Osebna prtljaga za umetnost

Kaj sporoča razstava v Galeriji Škuc, na kateri se mladi umetniki vračajo v lastno zasebnost in intimo?
Objavljeno
06. junij 2016 12.47
Jela Krečič
Jela Krečič
Ena od ključnih in obenem ­paradoksalnih potez umetnosti je, da umetnikovemu partikularnemu izrazu priskrbi obči status. To je vsekakor en vidik, s katerega lahko gledamo razstavo Osebno več avtorjev in več kuratoric v Galeriji Škuc.

Petra Bole, Nina Jesih, Zala Kurinčič, Hana Ostan Ožbolt, Mojca Sfiligoj in Katarina Stopar, udeleženke šole za kustose in kritike sodobne umetnosti Svet umetnosti – to že petnajst let prireja Zavod za sodobno umetnost SCCA –, so posvetile precej časa sestajanju predvsem s predstavniki mlajše generacije slovenskih umetnikov, ki končujejo študij ali pa so ga nedavno končali, in iz njihovega umetniškega opusa izluščile koncept razstave. Sedem del na njej namreč povezuje ideja umetnikovega preverjanja lastnega občutenja sebe, vsakodnevnih ritualov, trenutkov ali občutenja svojih intimnih odnosov in ­sveta.

V delu Du bist je avtor Boris Beja sopostavil fotografski motiv skupine Judov med opravljanjem verskega rituala na mednarodnem letališču in namizne igre, ki jo je igral na domači mizi. Vez med obema motivoma je ritual oziroma skupek pravil, ki organizira bodisi neko versko skupnost bodisi namizno igro, celo medčloveška razmerja, v katerih ustvarjamo ali ponavljamo vedenjske vzorce.

Motiv rituala kot gradiva skupnosti ali posameznikove intime na različne načine odmeva po razstavi. Delo Žive Božičnik Rebec To je moj prostor in to je tvoj prostor, ok!?! na primer poveže osebno izkušnjo neprijetnega srečanja z neznanko s prevpraševanjem našega osebnega prostora in hkrati z možnostjo družbene vezi. Tu se video roke, ki obsesivno riše dva ločena kroga, ta pa postopoma postajata ena sama gmota, poveže z igro, sorodno balinanju, le da tu obiskovalci poskušajo s kovinskimi krogi zadeti dva izrisana kroga na tleh. Meje osebnega prostora, ki ga v vsaki kulturi določajo nenapisana pravila, tu dobijo izpeljavo v igri risanja in »balinanja«, ki hkrati postane kulisa videoposnetka.

Platno zasede mesto spovednice

O predpisanih družbenih vlogah spregovori Tejka Pezdirc s skulpturalnim diptihom Sled telesa: Njena hrbtenica, Ona. V njem naniza elemente človeškega telesa – od makete hrbtenice do čopa (svojih) las, z njimi pa obeležuje zgodbo sorodnice. To je deklarirano feministično delo, v katerem sama forma, še posebej z elementom hrbtenice, deluje kot močna izjava o teži, ki jo je umetnici nalagalo družinsko okolje, in pa vzdržljivost, neupogljivost ženske, ki je inspirirala delo.

Družinska situacija je bila tudi povod za delo Mehka miza, Posvojeni objekt, Domovina, Hišica na robu gozda Maruše Meglič. V tej instalaciji je v ospredju vprašanje materinstva. Kosa pohištva, od katerega je en obdelan z materiali, ki spominjajo na maternico, lahko razumemo kot aluzijo na odnos matere do otroka, njuna odmaknjenost pa namiguje na zadržan odnos matere do otroka. Ob sliki doječe matere lahko zaznamo feministični komentar na materinsko vlogo. Model hišice deluje kot neuresničena ali celo neuresničljiva fantazma srečnega otroštva, ki ostaja ločena od realnosti nesrečnega otroštva ali tudi nesrečnega materinstva.

Kuratorice so namerno umestile na razstavo dela različnih zvrsti: od instalacij, videa pa tudi klasične slike. Takšna so, denimo, platna Dnevniki Nine Čelhar. Ta slikarski žanr je umetnica uporabila kot način slikarske samoanalize. Platno je zasedlo mesto spovednice ali dnevnika, v katera je lahko odložila trenutna občutja, misli, prebliske v obliki vizualnih reminiscenc. Različne pomensko nepovezane podobe je torej umetnica povezala v kolaž.

Pila Rusjan in Dejan Štefančič sta umeščena na razstavo z videom Enakotežje I. Sedemnajst minut dolg posnetek, ki spremlja oba akterja pod vodno gladino, ko potopljena v paru iščeta ravnovesje, je zelo minimalistična, a učinkovita, preiskava bližine ljubezenskega para. Le da ta tokrat preverja svojo moč in trdnost v elementu vode, ki tudi dobesedno postane globlja preizkušnja čvrstosti njunega ­razmerja.

Brez političnih tem

Eden najzanimivejših umetniških projektov na razstavi je Drugi ­pogled Neže Knez. V njem so zbrane materialne sledi njenega umetniškega in osebnega preizkusa, ko je deset dni živela s prekritimi očmi – kot slep človek. Kiparka je s tem poskusila preveriti, kako doživlja okolico brez za njen poklic ključnega organa. Svoje doživljanje slepote je zapisovala v dnevnik, se – še vedno študentka na ALUO – udeleževala risanja in, zaslepljena, ustvarila vrsto skic. Po spominu, po dotiku in po opisu je napravila tudi tri doprsne skulpture. Pri tem delu je zanimivo predvsem, kako je umetnica izpeljala izvorno zamisel – svojo slepoto oziroma občutenje sveta brez vida je prevedla v zanjo ključni umetniški izraz.

Hana Ostan Ožbolt, ena od kuratork, je povedala, da jo je pri številnih srečanjih z umetniki mlajše generacije presenetilo predvsem to, da v njihovih delih ni razvideti političnih tem ali ambicije ustvarjanja eksplicitno politične umetnosti, ampak je očiten obrat k sebi, k lastnim izkušnjam, intimnim pripovedim, podajanju razpoloženj ali k raziskovanju vseh vrst. K družbenosti se ti avtorji in avtorice vračajo po ovinku, prek premisleka in izražanja lastne (družinske, osebne) pozicije, travm, bolečine. Morda se prav v tem pobegu vase skriva pravo politično sporočilo razstave Osebno. V času konca zgodovine, konca velikih zgodb, v času, ko se politika predstavlja kot golo menedžeriranje različnih družbenih področij, je edino področje angažmaja in refleksije posameznik sam: njegova intima, njegovo osebno.