Od indicev brez pomena do scenarija zločina

Vsaj od Platona dalje je živa ideja, da se umetnost vselej nahaja v bližini prevare ali privida. V projektnem prostoru Aksioma je na ogled razstava Incident v avtopralnici, ki skoraj dobesedno uteleša prevarantsko dimenzijo umetnosti.

Gre namreč za projekt dveh goljufov Jacka in Leigh Ruby, ki temelji na njuni resnični potegavščini v sedemdesetih letih. Tedaj sta prijatelju Mattu, lastniku majhne trgovine, ki je ob izgradnji supermarketa v bližini izgubljal posel, pomagala uprizoriti rop njegove trgovinice, da bi ta lahko pobral zavarovalnino ter s tem denarjem pridobil licenco za prodajo alkohola, kar bi mu omogočilo obstanek. Nastavila sta lažne dokaze in sfabricirala fotografije, ki so organe pregona in zavarovalniške agente pripeljali do sklepa, da so se na dotični lokaciji odvijale sumljive aktivnosti in je bil Matt dejansko žrtev ropa.

Brat in sestra Ruby sta večji del svojega življenja delovala kot prevaranta v Ameriki in Avstraliji. V svojih številnih goljufijah sta potvarjala sofisticirane dokaze. Pri tem sta spretno manipulirala s fotografijami, filmom, posnetki nadzornih kamer. Ko sta konec devetdesetih uprizorila rop lastne hiše, so jima organi pregona končno prišli na sled, zaradi česar sta šla za več kot desetletje v zapor. Tam sta prišla v stik s sodobnimi umetniškimi praksami in svojo prevarantsko kariero premislila ter ovrednotila s tega umetniškega vidika.

Pri tem sta jima pomagala ameriška umetnika in umetniška producenta Eve Sussman in Simon Lee, ki sta razstavo Incident v avtopralnici pospremila v Aksiomo. O Rubyjih in njunih podvigih izvedela od skupnega prijatelja ter se povezala z njima. Prevaranta sta se Incidenta v avtopralnici lotila že v zaporu, s pomočjo Sussmanove in Leeja pa projekt izvedla, ko sta odslužila svojo kazen.

Zločin in njegova umetnost

Rezultat je videoinstalacija, ki se navdihuje pri štirideset let stari goljufiji. Edina sled prvotnega zločina na razstavi je fotografija, ki sta jo tedaj Rubyja podtaknila kot dokazno gradivo. Na njej so štiri osebe, ki se potikajo okoli avtopralnice v soseščini Mattove trgovinice. Fotografija ne dokazuje nič določnega, skupaj z ostalim dokaznim gradivom zgolj sugerira, da so se v okolici dogajale neke sumljive reči.

Videoinstalacijo s prvotno goljufijo povezuje predvsem metoda, tj. metoda nakazovanja in ob tem spretno stopnjevanje napetosti. Spremljamo namreč en prizor, ki se večkrat odvrti iz različnih zornih kotov in ki se odvija s sopostavitvijo dveh kadrov. V njem nastopata dve identični zasedbi štirih oseb, ki sočasno uprizarjajo koreografiran dogodek. V videu spremljamo kroženje avta, pogovor matere in sina v njem. V enem od kadrov dozdevno sumljivo prtljago oddata dekletu v rdeči majici, v drugem pa to dekle vrečko preda njima. Video se namerno poigrava s kombiniranjem dveh kadrov, dveh zgodb, pa tudi z dialogi, ki prihajajo iz različnih virov in preglasijo drug drugega.

Trik instalacije je v tem, da suspenz gradi na posnetkih, ki delujejo, kot da so polni pomena. Delujejo kot indic neke dozdevno sumljive – verjetno zločinske – dejavnosti, čeprav sami na sebi ne povejo nič. Dva sopostavljena kadra mestoma delujeta kot zrcalni sliki drug drugega, mestoma kot dopolnjujoči sliki enega in istega dogodka. Funkcijo podvojitve lahko vidimo tudi v tem, da posnetemu materialu dozdevno doda avtentičnost: dva zorna kota naj bi že sama po sebi jamčila za večjo verodostojnost posnetega materiala.

Realnost kot konstrukt

Celoten projekt lahko razumemo kot skoraj filozofski komentar k temu, kako v vsakdanjem življenju konstruiramo zgodbe in tudi samo realnost, ko sklepamo na podlagi indicev, ko drobce informacij in podatkov povezujemo v vzročno posledična razmerja. Rubyjeva sta v realnosti in v umetnosti nakazala, da je sama realnost nekakšna kreacija in kako je v tem pomenu vsak subjekt kreator. Simon Lee tako opozarja, da se pomen zgodbe »incidenta avtopralnice« sestavlja pri občinstvu. V sedemdesetih letih so občinstvo tvorili zavarovalniški agenti in policija ter na podlagi podtaknjenih dokazov sestavili zločinski scenarij, danes pa ob videoinstalaciji se zgodba sestavlja pri umetniškem občinstvu. Sussmanova dodaja, da projekt zadeva problem vere ali zaupanja. Gre za vprašanje, v kaj smo pripravljeni verjeti, kdaj smo se pripravljeni prepustiti fikciji in kdaj naša zapažanja podvržemo dvomu. Rubyjeva svojo umetnost igrata prav na tej tanki meji med avtentičnostjo in fabrikacijo, med goljufijo kriminalnega sveta in goljufijo, ki pritiče naravi umetnosti kot takšni.

Dobeseden prevod kriminalne dejavnosti brata in sestre Ruby v umetniško prakso ne gre gledati kot na moralko, ko bi spokorjeni kriminalec svojo prevarantsko slo pretopil v družbeno sprejemljivo dejavnost. Nasprotno, njun dobesedni prevod prevarantske v umetniško metodo prej nakazuje, kako je delež goljufije ali prevare vselej navzoč pri konstruiranju ne le umetnosti, ampak tudi realnosti. Nelagodje, ki ga je Platon začutil ob varljivi ali celo prevarantski naravi umetnosti, tiči v tem, da umetnost s tem in v tem uspešno konkurira sami resničnosti.