Ocenjujemo: Pozor, delo!

Razstava s prepletom ambientov, predmetov, značilnih ali pre­oblikovanih napisov z delovišč, plakatov, dokumentarca, stripov na temo ... razgrne množico definicij in pogledov na delo, ki je lahko prekletstvo in osvoboditev, največkrat pa je nekaj vmes.

Glede na prevladujoče stanje stvari v globalnem okolju (sodelujoči avtorji prihajajo iz devetnajstih držav in z večih kontinentov) prevladuje­ prva od definicij, posamezni avtorski prispevki se zlivajo v dokaj temačno vizijo o napredujočem, vseobsegajočem, vsepožirajočem sistemu proizvodnje, izkoriščanja, izžemanja, kopičenja odvečne krame ...

Ustvarjalci opozarjajo na drastične socialne razlike, izvirajoče iz kapitalističnega ustroja proizvodnje, delo enih za bogatenje drugih vidijo kot izvor revščine, bede, kot graditev povsem dehumanizirane prihodnosti, podobne veliki mesoreznici, znosne zgolj za robote. Tovrsten način dela seveda sproža odpor, premisleke o možnostih sprememb, pobegov, humanizacije.

Pojem dela je na razstavi sicer definiran na vrsto načinov, gre na primer tudi za »delo na sebi«, delo kot hlastanje za dobrinami ali prividom »boljšega življenja«, delo kot ponižno izpolnjevanje »dolžnosti«, naletimo tudi na poskuse osmislitve dela kot enega od temeljev človeških bitij, na izraze ljubezni do dela, poskuse redefiniranja le-tega v smislu igre ..

Vizualni jezik je mestoma precej retro, kar je nekoliko posledica dejstva, da je »retro« tudi problematika sama. Ponekod odkrito korespondira s prepoznavnimi nagovori (sovjetski konstruktivizem), kar opozarja na spreminjajoče se pojmovanje dela v različnih zgodovinskih obdobjih, sistemih.

Od perečih sodobnih tematik je navzoča tudi kalvarija migrantskih delavcev, se pa zdi, da razstavi manjka še kakšen aktualen poudarek. Videti je, kot bi nastala ali vsaj začela nastajati v nekoliko boljših časih, ko »svobodni sužnji« dela še niso tako obupano hlastali po tej dobrini, ko so bile vojske brezposelnih, ki tematiko razstave dodatno zaostrujejo in širijo, še bistveno manjše.

V novih razmerah vse bolj navzočega boja za osnovno preživetje se zdi ludistična revolucija enako pobožna želja kot nekoč, dejstvo, da se od dela umira, pa je povsem v senci resnice, da se še hitreje umira brez njega. A sugestivnih razstavnih premislekov, izpostav­ljenih dilem, tudi paradoksov, to še zdaleč ne naredi irelevantnih, njeno prevladujoče sporočilo o napredujoči vseobsegajoči ujetosti kvečjemu zaostri, naredi še bolj v nebo vpijoče, poskuse osvoboditve pa, žal, še nekoliko utopičnejše, a zato nič manj dobronamerne in nujne.