna mobilizacija oziroma odhod fantov in mož na fronto. Na fotografiji odhod cerkljanskih fantov. FOTO: Neznan
Prva velika morija 20. stoletja je zahtevala grozljiv krvni davek. Terjala je okoli 20 milijonov vojaških in civilnih žrtev in bila v marsičem prelomnica v sodobni zgodovini. S krvjo domačih mož so se pojile tudi primorske reke. Na Idrijsko-Cerkljanskem je med letoma 1914 in 1918 umrlo 867 vojakov oziroma 4,18 odstotka takratnega prebivalstva, kar je za več kot odstotek preseglo slovensko povprečje. Vojaki, ki so padli na bojišču, podlegli ranam ali boleznim, vojaki, za katerimi se je izgubila vsaka sled. Večina med njimi je bila stara od 21 do 25 let. Mladi, in ko je zmanjkalo teh, stari – vsi so prej ali slej prišli na vrsto.

»So trde krogle privršale, prebile blago vam srce.«

Ob stoti obletnici prve svetovne vojne so v Mestnem muzeju Idrija zagrizli v enega svojih največjih raziskovalnih projektov. Šest muzealcev, devet zunanjih sodelavcev in drugi posamezniki ter institucije so tri leta pregledovali predmete ter se pogovarjali z informatorji, dobrih 10.000 strani arhivskega gradiva in več sto ur pogovorov pa nato združili v dve razstavi, ki sestavljata celoto – cerkljanski in idrijski del.

Ločeni ne v geografskem smislu, ampak v vsebinskem. Šele z ogledom obeh delov razstave Na obrobju pekla si gledalec lahko ustvari celovito sliko medvojnega dogajanja na tem delu primorske zemlje. Vsebine se ne podvajajo, razen uvodne predstavitve in seznama žrtev.

image
Gre za bržčas največji raziskovalni projekt v zgodovini Mestnega muzeja Idrija. FOTO: Asas


Življenje vojakov in civilnega prebivalstva


»Ob pripravah na razstavi nas je zanimalo, kako so prvo svetovno vojno doživljali naši ljudje, kakšen je bil njihov krvni davek. Koliko mož je za vedno ostalo na področju časti in slave. Za cesarja in domovino. Pa tudi, kaj je za naše kraje pomenila neposredna bližina soške fronte,« je ob odprtju cerkljanskega dela dejala vodja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne.

V Cerknem so predstavili življenje vojakov v zaledju soške fronte, v Idriji pa vsakdan civilnega prebivalstva. Vojna se namreč ni bíla le na fronti, močan, neizbrisljiv pečat je pustila tudi na ženah, otrocih in starcih, ki so doma čakali na pisma, razglednice. Čakali so na kakršenkoli oprijemljiv dokaz, da so njihovi ljubljeni še živi.

Andrej Kobal, znan cerkljanski rojak, se je svojega odhoda v vojsko spominjal: »K vojakom sem bil vpoklican, ko sem bil star 17 let in dva meseca. Nikoli ne bom pozabil 11. marca. Nisem se zjokal, a storil sem nekaj, kar se pri nas na kmetih ni delalo, ker smo bili preveč sramežljivi v izražanju čustev. Objel sem mater in jo poljubil. In ona me je objela in me pokrižala.«

Zgolj ena od zgodb, ki smo jo prebrali v času obsežnih priprav na razstavo, je dodala Magajnova. 

»Noč in dan so mimo oken marširale trume trudnih, sestradanih vojakov. Prihajali so Rusi in Italijani v ujetniške tabore, po vrvicah so spuščali z visokih oken svoje prevelike posode za pičlo hrano ter trpko moledovali za borne darove.« 

image
Razstava na zanimivo poučen način prikazuje vse - od mobilizacije, odhodov mož na fronto, vlogo žensk, šol in cerkev, gradnjo 3. in 4. obrambne linije FOTO: Bojan Tavčar


Na tisoče vojakov v majhnih vaseh


Razstava na poučen način prikazuje same odhode mož na fronto ter oskrbo več tisoč mož na tem območju, ki je bila velik logistični zalogaj. Idrijski in cerkljanski muzealci so ponudili vpogled v gradnjo ozkotirne železnice oziroma tako imenovanega »feldbana« za potrebe oskrbe soške fronte, ki so jo ruski ujetniki zgradili v letih 1916 in 1917 ter še danes velja za pomemben gradbeni dosežek.

Na ogled je vsakdan vojakov v zaledju, ranjencev, ki so jih nastanili povsod, kjer je bilo mogoče – v cerkvah, zasebnih hišah in javnih stavbah. Ter po drugi strani vloga žensk, cerkve in šol med grozljivo morijo.

»Zanimiv primer je Godovič. Takrat je imel manj kot 600 prebivalcev, v neposredni okolici pa nastanjenih več kot tisoč vojakov. To je neizrekljivo spremenilo vsakdan,« nekaj trpkih podrobnosti z idrijskega dela razstave razkrije zgodovinarka Marija Terpin Mlinar.

»Pokazalo se je, da so prav ti vojaki – kljub pripravljenosti pomagati ženskam, ki so ostale same kot skrbnice ognjišča – na drugi strani odžirali hrano. Med raziskovanjem smo izvedeli, da so Idrijčankam takrat rekli »vamparce«, ker so peš hodile naokoli in po vojaških kuhinjah prosile za vampe, ki jih je vojska odvrgla.«


Ženske v rudnikih


Tudi na vlogo rudnika živega srebra Idrija med prvo svetovno vojno niso pozabili. Rudnik je bil militariziran že takoj po začetku vojne, saj je bil ključen za orožarsko industrijo centralnih sil. Ko je (z)manjkalo delovne sile, so krampe in lopate v roke vzele – žene. Da, globoko v idrijsko podzemlje so se med prvo svetovno vojno zaradi pomanjkanja delovne sile spustile tudi ženske.

»Večinoma so delale lažja dela, a nekaj jih je kljub temu res v rovih kopalo živosrebrno rudo. Število nesreč v rudniku se je med prvo svetovno vojno izjemno povečalo, ker so bili izučeni rudarji na fronti. Delali so tako majhni ubogi fantiči. So se pa po vojni ženske le zavedle, da če so med morijo lahko opravljale moška dela, jim po koncu pripadajo tudi druge pravice,« omeni Marija Terpin Mlinar eno od zanimivosti, do katere jih je privedlo obsežno triletno kopanje po arhivih.

image
Prebivalstvo je vojaštvu pomagalo pri utrjevalnih delih, zanje izdelovalo oblačila in obutev ter sodelovalo v številnih nabiralnih akcijah surovin in denarja. FOTO: Ad


»Nič ne moreta povedati več kot predmet in razstava. Nobena beseda ne more tako nazorno prikazati tega časa,« je ob odprtju na ogled povabila zgodovinarka Petra Svoljšak z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRS SAZU.

Vojna, ki je pred sto leti kruto in za vedno posegla v življenje naših prednikov, je v individualnem in kolektivnem spominu resda že precej izbrisana, a prav gorje naših prednikov bi nas moralo vedno znova spomniti na to, da se krvava morija lahko ponovi. Kadarkoli. Komurkoli. Kjerkoli.

Razstava Na obrobju pekla bo v Idriji in Cerknem na ogled do 3. junija prihodnje leto, na začetku decembra pa bodo v Mestnem muzeju Idrija izdali še obsežen katalog.