Pasje življenje v Triptihu Vladimirja Lebna

Razstava Pasje življenje v Galeriji Kresija, pri kateri sta združila avtorske moči umetnik in podjetje Vezenje Ercigoj.
Objavljeno
27. julij 2015 16.52
Razstava Pasje življenje - Kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura

Pasja vročina se je nekoliko polegla, Pasje življenje v upodobitvi Vladimirja Lebna pa (v galerijskem prostoru) živi naprej. Postavitev ima tudi sakralno noto, saj lahko na sredini vidimo veliko oltarno sliko, ki jo dopolnjujeta dve stranski, pred njimi pa je klopca kot molilnik. O projektu smo se pogovarjali z Vladimirjem Lebnom.

Od kod ideja za upodobitve psov?

Iz časopisnega članka, ki ga je iz Dela izrezal Igor Palčič in mi ga pred leti prinesel, ker ve, da me zanima živalski svet. Članek je govoril o potepuških psih v Moskvi, ki so jih zaradi gradbenih posegov v centru mesta od tam izgnali. Tam so se hranili s hrano iz kontejnerjev.

Hitro so ugotovili, da se lahko s podzemno vozijo nazaj v center, zvečer pa se spet vrnejo v svoja bivališča v predmestju. Vzpostavili so celoten sistem. Vedno so potovali v zadnjem vagonu, ker je tam najbolj mirno in kondukter ga obišče najkasneje, na vlak skočijo v zadnjem trenutku, preden odpelje ...

Zgodba me je pritegnila in naslikal sem prvo olje na platnu Po napornem delovniku, leta 2009, kjer sem upodobil, kako se psi vračajo, spijo in so utrujeni, trije pa so na straži. Zaobljeni vogali slike spominjajo na okno vagona. Čez dve leti je nastala druga slika – ­Vrnitev odpisanih. To je jutranja zgodba, ko so razigrani in se vozijo v 'službo'. Spočiti so in v ozadju teče še en zamudnik. Ko sem to sliko končeval, sem se že povezal z vezeninami Ercigoj.

Ste že prej razmišljali, da bi ­naredili še tretjo?

Ja, ampak sem očitno potreboval spodbudo. Začeli smo se pogovarjati o triptihu ... Nastala je slika ­Nevidni delavci, ki še najbolj asociira na sedanjost, vsebuje družbenokritično noto, naslov je tudi bolj neposreden. Slike je mogoče brati realistično, kot basni, zato sem na zadnji dodal človeka, da se izognem asociaciji na basen. Upodobljeni Lojze obstaja v resničnem življenju, zelo rad ima pse in je bil naš model na likovni akademiji. Dober človek je in zdel se mi je primeren za vagon. Nato smo se lotili vezenja. Ne gre za reprodukcije, ampak nova dela.

Živali so vam še posebej ljube. Zakaj?

Od malega sem rad risal živali. Vedno so se kje pojavljale. V določenem trenutku pa so v mojih delih nastopale samo še živali. Človeški figuri sem se začel umikati, tudi zato, ker sem se 'prenasitil' na akademiji. Poleg tega se mi je zazdela nepotrebna, še posebej v mestu, kjer nas povsod obkrožajo ljudje, zato ne vidim potrebe, da bi figura človeka visela še na steni. Pa nisem ljudomrznež ... Občudujem pa pestrost živalskega sveta, tako idejno kot likovno.

Vendar niso upodobljene ­realistično.

Zelo redkokdaj. Tako je tudi smiselno, saj imamo za realistične upodobitve fotoaparat. Moje živali so nadgrajene, svoboden sem v barvi, obliki. Z upodobitvami iščem svoj izraz.

Zelo očitno, saj bi težko našli tako močno svetlo modrega psa, ki nas gleda iz triptiha. Barve in dimenzije psov so verjetno odvisne od celotne kompozicije, celotnega prostora slike?

Ja, pomembno je, kako skupaj živijo in kako slika nagovarja. Kompozicija določa vsebino. Pri teh slikah je nekaj posebnega, da so v urbanem prostoru. Živali v človeškem bivališču, v tem primeru na vlaku. Naredil sem že sliko divjih živali, ki so po jedrski katastrofi naselile zapuščena človeška stanovanja v Černobilu. V zadnjem času pogosto upodabljam urbani človeški prostor, ki ga uporabljajo živali.

A včasih me navduši preprosto lep prizor. Imam različne pristope, včasih se predam humorju, drugič groteski, ali sem družbenokritičen, ali me prevzame lepota, ali nekaj grdega. Nočem pa biti slikar ekologije. Delam precej raznoliko. Tudi risanke delam, ilustracije ...

Zakaj ste se odločili za nov medij, vezenine?

Ni se mi bilo težko odločiti, saj so me povabili k sodelovanju v podjetju Ercigoj in vedno sem rad eksperimentiral. Poleg tega se mi zdi vezenina čudovit medij, o katerem sem že razmišljal, a se mi je zdel finančno nedosegljiv. Pred leti sem namreč delal zelo kosmate slike, živali so bile res dlakaste, in takrat sem razmišljal o vezenini. S podjetjem smo se takoj odločili za triptih in tako se je delo pred tremi leti začelo. Za triptih smo se odločili, ker je tako, s temi slikami 'vagonov', nastala železniška kompozicija, vlak. Na koncu smo si zamislili še klopco pred slikami, kar že ponuja nova razmišljanja.

Kaj ta medij omogoča, česar drugi ne? Kaj so njegove prednosti in kaj slabosti?

Prednost tega medija, sploh pri mojem motivu, je, da smo dosegli določeno mehkobo, ki bi jo pri slikanju težje. Slabost te tehnike pa je pri vezenju detajlov, saj ima šiv svojo dimenzijo, ki je končna. Šiv je kot piksel, manjši ne more biti. Pri slikanju lahko narediš tako majhno piko, kot bi jo naredil z buciko, šiv pa je ena poteza, ki ne more biti manjša. No, na veliki sliki to ni tak problem. Omejitev so morda tudi barve.

Saj v podjetju vendar razpolagajo z več sto barvnimi odtenki sukancev ...

Ja, ampak človeško oko zazna več tisoč barvnih odtenkov. To smo reševali z mešanjem barv, kar je bilo zelo blizu slikarstvu. Morali smo paziti, da ni prišlo do nalaganja, ker sem hotel, da je površina slike v enem nivoju.

Ali to pomeni, da ste ves čas sodelovali?

Seveda, tam sem bil večkrat na teden. To ni projekt, ki bi ga zmogel ukaz na računalniku. Zbirali smo sukance in naredili veliko vzorcev posameznih psov, da smo na koncu lahko sestavili celoto.

Kako se ta 'vezenina' razlikuje od originalne slike, ki je olje na platnu?

V marsičem. Kompozicija je ista, barve pa precej drugačne, morda bolj žive. Tri slike in klopca učinkujejo sakralno, saj imamo na neki način situacijo dvokrilnega oltarja, na katerem je centralno slika z dvema stranskima, spredaj pa molilna klop. Postavitev v Kresiji ponuja več kot zgolj bolj ali manj prijazne psičke živih barv.

Kako bo pa s prodajo?

Slike so drage, vanje je vloženega veliko umetniškega truda in tudi neskončno število delovnih ur, ki so bile namenjene vezavi.