Tiskane izdaje
Dejanja bogov in herojev iz monumentalnih Homerjevih epov ali Ovidovih Metamorfoz je mogoče uokviriti tudi v le nekajcentimetrskih formatih, stoletja zatem pa s tovrstnimi miniaturami zgraditi razstavo, ki zapolni reprezentančno Zlato dvorano Narodne galerije.
Tak je vtis razstave Podobe prestiža, ki z drobnimi steklenimi intaglii iz zasebne zbirke obuja zgodbo o mednarodnem ponarejevalskem škandalu iz časov neoklasicistične obsesije aristokratov z antiko.
Naslov Podobe prestiža avtorice dr. Alenke Simončič je ustrezen, saj razstava ne obravnava pravega prestiža, pač pa njegovo podobo, pravzaprav podobo podobe ali še bolje, odlitek ponaredka. V središču zgodbe o 50 razstavljenih steklenih odlitkih intagliev – izraz ozačuje antične geme iz dragocenih kamnov z izdolbenim reliefom v negativu, za razliko od kamej – je knez Stanisław Poniatowski (1754–1833), nečak zadnjega poljskega kralja Stanislava II. Avgusta Poniatowskega in, kot izveš v katalogu, nekaj časa najbogatejši mož Evrope z legendarnim šarmom.
A ga zaradi arogance in tekmovalnosti niso cenili kar vsi povprek. Bil je politik in diplomat, vitez poljskega Reda belega orla, domovino je zapustil ob tretji delitvi Poljske leta 1795, ki je to državo izbrisala z zemljevida Evrope vse do konca prve svetovne vojne, s Slovenijo pa je povezan kot nekdanji lastnik gradov, dvorcev in posesti na Štajerskem.
Gradov Fram, Ravno polje, Slivnica pod Pohorem in Borl. Poznorenesančni dvorec Ravno polje je, denimo, uporabljal za poletno rezidenco, posredno pa je povezan tudi z Narodno galerijo, v kateri v stalni zbirki visi portret njegove sorodnice Elizabete Marije Filipine Mniszech, ki jo je upodobila znamenita francoska slikarka Élisabeth Louise Vigée Le Brun. Sam se je raje dal portretirati Angeliki Kaufmann, prav tako znameniti slikarki, a Švicarki.
Herakles pelje Alkestido iz podzemlja. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija
Kopije kot spominki
Na tokratni razstavi nastopa kot aristokrat, ki si je status prestiža v času neoklasicizma utrjeval s ponarejeno zbirko antičnih gem. Bilo jih je kar 2611, a jih je v času njegovega življenja videl le redkokdo. Knez jih je razglašal za avtentične in v več kot polovici primerov celo signirane antične izdelke, v kar pa je podvomil že kak njegov sodobnik.
Prvi, denimo, direktor berlinskega Antiquariuma Ernst Heinrich Toelken, ki je izjavil, da zgodovina umetnosti znanstvene prevare v dejanjih in besedah v tolikšnih razsežnostih še ni videla. Dokončno se je mit o avtentičnosti zbirke sesul leta 1839, ko so knezovi dediči zbirko prodali preko avkcijske hiše Christie's.
Tedaj se je izkazalo, da so geme izdelki sodobnih neoklasicističnih rimskih graverjev, danes pa njihov nastanek domnevno postavljajo v čas med letoma 1803 in 1822, ko je knez v večnem mestu tudi živel. Na podlagi ohranjenih risb kar 267 gem pripisujejo graverju Giovanniju Calandrelliju (1784–1853). Na omenjeni dražbi je sicer večino, 1200 gem, kupil polkovnik John Tyrrell in zanje odštel premoženje, ostale so se razpršile neznano kam. Tyrrell je zbirko želel oprati sumov, a je tudi poznavalec Nathaniel Ogle avtentičnost ovrgel in pokojnega poljskega kneza obtožil, da se je ponarejenosti zavedal.
Kasneje so se odlitki teh gem, večinoma iz Tyrellove zbirke, odlično prodajali, kopije v dekorativnih okvirjih si si lahko kupil za spominek, danes se »antičnim gemam« iz zbirke Poniatowskega, ki tudi v 21. stoletju odražajo kvaliteto graverjev in raznolikost ikonografije časa neoklasicizma, posvečajo, denimo, v Arhivu Beazley v okviru univerze v Oxfordu, kjer na spletnih straneh ponujajo tudi dokumentacijo o zbirki.
Doslej so uspeli bodisi z originali bodisi odlitki rekonstruirati okoli polovico zbirke Poniatowskega, kot zapišejo v Narodni galeriji, pa bo ta arhiv pomembno obogatila tudi zbirka steklenih odlitkov iz tukajšnje zasebne zbirke. Lastnik jo je podedoval, njena starejša provenienca ni znana, motivi na njih pa sledijo antičnim bogovom in boginjam, Heraklu, herojskim zgodbam, Iliadi in Odiseji, Metamorfozam in tudi resničnim osebam.
Drobne, filigransko natančno izdelane podobe, ki jih preveva enoten duh neoklasicistične estetike, se omejujejo na figuraliko, na največ tri protagoniste pripovedi z le kakim atributom, teh pa često ni najlažje razbrati.
Lažje kot v živo si jih lahko ogledaš na fotografskih povečavah Janka Dermastje, za vtis antične monumentalnosti pa skrbijo mavčni odlitki kipov iz Louvra, ki so večinoma stalnica opreme Zlate dvorane in njenega historicističnega okrasja. To se tokrat presenetljivo skriva izza sive razstavne arhitekture Katarine Štok Pretnar.
