Od retrospektive do hommagea umetnici

Kibla Portal: Ob smrti Metke Krašovec je razstava njenih del in del njenih študentov dobila drugačno dimenzijo.

Objavljeno
26. april 2018 15.00
Posodobljeno
26. april 2018 13.47
Metka Krašovec: Pot v ogledalo, akril na platnu, 2009.
»Vse življenje čakaš, da boš naredil sliko, ki bo zares taka, kot čutiš, da bi morala biti, in nikoli­ ni mogoče biti zadovoljen z narejenim. Vendar želja ostane, moč pa pojema.«

Moč je Metki­ Krašovec nedavno dokončno pošla, želje o »popolni« sliki, ki mi jih je izrekla v pogovoru pred šestimi leti, pa so bile nedvomno uresničene. Če že ne zanjo, večno popotnico, iskalko in perfekcionistko, pa nedvomno za senzibilnega gledalca.

Velika razstava, na kateri se predstavljajo Metka Krašovec in njeni študentje in ki so jo konec preteklega tedna odprli v mariborskem razstavišču Kibla Portal, je s smrtjo umetnice dobila drugačno dimenzijo in značaj. Da je hudo bolna, je bilo slutiti, saj drugače ne bi izpustila odprtja projekta, ki je nastal na njeno željo, da se bo razstava iz retrospektive transformirala v posthumni hommage umetnici, pa vendarle ni nihče pričakoval.

Vključno z njenimi študenti in študentkami, ki v njej niso videli le velike umetnice, izjemne pedagoginje in svetovljanke, temveč tudi izredno simpatetično in senzibilno osebnost, ki je – v nasprotju s številnimi drugimi profesorji na ljubljanski likovni akademiji – z njimi vzpostavila tudi odprt in poglobljen intimen odnos.


Svetovljanska širina


»Človek se uči vse življenje, pred likovno akademijo, na njej in po njej srečaš veliko ljudi, ki te oblikujejo, lahko pa rečem, da je bila Metka Krašovec nedvomno med najboljšimi profesorji, kar sem jih imela,« je dejala Barbara Jurkovšek.­ Po njenih besedah je Metka Krašovec vsakomur prepustila, da si izbere svojo pot, vztrajala je le pri delavnosti ter izredno cenila poglabljanje v metje umetniškega ustvarjanja.

»Imela je nekakšno meniško delovno etiko, pri kateri je bila risba temelj, ne nazadnje je bila izrazit figuralik, zato nas je predvsem spodbujala,­ naj veliko rišemo,« je dodala Barbara Jurkovšek, ki je zelo raznovrstna avtorica, ukvarja se tako s slikarstvom, kiparstvom in grafiko kot s kaligrafijo in znanstveno ilustracijo.

image
Slikarka Metka Krašovec. FOTO: Roman Šipič


Poleg tega je bila po mnenju nekdanje študentke za Metko Krašovec značilna samostojna in samosvoja umetniška drža z zanjo značilnim likovnim jezikom, prav te karakteristike pa je poskušala prenesti na študente. Takšne drže ni bilo vedno lahko ohraniti, tudi na akademiji, kjer je bila edina profesorica v moškem svetu, je bilo treba izbojevati marsikatero bitko. Udeležba na razstavi, za katero je opravila izbor Metka Krašovec, je Barbari Jurkovšek v veliko čast, saj je s tem še enkrat pokazala, da jih ceni in jim izreka priznanje.

»Bila je ena redkih, ki je znala izločiti svoj ego iz pedagoškega procesa,« je svojo nekdanjo profesorico ocenil Viktor Bernik. Bodočim umetnikom je dopuščala tako rekoč neomejeno svobodo, obenem pa z izjemno premišljenimi in natančnimi refleksijami zgolj opozorila na določeno napako.

Odlikovala jo je tudi svetovljanska širina, kar se ni kazalo samo v kakovosti njenih predavanj in neformalnih razmišljanj, temveč tudi z angažmajem na različnih področjih; če so eni vztrajali pri poveličevanju majhnega domačega prostora, kjer se lahko hitro počutiš velikega, je sama odpirala širše, globalne horizonte in je bila redka profesorica, ki je vabila v goste tudi predavatelje iz tujine, kar je danes skoraj samoumevno, nekdaj pa je bilo prej izjema kot pravilo.

Arjan Pregl se spominja njenih napotkov ob koncu študijskega leta, naj med počitnicami ne lenarijo. Vendar je to naredila simpatično in nevsiljivo, brez napotkov, kako in kaj, nikoli tudi ni omejevala eksperimentiranja, z enakim žarom je podpirala tudi poskuse na področju videa, fotografije oziroma kateregakoli vizualnega medija, saj je bilo v ospredju zgolj učenje in iskanje koordinat za ustvarjalno delo, ne glede na tehniko ali žanr.

Nikoli ni forsirala posebne discipline, zato pa jih je toliko bolj učinkovito spodbujala z entuziazmom, kar se je kazalo tudi v tem, da je zanje organizirala študijska potovanja v tujino, denimo v Pariz ali New York, česar se pri večini drugih profesorjev niso mogli nadejati.


 

Brez negativizma


Dušan Fišer, ki je sodil v prvo generacijo študentov Metke Krašovec pri predmetu slikarstvo, prej je poučevala mali akt, je prav tako izpostavil njeno liberalnost pri umetniški svobodi, marsikdo drug med velikimi eminencami na akademiji je znal svojeglavega študenta tudi ignorirati, če se je odločil delati po svoje. Predvsem mu bo ostala v spominu kot izredno topla in benevolentna oseba, kar dokazuje tudi njena gesta, da mu je za določen čas prepustila hišo, ki jo je v Novi Gorici podedovala po teti, da si je lahko tam uredil atelje in pripravil dela za diplomsko razstavo.

Svoje študente je vedno vzela v bran, njega denimo ob obisku v New Yorku, ko ga je njen mož Tomaž Šalamun »nahrulil«, zakaj že dve leti ni naslikal nobene slike, ona pa je pripomnila, da tudi on že dve leti ni napisal nobene pesmi. Iz te polemike je nastal Fišerjev novi opus, Šalamun pa je na podlagi tega dogodka napisal tri pesmi.

Katarina Toman Kracina, ki je prav tako zelo raznovrstna avtorica, med drugim slika, kipari, snema videe in se ukvarja z oblikovanjem, šivanjem in filcanjem, je kot eno poglavitnih odlik Metke Krašovec izpostavila njeno sposobnost, da je študentom in zlasti študentkam vcepila samozavest, in sicer zaradi njenega izrazito afirmativnega stališča do ustvarjalnosti, kjer ni bilo prostora za negativizem, ki je pri nas tako prisoten.

Tudi slikar Robert Lozar je to njeno lastnost izredno cenil, prav tako njeno izredno sposobnost ne samo opaziti določene napake, temveč študentu v celoti prepustiti, da jih sam razreši. »S tem nam je dala izjemno popotnico za prihodnost, umetnik se prej ali slej znajde sam pred problemom, in če ni samostojen, se bo znašel pred nepremostljivimi ovirami,« je dejal Lozar.


Kompleksna notranja metafizika


V spominu mu je ostala tudi prva učna ura pri njej, ko jih je uvodoma vprašala, katere tuje jezike obvladajo, da jim bo lahko prinašala ali vsaj priporočila tujo literaturo. Njena predavanja so obsegala tudi zanimive refleksije z njenih številnih potovanj in umetniških izkušenj v tujini, umetnost je bila zanjo nedvomno polje s kompleksno notranjo metafiziko, do katere je imela skoraj posvečen odnos.

Obenem je poudarjala nujnost obvladovanja umetniškega metjetja, kar se mu zdi posebno dragoceno v današnjih časih, ko se forsira tako imenovani deskilling, torej opuščanje tehničnega obvladovanja »obrti«. »Ne razumem umetnika, ki danes ponosno izjavlja, da ne zna risati, to se mi zdi podobno, kot če bi glasbenik navdušeno pripovedoval naokoli, da ne zna igrati na inštrument,« je poudaril Lozar.

Razstavo Prisotnosti, poimenovano po seriji slik Metke Krašovec iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, sta pripravila kuratorja Arne Brejc iz galerije Equrna in Nina Jeza iz mariborske Kible, odprta bo do konca junija.