Od rojstnega lista do volilnega razglasa

Na celjskem Krekovem trgu je na ogled panojska razstava dokumentov, ki spremljajo ključne mejnike mesta.

Objavljeno
09. april 2016 12.38
Špela Kuralt
Špela Kuralt
Gradivo Zgodovinskega arhiva­ Celje, ki letos zaznamuje 60-letnico delovanja, je z občasnimi razstavami vedno bolj dostopno­ javnosti. Čeprav na tokratni ne boste videli originalnega gradiva, saj gre za razstavo na panojih, boste dobili­ vpogled v tiste dokumente, ki so najpomembnejši za mesto, ki prav te dni praznuje. Hkrati je to povabilo v arhiv, kjer domujejo vse predstavljene dragocenosti.

Dosedanje panojske razstave Zgodovinskega arhiva Celje (ZAC) so bile med obiskovalci dobro sprejete. Gradivo je namreč tako precej lažje dostopno, lahko kar med sprehodom skozi mesto, hkrati pa s spremnim besedilom tudi razloženo. Če so bile prejšnje razstave usmerjene v določen del gradiva, lani so na panojih med drugim razstavili kartografsko gradivo arhiva, je tokratna, ki so jo pripravili z Zavodom Celeia Celje in podporo Mestne občine Celje ter ministrstva za kulturo, posvečena izključno mestu. Izbor gradiva, ki so ga pripravili dr. Aleksander Žižek, mag. Hedvika Zdovc in dr. Bojan Himmelreich, je osredotočen le na zgodovino oziroma zgodovinske mejnike mesta.

Na 22 panojih na Krekovem trgu boste zaman iskali rdečo nit, je opozoril avtor razstave Aleksander Žižek. »Gre bolj za zbirko paberkov iz mestne preteklosti. Z izborom predmetov in dokumentov smo skušali predstaviti vso pestrost gradiva, ki ga hranimo v ZAC. To ni razstava, ki bi obravnavala arhivsko tematiko od A do Ž. Gre za način izbire, kot če doma posprav­ljaš, pa nekaj najdeš v kakšnem starem kovčku, recimo poročni list staršev, pa spričevalo od porednega strica, in te vse to zanima, ob tem ostaneš vse popoldne, se ukvarjaš s tem, ker te pritegne. Na tej razstavi smo hoteli iz vsakega obdobja predstaviti nekaj značilnega. Da bi nevsiljivo pritegnili obiskovalce. Da bi se začeli spraševati, kaj hranimo v arhivu, kako bi to lahko koristilo, kaj imamo od tega.«

Rojstni list

Razstavo so postavili na občinski praznik, ko se spominjamo nedelje, 11. aprila 1451, ko je Friderik II. Celjski podelil Celju mestne pravice. Friderikova listina s tega dne, ki bi jo na taki razstavi pričakovali,­ ni ohranjena, je pojasnil Žižek. »Z izu­mrtjem Celjskih je prišlo tudi do čistke v arhivskem gradivu. Verjetno so imeli zasluge, da se je marsikaj izgubilo, tudi njihovi nasledniki Habsburžani.« Listina,­ ki priča o podeljenih mestnih pravicah, pa vendarle obstaja in je tudi predstavljena. To je listina cesarja Karla VI., ki je nastala 18. septembra 1717, v kateri je Celju potrdil mestne pravice. V njej je tudi prepis podelitve mestnih pravic, za katere je poskrbel Friderik II. 266 let prej. Cesarjev dokument v knjigi z 48 stranmi je tako zaradi precejšnjega pomanjkanja drugih virov zelo pomemben, je poudaril Žižek. »To je bolj ali manj edini dokaz mestnih pravic. Pred nekaj leti je dokument izšel kot faksimile, kot transkripcija v prevodu. Listina je dokaj dobro obdelana in je bila večkrat javno predstavljena. To je nekakšen rojstni list mesta.«

Vendarle pa ta prepis rojstnega lista ni najstarejše predstavljeno gradivo. Starejša je knjiga sejnih zapisnikov mestnega sveta od leta 1693 do 1709. Morda zveni suhoparno, vendar je v tej knjigi, ki ima 527 strani, prikazan mestni utrip, s čim so se mestni očetje takrat ukvarjali, od pravnih poslov meščanov do davkov, ki so jih morili. Na razstavi je predstavljen zapisnik volilne seje 9. decembra 1693, njen razplet je bil vse prej kot dolgočasen. Kot lahko beremo, takrat izvoljeni župan Hans Premb ni nikoli prevzel funkcije. Izvolili so novega župana, Premb pa nikoli več ni bil omenjen kot svetnik, ker je najverjetneje umrl, še preden je prevzel to ­funkcijo.

Zapisniki imajo po Žižkovem mnenju velik arhivski potencial. »So visoko na naši prednostni listi. Čim prej jih moramo digitalizirati, da se ne bi uničevali z uporabo, potem je mogoče malo bolj študiozno pristopiti k njim. Do zdaj so že bili poskusi v tej smeri, vendar še nihče ni obdelal teh zapisnikov od začetka do konca. To bi bilo veliko delo, gradiva je kar nekaj škatel ali nekaj tekočih metrov. Za več kot leto dni dela. Gre sicer za lep rokopis v nemščini in gotici.«

Ubožci in pomembneži

ZAC hrani tudi načrt špitala sv. Elizabete,­ ki je prav tako predstavljen. Špital je danes še edini primer ohranjene srednjeveške ubožnice v Sloveniji iz 15. stoletja. Sprva je imel ime po sv. Uršuli, v 16. stoletju pa so mu zgradili prizidek s kapelo sv. Elizabete.

Čeprav so nekateri končali v ubožnici, si jih je veliko želelo priti med meščane. Komu je to uspelo, je zapisano v predstavljeni Celjski meščanski knjigi, ki so jo vodili od leta 1801 do 1909. Biti vpisan v knjigo, vezano v usnje z zlato obrezo in celjskima grboma ter s platnicami, okrašenimi z zlatimi vinjetami, je bila želja mnogih. Prednost so imeli potomci meščanov, meščan pa je lahko postal vsak, ki je v mestu kupil hišo in se ukvarjal z obrtjo ali trgovino. V knjigi je dokumentiran tudi odvzem meščanskih pravic kot kazen.

Najpomembnejši ljudje, ki so prišli v Celje, so se vpisali v knjigo častnih gostov. Podpisov je sicer zelo malo, so pa tisti bolj pomembni, je poudaril Žižek. »Notri je podpis cesarja Franca Jožefa [ta je tudi prvi], potem je podpis kasnejšega kralja Aleksandra Karađorđevića, takrat, leta 1920, je bil še regent Aleksander.« Oba podpisa sta na razstavi, objavljena je tudi fotografija Karađorđevićevega obiska v Celju.

Mestni očetje

Fotografije so v arhivskih gradivih vedno dobrodošle, še posebej so vredne fotografije občinskih svetnikov iz leta 1902, ki so se ohranile v listini častnega meščana in župana Gustava Stigerja. V listini so tudi fotografije posameznih stavb in celjskih ulic, po ogledu razstave­ prav te fotografije kar kličejo po primerjavi in situ. Fotografije so pričakovano del zadnjega dela razstave in predstavljajo gradivo zgodnjih devetdesetih let, med katerim seveda ne manjka razglas ob volitvah leta 1990.

Predstavljeno gradivo – listine, rokopisi, karte – ni le zapis časa in zgodovine mesta, ampak so nekateri primerki pravo umetniško delo, ki je na ogled javnosti vsak trenutek. Na prostem in brezplačno. Na sprehodu skozi mesto, ki je bilo svojčas sedež celjske kneževine in vicedoma, okrožno glavarstvo, sedež četrti in sodne oblasti za vso slovensko Štajersko. Danes je velika zapuščina Celjskih v slovenskem merilu skoncentrirana v treh celjskih zvezdah. Njihova zgodovina in zgodovina novega grba pa ohranjena v arhivu, ki je vsako leto bolj odprt.