Tiskane izdaje
Zbirko 23 Mušičevih dachauskih risb je v arhivu na tržaškem sedežu Vsedržavnega združenja partizanov Italije (VZPI-ANPI) našel tržaški zgodovinar in raziskovalec Franco Cecotti. Poleg 23 risb iz arhiva VZPI-ANPI so še eno Mušičevo risbo iz taborišča odkrili v arhivu Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine v Trstu.
Veliko odkritje ob urejanju arhiva
Cecotti je o najdbi konec novembra spregovorili na novinarski konferenci v Muzeju Revoltella. Pojasnil je, da je bilo odkritje Mušičevih risb 20. julija 2016 pravzaprav slučaj. Na najdbo je naletel med pregledovanjem arhivov združenj nekdanjih partizanov, internirancev in političnih preganjancev VZPI-ANPI, ANED in ANPPIA.
Odkril je približno 30 paketov, o vsebini katerih nihče ničesar ni vedel, ko pa jih je odprl, je našel pomemben arhivski fond za obdobje 1945–1970. Iz radovednosti je začel pregledovati dokumentacijo in v enem paketu našel dve mapi: ena je vsebovala časopise v raznih jezikih, ki so izšli v taborišču Dachau po osvoboditvi v maju 1945, na platnici druge pa je pisalo Disegni campo Dachau (Risbe taborišče Dachau). V njej je bilo 23 risb na navadnem, odrabljenem papirju.
Sprva je pomislil, da gre za anonimne risbe, nato pa je videl podpis ter letnico 1945 in spoznal, da gre za Mušičeva dela. Dachavski umirajoči trpine in mrliči so bili podlaga za Mušičev kasnejši grafični in slikarski ciklus Nismo poslednji.
V Revoltelli prihodnjih 50 let
Mušič je za risbe uporabil svinčnik, črnilo, včasih črnilo, pomešano z vodo. Dvajset risb izmed 23 je podpisal s svojim priimkom, ki tedaj še ni izgubil strešic. Pripisal je Dachau 1945, nekaterim je dodal še par slovenskih besed. Večina risb je tudi oštevilčenih.
Cecotti je v dogovoru z združenjem nekdanjih političnih deportirancev ANED, s katerim partizansko združenje deli sedež in tudi arhiv, Mušičeve risbe predal Muzeju Revoltella, še ena Mušičeva dachauska risba pa je prišla na dan iz arhiva Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine. Muzej Revoltella bo z Mušičevimi deli upravljal za dobo 50 let z možnostjo podaljšanja.
Mušič (1909–2005) je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Zanimanje evropske javnosti je pritegnil z upodabljanjem konjičkov, svetovno prepoznavnost pa je dosegel s ciklom Nismo poslednji. Znane so tudi njegove vedute Benetk ter starostni avtoportreti.
Umetnik se je rodil v Bukovici na Primorskem. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin, znano pod psevdonimom Barbarigo, ki je preminila 15. januarja letos.
V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan. Razstava v Muzeju Revoltella bo na ogled do 2. aprila.
