Ob cinizmu tudi preživetveni instinkt

UGM predstavlja pet umetnikov in umetnic, ki se z »neizbežnim pogubljenjem soočajo ognjevito, smelo in vsaj malo seksi«

Objavljeno
11. julij 2019 10.36
Posodobljeno
11. julij 2019 10.36
Zuzanna Czebatul: »Spooning« v ljubezni in sovraštvu 2017 Foto Arhiv UGM
»V tej norosti je lahko človek malo seksi. In je lahko živ. In je lahko ustvarjalno nor. In je lahko razprt in je lahko ljubeč in je lahko poln neke domišljije«. Misel režiserja Jerneja Lorencija ob predstavi Ponorela lokomotiva je kustos Umetnostne galerije Maribor (UGM) Jure Kirbiš uporabil za iztočnico mednarodne razstave z naslovom Kljub vsemu seksi.
 
Kirbiš poudarja, da od umetnikov in umetnic pogosto pričakujemo, da bodo skozi svoje delo razlagali svet, da bodo ponudili svojevrsten vpogled, da nas bodo napolnili z optimizmom. »Avtorji so danes najbrž bolj kot kadarkoli prej poklicani, da delujejo družbeno odgovorno, da zavzemajo kritično pozicijo, da se borijo za pravičnost. Nekateri umetniki pa se tej vlogi upirajo. Namesto da bi počeli, kar je prav, počno, kar se jim zdi dobro. Kar jim je všeč. Kar se jim zdi seksi. V tem lahko prepoznamo stopnjo cinizma, ki je pogosto pripisana določeni generaciji. Vendar pa lahko v tem prepoznamo tudi preživetveni vzgib«, meni Kirbiš.

Sicer so apokaliptični toni danes vseprisotni, Kirbiš citira Roya Scrantona, ki v knjigi Kako umreti v antropocenu: Razmišljanja o koncu civilizacije sklepa, da smo že prestopili točko, kjer bi lahko še zaustavili samouničenje naše civilizacije. Filozofijo in umetnost, kot določeno vrsta znanja, vidi kot obliko soočanja z lastno smrtnostjo, le da se v sedanjosti ta sooča ne le z uničenjem zgolj sebe, marveč našega obstoja v celoti. Po Kirbiševem mnenju je sodobna umetnost v vseh svojih oblikah način žalovanja za našo neizogibno pogubo. »Mladi umetniki in umetnice, soočeni s koncem sveta, tako ne morejo več ustvarjati umetniških del, ki bi spremenila svet, ampak ustvarjajo dela, ki bi, vsaj njim, osmislila svet, ki je pri koncu«, je skeptičen Kirbiš.

Ki pa obenem opozarja na Lorencijeva razmišljanja, da vsesplošna paranoja rojeva še več paranoje, panika rojeva paniko, zato ni odveč nekaj določenega »esprija«, nekaj lenobe in dolgčasa in predvsem nekaj humorja in erotike. Kurator razstave meni, da je mogoče takšna stališča umestiti v teoretski okvir tako imenovanega akceleracionizma, družbene in politične teorije, ki predpostavlja, da uničujočih procesov kapitalizma ni mogoče zajeziti ali obrniti, temveč jih je potrebno poglobiti, okrepiti in pospešiti, kar bo pripeljalo do samouničenja sistema. »Rečeno preprosteje, pustimo lokomotivi, da iztiri, raje prej kot kasneje, saj bomo tako lahko hitreje začeli z odpravljanjem posledic. Do takrat pa ne obupovati«, je zapisal Kirbiš.

Na razstavi se s svojimi deli predstavljajo Dan Adlešič, Zuzanna Czebatul, Jure Kastelic, Botond Keresztesi in Andrej Škufca, ki spadajo v mlado, nekateri tudi v najmlajšo umetniško generacijo, vsi pa imajo mednarodne reference. Predvsem pa jih povezuje tako imenovani post-internetni okvir, ki v umetnosti obravnava sled digitalnih in informacijskih tehnologij, ne pa nujno tudi samega umetniškega medija, saj so prvotno navdušenje nad dostopnostjo informacij, demokratizacijo znanja in vzajemno globalno izmenjavo, ki jo omogoča svetovni splet, zamenjali izguba zasebnosti, neprestani nadzor, podatkovno rudarjenje in trgovanje ter politično mikrotargetiranje. Umetniška dela petih izbranih avtorjev in avtoric so zato »dekadentna, bleščava, krepostna v svoji materialnosti, kot bi se hotela izogniti digitalizaciji, pretvorbi v piksle, kot bi želela zadržati svoj seksi tudi zatem, ko bo elektrika enkrat izklopljena. V tem je njihov umetniški upor.«

Humor je zaobjet že v samem poimenovanju razstave, saj se sklicuje na knjigo Kljub vsemu odpor Milice Ostrovška, ki popisuje odporniško gibanje v Mariboru med drugo svetovno vojno. Kurator razstave v primerjalni metodi ugotavlja, da je bilo nekoč na lokalni ravni skupnega sovražnika lahko prepoznati, izziv ga je bilo le premagati. V nekem drugem času, na globalni ravni, ko so informacije razpršene in prilagojene vsakemu posamezniku posebej, pa sovražnika ni več tako lahko niti prepoznati, kaj šele poraziti. Pet umetnikov se, vsemu navkljub, z našim »neizbežnim pogubljenjem sooča ognjevito, smelo in vsaj malo seksi.«
Razstavo bodo odprli jutri v UGM Studiu na Trgu Leona Štuklja, na ogled bo do 21. septembra.
Na razstavi se s svojimi deli predstavljajo Dan Adlešič, Zuzanna Czebatul, Jure Kastelic, Botond Keresztesi in Andrej Škufca.