Od kostumografije do sanj, domišljije in mitologije

Na Ljubljanskem gradu velika retrospektivna razstava Vzporedni svetovi

Objavljeno
06. julij 2019 11.34
Posodobljeno
06. julij 2019 11.34
Sedmero figur »naseljuje nevidne svetove podzavesti, sanj, domišljije in mitologije«. FOTO: Voranc Vogel
Tako ploden, raznolik in unikaten avtor, kot je kostumograf Alan Hranitelj, si vsekakor zasluži, da vsaj nekatere njegove kreacije po gledaliških, opernih in baletnih predstavah ne pristanejo v fundusu ali se celo prekrojijo za druge projekte, temveč se jih postavi na ogled. Izbor je zdaj mogoče videti na Ljubljanskem gradu.

Po pregledni razstavi leta 2006 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Tivoliju je to zdaj druga velika Hraniteljeva retrospektiva, ki sovpada tudi z bolj ali manj okroglo 33. obletnico njegovega ustvarjanja. Razstava v Palaciju in Stanovski dvorani ljubljanskega gradu je zasnovana v treh delih, vsak po svoje razkriva različne plati njegove ustvarjalnosti.

image
FOTO: Voranc Vogel
Osnova je seveda kostumografija, predstavljenih je sedemdeset kostumov za gledališče, opero in balet, ki jih je Hranitelj oblikoval med letoma 2006 in 2019. Drugi del je poetično naslovljen Počivaj v miru, kjer so izbrali sedem figur, ki »naseljujejo nevidne svetove podzavesti, sanj, domišljije in mitologije«. Tretji del razstave ponuja vpogled v tako imenovano Omaro norega klobučarja in predstavlja nešteto variacij najrazličnejših barv in odtenkov različnih oblačil in pokrival, vse pa je aranžirano v brezhibno in visoko zdizajnirano razstavno formo.
 


Zgolj navidezna ekstravaganca


image
FOTO: Voranc Vogel
Kot je – vsaj po vsesplošnem prepričanju – vedno brezhiben tudi osebni slog Alana Hranitelja. Sam zatrjuje, da ni tako, še posebej v zadnjem obdobju ga je mogoče videti tudi v veliko manj dovršenih opravah. 51-letni kostumograf je sicer za mnoge nekakšen sinonim ekstavagance, vendar je to pravzaprav bolj odraz današnje vsesplošne uniformiranosti, komodnosti, estetske ležernosti in pomanjkanja domišljije kot pa kakšne posebne Hraniteljeve ekscentričnosti.

Nenazadnje se loteva tudi bolj »prozaičnih« projektov, kot je modno oblikovanje uniform oziroma delovnih oblek, takšne njegove stvaritve med drugimi nosijo v hotelih Union in Lev ter pri pogrebnem podjetju Žale. Čeprav se distancira od oznake modnega kreatorja – na začetku kariere je sicer eno leto preživel v Milanu, vendar je kmalu ugotovil, da izključno modna scena ni zanj – je predstavil tudi nekaj svojih linij modnih dodatkov, torbic in pokrival, ob tem pa še skulpture iz različnih materialov, med velike projekte sodijo tudi kostumi za predstavo Zarkana skupine Cirque du Soleil ...


Domiselnost in izvirne rešitve


image
FOTO: Voranc Vogel
Vse to pa je seveda v senci njegovega izjemno velikega kostumografskega opusa. Več kot dvesto kostumografij za gledališke, operne in baletne predstave ter predstave sodobnega plesa je nedvomno izjemna številka, ob tem je sodeloval tudi pri filmskih in televizijskih projektih ter pri vizualnih iziroma kostumskih aranžmajih proslav. Res je velika večina kostumov neomanieristično razkošnih, glamuroznih, mestoma tudi nekoliko bizarnih, vendar je prav tako mojster poenostavljenih brezčasnih oprav ter minimalizma.



In nenazadnje so tudi navidez zelo kompleksni kostumi pogosto bolj plod domiselnosti in izvirnih rešitev kot pa dragih materialov in kompleksnih tehnik krojenja in šivanja. Čeprav so mu zgodovinski slogi zelo blizu, nekaj časa je bil fasciniran nad barokom, potem ga je prevzel empire, pa belle èpoque, pa v sodobni kostumografijiji vladajo drugačna pravila; marsikdaj je treba zasnovati takšne kostume, da so navidez povsem neopazni, kar je lahko zelo težka naloga.

Njegova profesionalna pot in selitev iz Zagreba v Ljubljano je bila bolj plod različnih naključij in čeprav je vedno veljal za zelo samosvojega, je po drugi strani zelo premišljen, racionalen in velik perfekcionist, tako v oblikovnem kot v vsebinskem smislu. Jasno se zaveda, da kostumografija na odru ne funkcionira v smislu lastne predstavnosti, temveč kot pomagalo k sugestivnosti odrskega dogodka, zato je takšen tudi njegov pristop. Z nekaterimi igralci sodeluje že desetletja in recimo že vnaprej ve, kakšni kostumi jim ustrezajo in kakšni ne, zato se teh njihovih priporočil tudi drži, saj je izjemno pomembno, da se igralec v svojem kostumu počuti udobno.


Potrebuje samoto


Sicer vedno ni na voljo veliko časa za res študiozen pristop, ker ima nastajanje predstav svoj urnik in ritem, vendar v ustvarjalnem zagonu, ki tudi po tretjini stoletja ostaja skoraj enak, brez težav pri posameznem projektu dela dan in noč. To je lahko dokaj samotno opravilo, ampak kot je večkrat izpostavil v intervjujih, je zelo rad sam, samoto potrebuje, čeprav sploh ni kakšen ljudomrznež, še manj distanciran in vzvišen do sveta in drugih ljudi. Prav nasprotno, je zelo empatičen in očarljiv, ob tem pa nima nič proti, če občasno obvelja za nedostopnega, saj prevelike pozornosti nima rad.

Tudi pred tokratno retrospektivo na Ljubljanskem gradu ni bil preveč razpoložen za pojasnila, sicer pa, če za koga, prav zanj velja rek, da so dejanja zgovornejša od besed. Čakamo na naslednjih ustvarjalnih 33 let Alana Hranitelja.

image
FOTO: Voranc Vogel