Čaščen je bil že za časa življenja, danih mu je bilo 67 let, ena najmogočnejših osebnosti kulturne zgodovine ostaja tudi pol tisočletja po smrti.

Če je po legendi 2. maja leta 1519 ob smrtni postelji Leonarda da Vincija (1452–1519) na gradu Château du Clos Lucé v Amboisu bedel sam francoski kralj Franc I., sta se mu danes v istem mestu poklonila predsednika Francije in Italije Emmanuel Macron in Sergio Mattarella, ki sta postavila ob stran nedavna diplomatska trenja med obema državama, zlasti okoli migrantske politike. Trenja, ki so februarja pripeljala celo do začasnega odpoklica francoskega veleposlanika v Rimu.

Mattarella je danes sprva pripotoval v Pariz, kjer si je s francoskim kulturnim ministrom Franckom Riestrom ogledal posledice uničujočega požara v katedrali Notre-Dame in že ob tej priložnosti izpostavil prijateljstvo med Francijo in Italijo, zatem pa se je odpravil k Macronu v Amboise.

»Vez med najinima državama in državljani je neuničljiva,« je dejal Macron po kosilu v graščini Cloux, kjer je umetnik in izumitelj živel zadnja tri leta svojega življenja. Tudi Mattarella je dejal, da so odnosi med državama močni. Z Macronom sta po njegovih besedah danes potrdila prijateljstvo med Francijo in Italijo, ki je kos vsemu.

Leto 2019 je Leonardovo leto. Skozi leto se mu bodo poklonili z zgoščenim programom dogodkov v Italiji in drugod, vrhunec pa bo jesenska razstava v pariškem Louvru, za katero bodo sodeč po zadnjih vesteh obvezne rezervacije, brez teh si razstave ne bo mogoče ogledati. Louvre si je lani ogledalo rekordnih 10,2 milijona obiskovalcev.

Mejnik med zgodnjo renesanso 15. stoletja in vrhunci visoke renesanse

Leonardo da Vinci je z revolucionarnimi slikarskimi invencijami, poenotenimi, harmonično uravnoteženimi kompozicijami z značilnimi atmosferami, poznavanjem človeške anatomije in zabrisanimi, mehkimi prehodi med linijami in barvami – slikarsko taktiko, poimenovano sfumato – postavil mejnik med zgodnjo renesanso 15. stoletja in vrhunci visoke renesanse, ki so sledili že v prvih desetletjih 16. stoletja. Vplival je na neštete naslednike, in to z opusom, ki je številčno pičel, da je kaj.

V omenjenem Louvru, v katerem na spletni strani zapišejo, da se na razstavo, ki jo bodo odprli 24. oktobra, pripravljajo že dolgih deset let, mu jih, denimo, med tistimi, ki so preživela stoletja do danes, priznajo le 15, v svojih zbirkah pa hranijo kar tretjino tega. Seveda na čelu z vsem znano Mono Lizo, ki jo imajo največji puristi za edino povsem Leonardovo, zanesljivo dokončano in tudi ohranjeno tabelno sliko. Četudi je bila tudi ta nekoč obrezana.



Kot je znano, je renesančni genij številka ena, ki se je udinjal na številnih dvorih in zaslovel že v času življenja, naročnike kdaj puščal na cedilu. Marsičesa ni končal, kot bi bil moral, saj ga je naročilo enostavno nehalo zanimati in se mu je uspelo izmakniti iz primeža dogovorov, pri marsičem pa je tako eksperimentiral, da njegove mojstrovine niso preživele stoletij.

Naročnike, tudi zelo visokega ranga, je kdaj pustil čakati v lažnem upanju. Isabelle d'Este, še danes čaščene mecenke iz Mantove in ene primadon italijanske renesanse, denimo, ni in ni želel portretirati. Ustvaril je le risbo z njenim portretom, končnega, reprezentančnega portreta s podpisom čaščenega umetnika pa markiza ni dočakala.


 

V Franciji ob izteku življenja

Louvre je najpomembnejši muzej z Leonardovimi mojstrovinami zato, ker je umetnik zadnja tri leta svojega razgibanega življenja preživel v službi francoskega kralja Franca I. Potem ko je deloval v Firencah, Milanu, Mantovi, Benetkah ali Rimu, je z učencem Francescom Melzijem in služabnikom Battisto de Vilanisom na povabilo kralja prispel na končno postajo v svoji biografiji, v grad Clos Lucé, kjer sta ga čakala naslov »prvega kraljevega slikarja, arhitekta in mehanika« in pokojnina 5000 skudov na leto. Tedanji francoski kralj je dosežke italijanskih umetnikov visoko častil. Kasneje je gostil tudi druge velike protagoniste umetnosti renesanse in manierizma, kot so Francesco Primaticcio, Rosso Fiorentino, Andrea del Sarto in Benvenuto Cellini.

Leonardo je v zadnjih letih lahko nadaljeval s svojimi raziskavami, risbami in arhitekturnimi načrti, kdaj se je, tudi to je imel v naboru »univerzalnega genija«, izkazal na dvornih zabavah. Denimo s kako osupljajočo mehansko igračo, recimo levom, ki je v čast Franca I. hodil, nakar so se mu odprle prsi z lilijami, simboli francoske kraljeve oblasti.

Danih mu je bilo 67 let. Umrl je na gradu Clos Lucé, objokoval ga je sam Franc I., domnevno prvi kupec Mone Lize, ki je menda umetnika klical kar »oče«. Ob Leonardovi smrti je kraljeval šele štiri leta in štel komaj 25 let, tako da ob ostarelem umetniku, ki je na naslednje umetniške rodove vplival tudi s svojo ikonično dolgo brado – Leonardovi »modi« sta lepo sledila, denimo, Auguste Rodin ali Rihard Jakopič, tudi med današnjimi slovenskimi umetniki še srečaš tovrstne bradače –, to niti ne preseneča.



Mnogo kasneje je neobičajno sliko s Francem I., kako objema umirajočega Leonarda in dobesedno sprejema vase njegov zadnji izdih, upodobil neoklasicist Jean-Auguste-Dominique Ingres. A gre kajpak za mit, izhaja iz zapisov Giorgia Vasarija, objavljenih nekaj desetletij po Leonardovi smrti.

Znana pa je Leonardova oporoka z dne 28. aprila 1519, napisana »v gotovosti smrti in negotovosti, kdaj bo smrtna ura prišla«, ob priporočilu duše »našemu gospodu Bogu, slavni devici Mariji, gospodu sv. Mihaelu in vsem blaženim angelom, svetnikom in svetnicam v raju«.

Pokopan je želel biti v cerkvi Saint-Florentin v Amboisu, kar se je tudi zgodilo. Ob pogrebu je med drugim predvidel, da bi za njegovo krsto 60 ubožnih nosilo prav toliko bakel in ob tem kaj zaslužilo. Predvidel je tudi več deset maš, za glavnega dediča pa določil Melzija. Dedoval je tudi njegov drugi učenec Gian Giacomo Caprotti da Oreno, ki je mnogo bolj kot po tem imenu znan kot Salai. Oba naj bi bila tudi dediča Leonardovih slik, risb, knjižnice in ostale neprecenljive zapuščine. Mono Lizo in druge slike naj bi že kmalu zatem odkupil Franc I.


 

Uničen grob, njegovi posmrtni ostanki le domnevni

Leonardo sicer po smrti ni imel miru. Polovico stoletja kasneje so med versko vojno med katoliki in hugenoti njegov grob v cerkvi Saint-Florentin uničili, njegovi posmrtni ostanki pa so se porazgubili. Kosti, ki so jih odkrili mnogo kasneje in na podlagi zapisa ob njih pripisali Leonardu, so zatem položili v kapelo Saint-Hubert na gradu v Amboisu, kjer je sedaj njegov domnevni grob. Leta 2016 so napovedali njihovo DNK-raziskavo, rezultate pa naj bi objavili ravno v letošnjem Leonardovem letu.

Italijani so se nedavno pohvalili, da so v neki zbirki v ZDA odkrili do pred kratkim neznani ohranjeni šop Leonardovih las, ki bo ravno tako vključen v raziskave DNK (od danes je na ogled na razstavi v Vinciju), sicer pa bo umetnikov jubilej minil predvsem v znamenju številnih razstav tako v Italiji kot drugod. V Amboisu danes odpirajo razstavo z naslovom 1519: Smrt Leonarda da Vincija, rojstvo mita, v zadnjem času pa marsikoga znova buri tudi usoda domnevno Leonardove slike Odrešenik sveta, ki je bila leta 2017 na dražbi Christie's v New Yorku prodana za 450 milijonov dolarjev, kar je postavilo nov svetovni rekord na področju prodaj umetnin na javnih dražbah.

Znova se pojavljajo pomisleki o Leonardovem avtorstvu te slike, prav tako še ni znano, kje je slika, ki jo je kupil savdijski dvor, nakar so se s tem, da so jo uspeli pridobiti, pohvalili v novem Louvru v Abu Dabiju v zavezniških Združenih arabskih emiratih. V njem so že lani napovedali njeno predstavitev, a jo nato, brez da bi podali kakršen koli razlog, umaknili.