Ocenjujemo: Alexandra Bircken: A–Z, Muzej Brandhorst, München

Uporaba že izdelanih predmetov in njihovo preoblikovanje v nove celote je osnovno oblikovno načelo delovanja ene od najprodornejših nemških kipark.
Fotografija: Razstava A–Z je pomembno, izvirno prestavljanje ter prečkanje meja med vsakdanjostjo in umetnino. FOTO: Roman März, Berlin, Courtesy A. B., Bq, Berlin, Herald St, London
Odpri galerijo
Razstava A–Z je pomembno, izvirno prestavljanje ter prečkanje meja med vsakdanjostjo in umetnino. FOTO: Roman März, Berlin, Courtesy A. B., Bq, Berlin, Herald St, London

Modernistično kiparstvo je v precejšnji meri določal princip readymada, saj je interes številnih ustvarjalcev na tem področju globoko transformirala prav uporaba vsakdanjih predmetov, kar je prestavilo pomensko polje skulpture na področje konceptualne definicije in novih pomenov objekta. Uporaba že izdelanih predmetov in njihovo preoblikovanje v nove celote je tudi osnovno oblikovno načelo delovanja ene od najprodornejših nemških kipark Alexandre Bircken, ki po lastnih besedah tematizira predvsem dvoje – najprej motiv kože kot najobsežnejšega človeškega organa, ki je hkrati meja in zaščita telesa ter povezava z zunanjim svetom, nato pa obleko kot družbeni znak, drugo kožo, ki je nekakšna zaščita, s katero se hkrati »razkriva ranljivost naših teles. Naša koža ni le ovoj, temveč tudi kraj srečanja notranjosti in zunanjščine,« pravi umetnica.

Za te interese umetnice, oblačila in prekrivanje kože, je pomembno dejstvo, da je Alexandra Bircken sprva delovala kot modna oblikovalka in na tem področju dosegla precejšen uspeh, preden se je posvetila kiparstvu.

Pred nekaj več kot dvema desetletjema se je lotila eksperimentiranja in preoblikovanja koncepta mode, kar jo je privedlo do prvih skulptur. Pri teh izhaja iz dejstva, da je lahko skulpturalni medij vse, kar nas obdaja. Tematizacija človeškega telesa, njegove kože in oblačil, ki izražajo človekove potrebe in želje ter njegovo potrebo po zaščiti, so le nekatere nevralgične točke sodobnosti, na katere se nanaša njeno delovanje. Nikakor ne smemo prezreti njene kompleksne obravnave spolne identitete, kot jo lahko razkriva transformirana in ekscentrična obleka, ter odnosa človeka do stroja, kar je najočitneje prezentirano z razžaganimi in preoblikovanimi motornimi kolesi.

Tako se v njenem opusu tradicija s principi arte povera povezuje in prepleta s tekstilnim oblikovanjem, principi vsakdanjega readymada pa z visoko modo. Pri obeh dopolnitvah gre hkrati za nasprotje in izpodbijanje obeh polov, pa vendar umetnica prav z združevanjem nasprotij ustvari raznolik spekter izraznih modusov. Kot številni drugi sodobni kiparji tudi Alexandra Bircken v svoja dela vključuje izložbene lutke, ki v njenem pristopu doživijo temeljito preoblikovanje in izrazite vizualne komentarje. So hkrati atribut mode in oblikovanja ter simboli potrošništva, ki jih umetnica vključi v svoje atraktivne pripovedi o spolni identiteti ter vlogi v družbi, kot jih vizualizira in artikulira svet oblačil in modnih atributov.

Med prva skulpturalna dela iz leta 2003 spadajo Gore, spleti volnenih niti, ki postanejo avtonomni in oblikujejo formo onkraj modnih predpisov in zahtev. Od takrat njeni »objekti niso več potrebovali telesa kot opravičila«, je izjavila. Vizualno bogat in raznovrsten svet podob, transformiranih objektov in ekscentrično oblikovanih oblačil je bistveno dopolnjen z organskimi predmeti, kostmi, lasmi, lesom in volno. Vse te materiale kiparka poveže v različne formalne konstelacije, med katerimi je gotovo eden od najvidnejših prav mreža kot nekakšen simbol avtonomnosti umetnosti, ki hkrati napoti na svet onkraj okvira dela samega.

Po drugi strani so na razstavi številni bronasti odlitki, kakršna je skulptura Bojevnik iz leta 2020. Tu je odlita hokejska rokavica, ki je del oklepa športnika in nakazuje enačenje športne arene in bojnega polja. Prav emblematična so dela, ki se nanašajo na preoblikovana ali razžagana motorna kolesa, s katerimi tematizira vizualno izražanje moči, fetišizma in nadvlade, ki je tu spodkopana. Razstava A–Z je pomembno, izvirno prestavljanje ter prečkanje meja med vsakdanjostjo in umetnino, med iskanjem izraznosti objektov in novimi skulpturalnimi celotami. Raznolikost in prepričljivost razstavljenih sklopov, od tkanin do videa, gledalca vpeljeta v svet transformacij vsakdanjih objektov v nenavadne, fetišem podobne skulpture, prek katerih se gledalec sreča z novimi, drugačnimi aspekti vsakdana.

Na ogled do 16. januarja 2022.

Komentarji: