Od kod je flamski mojster črpal ideje?

Poleti je minilo 440 let od ­rojstva Petra Paula Rubensa (1577–1640), genialnega flamskega slikarja, enega največjih baročnih mojstrov. V dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju je do 21. januarja 2018 na ogled razstava Rubens: moč preobrazbe.

Slike in druge razstavne predmete iz muzejskega inventarja so dopolnili z Rubensovimi deli iz približno petdesetih drugih muzejev in številnih zbirk. Z Dunaja se bo razstava – a ne z istimi umetniškimi deli – preselila v Muzej Städel v Frankfurtu ob Majni (tam bo na ogled od 8. februarja do 21. maja prihodnje leto). Na dunajski razstavi si lahko obiskovalci ogledajo 127 eksponatov, od tega 48 slik in 33 risb Petra Paula Rubensa, ki je bil zelo plodovit umetnik.

»Po umetniški plodovitosti je med velikimi slikarji Rubensu enak morda edino Picasso,« je povedal Stefan Weppelmann, direktor Galerije slik dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja in eden od kustosov dunajske razstave. Rubens je še danes zelo priljubljen med ljubitelji umetnosti, hkrati je še vedno navdih drugim umetnikom. O tem priča tudi nedavna serija torbic z Rubensovimi motivi, ki jo je ameriški umetnik Jeff Koons oblikoval za družbo Louis Vuitton.

Kožušček, Dunaj, Umetnostnozgodovinski muzej. Foto: © KHM-Museumsverband

Različni viri navdiha

»Današnja Flandrija, nekdanja burgundska Nizozemska, je bila dve stoletji epicenter umetniške inovativnosti – od Jana van Eycka in Petra Bruegla do Petra Paula Rubensa,« je ob odprtju razstave na Dunaju poudaril premier flamske vlade Geert Bourgeois. K privlačnosti Rubensovih del delno – a ne izključno – prispeva poltenost njegovih golih ženskih likov. Te ženske imajo nekoliko drugačna telesa od današnjih idealov ženske lepote, ki se nam ponujajo na modnih in različnih drugih prizoriščih.

Rubensove dame so »baročno razkošne«, a je umetniku kljub maščobnim oblogam in celulitu uspelo ohraniti prefinjeno erotiko. To se lepo vidi na sliki Kožušček, na kateri je gola – in le delno pokrita s krznenim ogrinjalom – upodobljena druga Rubensova žena Hélène Fourment. Ob tej sliki je na Dunaju na ogled Tizianov portret Dekleta v krznu, torej slika s podobnim motivom. V katalogu zasledimo še en vir navdiha za Rubensov Kožušček – antični kip Medičejska Venera, ki ga sicer hranijo v Galeriji Uffizi v Firencah.

Organizatorji dunajske razstave so se osredotočili prav na osvetlitev mehanizma, virov in strategije nastanka Rubensovih del. Pripadniki vseh generacij so si lahko ogledali številne posebne Rubensove razstave po svetu, manj znan vidik njegovega delovanja pa ostaja vprašanje, od kod je črpal navdih za svoja dela.

Flamski umetnik je veliko potoval, poznal je vse najpomembnejše evropske umetniške zbirke tistega časa, kupoval grafike in manjše kipe, ustvarjene po zgledu antičnih del, skiciral in risal je vse, kar je videl. Tisto, česar si ni mogel osebno ogledati, so zanj prekopirali njegovi učenci. Rubens je med drugim imel debelo knjigo skic, ki je bila zanj eden pomembnejših virov (tujih) idej. Te ideje je nato predelane uporabil na svojih slikah. Izvirnik omenjene zbirke skic je leta 1720 zgorel v Louvru, a so na srečo pred tem izdelali več njegovih kopij. Ena od teh je zdaj razstavljena na Dunaju.

Slikar znanstvenih spoznanj

Teme slik, ki jih je ustvarjal Rubens, niso zgolj rezultat njegove vizualne percepcije in reinterpretacije videnega. Rubens je bil pictor doctus (učeni slikar). Ker je bil dobro podkovan z znanjem, je obvladal vse potrebne veščine novega in drugačnega prikazovanja sicer dobro znanih prizorov iz Biblije in antike, pa tudi povsem novih tem. Bogastvo izražanja drugih umetnikov je Rubens uporabljal posebej svobodno. Prizore je preoblikoval ali jih na novo interpretiral, neredko v drugačnem kontekstu.

Glava Meduze, 1617/1618, Dunaj, Umetnostnozgodovinski muzej. Foto: © KHM-Museumsverband

Fascinantna Glava Meduze je primer Rubensove preobrazbe klasične teme. Junaka Perzeja sploh ni na sliki. Glava Meduze, ki jo je odsekal, je prikazana iz profila, okoli nje pa se zvijajo kače. A to niso strupene kače, temveč navadne belouške, ki jim je Rubens dodal žive barve, da bi bile videti nevarne. Prav zaradi tega pristopa so v naslov dunajsko-frankfurtske razstave vključili besedo »preobrazba«. In prav zaradi tega je poleg Rubensovih del na tej razstavi na ogled še okoli štirideset drugih del, antičnih kipov, slik in risb Rubensovih predhodnikov ter sodobnikov. Med slednjimi so tudi nekatera ključna dela Tiziana, Tintoretta, Caravaggia, Rembrandta in drugih umetnikov.

Posebno povezavo med umetniško domišljijo in vizualizacijo resničnosti je Rubens reševal s pomočjo znanosti. Med bivanjem v Italiji se je družil in pogosto razpravljal s člani takrat mlade, danes pa najstarejše nenehno delujoče akademije znanosti na svetu – rimske Academie dei Lincei. Spoznanja znanih astronomov, kot sta bila Galileo in Kepler, je upodobil na svojih slikah, na primer madeže na Mesecu, ki jih je leta 1609 odkril Galileo. Mikroskop in teleskop, ki so ju v njegovem času dodobra izpopolnili, sta ga pripeljala do spoznanja, da golo oko tudi v umetnosti ni več dovolj.

V Antwerpnu, kamor se je po večletnem potovanju po Italiji vrnil leta 1608, se je družil z matematiki, zlasti strokovnjaki za geometrijo, ki jo je podrobno proučeval. Sodeloval je pri geografskih meritvah zemlje, katere podoba se je v tistih časih spreminjala, in to zaradi sodobnega načina usmerjanja voda, črpalnih in drenažnih sistemov ter drugih posegov. Rubens se je ponašal tudi s teoretično podkrepljenim znanjem o takratnih novih spoznanjih fiziološke optike, teorije barv, odnosov med svetlobo in senco … V njegovi knjižnici je bilo med drugim več botaničnih in zooloških knjig. Uporabljal je anatomska spoznanja, ki jih je dobival od prijateljev, uglednih zdravnikov. Z Rubensovih slik je med drugim mogoče razbrati, da je dobro poznal razliko v barvi med vensko in arterijsko krvjo.

Portretist vladarjev – in njihov diplomat

Rubens z inteligentno strategijo likovnega prikaza in presenetljivo preobrazbo motivov neposredno nagovarja očaranega gledalca. Nad njegovimi slikami so bili navdušeni tudi Habsburžani, ki so v tistih časih vladali avstrijskim in španskim državam, vključno s špansko Nizozemsko. Avstrijska Nizozemska je ostala pod habsburško oblastjo skorajda do konca 18. stoletja in francoskih revolucionarnih vojn.

Številne Rubensove slike so zato prišle v zbirko dunajskega dvora. V Parizu je Rubens ustvaril veliko serijo slik za Marijo Medici, francosko kraljico mater. Dobro stoletje po slikarjevi smrti je ruska carica Katarina Velika več njegovih slik nabavila za muzej Ermitaž v Sankt Peterburgu. Številna njegova dela ima tudi madridski muzej Prado, nekaj jih imajo knezi Liechtensteina v svoji zbirki na Dunaju, z njimi se ponašajo tudi številni drugi pomembni muzeji po svetu. Rubensove slike so bile zelo zaželene tudi v Rimskokatoliški cerkvi.

Od Cerkve je dobival velika naročila, in to zlasti od jezuitov. Za pripadnike tega reda, nosilce protireformacije, so bile Rubensove slike medijsko orodje. Velikanski sliki Čudeži sv. Frančiška Ksaverija in Ignacij Lojola ozdravlja obsedence (obe v velikosti 535 x 395 centimetrov sta bili izvirno izdelani za oltar jezuitske cerkve v Antwerpnu) hrani dunajski Umetnostnozgodovinski muzej. Ti dve ne bosta razstavljeni v Frankfurtu, tako da si ju je mogoče ogledati zgolj na Dunaju – te dni na tej posebni razstavi, sicer pa v stalni muzejski postavitvi.